Vladimir MošinKOPITARJEVA
ZBIRKA SLOVANSKIH ROKOPISOV IN
ZOISOV CIRILSKI FRAGMENT IZ
NARODNE IN UNIVERZITETNE KNJIŽNICE V LJUBLJANI *** LA COLLECTION DES MANUSCRIPTS SLAVES DE KOPITAR ET LE FRAGMENT CYRILLIQUE DE ZOIS DE LA BIBLIOTHEQUE NATIONALE ET UNIVERSITAIRE DE LJUBLJANA LJUBLJANA 1971 IZ SRBOHRVAŠČINE PREVEDEL MARIJAN OZVALD SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA FILOLOŠKE IN LITERARNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 11. DECEMBRA 1950 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 15. APRILA 1960 UREDNIK: AKADEMIK DR. ANTON OCVIRK VSEBINA Uvod
La collection des manuscrits slaves de Kopitar
et le fragment cyrillique de la Bibliotheque Nationale et Universitaire de
Ljubljana (Resume)...
Table UVOD Zbirka slovanskih rokopisov Jerneja Kopitarja, ki je bila po njegovi
smrti s posebno državno dotacijo odkupljena 24. nov. 1845 za takratno
licejsko biblioteko (Konrad Stefan, Geschichte der Entstehung und Verwaltung
der k.k. Studien-Bibliothek in Laibach, Mitteilungen des Musealvereines für
Krain, XX 1907, str. 84), današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani,
kjer se še zdaj hrani kot corpus separatum v rokopisni zbirki, predstavlja
eno najstarejših znanstvenih zbirk cirilskih rokopisov. Kopitar, eden prvih
predstavnikov moderne slavistike, sodobnik Vostokova, Dobrovskega, Šafarika
in Miklošiča, znanstveni mentor Vuka Karadžića, se je dobro zavedal
pomembnosti starih rokopisov za historično-lingvistični študij in
je zbral lepo vrsto zelo dragocenih spomenikov, med katerimi je tudi takšna
dragocenost, kot je Supraseljski kodeks iz XI. stoletja. Ti rokopisi so
postali že zdavnaj predmet resnega znanstvenega raziskovanja. Za samim
lastnikom zbirke je njen fond uporabljal Fr.
Miklošič 1. 1851 za izdajo Supraseljskega rokopisa, pozneje pa za
svoj slovar starocerkvenoslovanskega jezika (Lexicon palaeoslovenicum
graecolatinum, em. auct. Vindobonae, 1862-1865), kjer so med gradivom
navedeni: en Kopitarjev evangeliar, oba prologa (Cod. Kop. 4 in 19), Zlatoust
1. 1574 št. 5, Dioptra XV. Stol. (Cod.Kop. 14), srbski nomokanon (Cod. Kop.
26) in bolgarski Damaskin (Cod. Kop. 21) Kmalu zatem je obiskal Ljubljano V.I. Lamanski:
ni pričakoval, da bo našel zase kaj zanimivega, a je naletel na
bolgarski Damaskin. Ta je napravil zaradi svojega jezika nanj tolikšen vtis,
da je ves rokopis prepisal in mu 1. 1868 posvetil celo študijo z objavo
večjih odlomkov, ki je izšla v vrsti člankov ''Непорешенный
вопрос'' v Žurnalu Minist. Nar. prosv., št. 143 in 144. Po prepisu Lamanskega
je iz istega rokopisa priobčil še nekaj odlomkov I. I. Sreznjevski v Отчету о XV
присуждении
наград графа
Уварова, 1872. leta, kjer je opozoril na
grški izvirnik tega zbornika. Pozneje je isti spomenik v celoti objavil Argirov v bolgarskem Sborniku za
narodne umotvorine 1895 in razpravo o njem v isti izdaji 1. 1900 po
izvirniku, ki so mu ga po Polivkovem posredovanju posodili v Prago. Konec
preteklega stoletja je proučeval Supraseljski kodeks S. N. Severjanov, za katerega je bil z
Jagićevim posredovanjm izdelan fotografski posnetek vsega ljubljanskega
dela in ga je ta v celoti izkoristil v svoji izdaji spomenika 1. 1904. Prvi splošni pregled zbirke je podal 1. 1883 G. А. Voskresenski v svojem
delu ''Славянския
рукописи,
хранящияся
в заграничных
библиотеках:
берлинской,
праженской,
венской,
люблянской,
загребской
и двух белградских
(Сборник
Отделения
русского
языка и
словесности,
т. ХХХI). Toda le-ta tukaj ni obdelal vseh rokopisov, pač pa je prikazal le
Supraseljski kodeks, Apostol 1. 1667 (Cod. Kop. 6), Postno triodo (Cod. Kop.
9), bosenski četveroevangelij (Cod Kop. 24) z omembo drugih rokopisov
četveroevangelija ter Damaskin (Cod. Kop. 21). Leta 1899 je obiskal
Ljubljano Jagić in ostal tu
tri dni, da bi bežno pregledal zbirko. Rezultate tega pregleda je objavil v
referatu ''Ein fünfter
bibliographischer Beitrag. Slavica der Laibacher Lycealbibliothek'' (Anzeiger
der philosophisch-histor. Classe vom 18. October; Jahrg. 1899, № XX-
Separat abgedruckt).Tu je
Jagić najprej prikazal historiat dotedanjih raziskovanj rokopisov
Kopitarjeve zbirke, dal nekaj važnih pripomb k novemu opisu Voskresenskega in
o glagolski liturgiji sv. Cirila v Zoisovi zapuščini ter priobčil
kratek popis Kopitarjeve zbirke brez kronološkega določevanja
spomenikov. V tem popisu so izpuščeni Cod. Kop. 25, 27 in 31-33. Popoln
opis cirilske zbirke (razen Supraseljskega kodeksa in Damaskina, ki ju je
objavil in obdelal Argirov) je izdelal 1. 1903 G. A. Iljinski. Za to delo je porabil dva meseca. Njegov opis,
objavljen v Известия
Отделения
русского
языка и словесности
Академии
наук, том IX, кн. 1,
Спб. 1914 ('' Рукописи
Копитара в
Люблянской
лицейской
библиотеке''), str. 245-272, je izdelan po zahtevah moderne
slavistike z diakritičnimi znamenji, abreviaturami, izvirno
interpunkcijo itd. Veliko je citatov. Kljub temu pa je označba jezika in
pravopisa precej splošna, datiranje pa je v večini primerov zelo
približno, saj zajame včasih kar dve stoletji, n. pr. ''XVI. - XVII.
st.'' in podobno. Med tem proučevanjem je Iljinski zbral veliko gradiva
iz ljubljanskih rokopisov in je pozneje posvetil posebno lingvistično
razpravo makedonskemu Triodu ''Kopitarova triod XIII. v.'', ki je izšla v Русском
Филологическом
Вестнику т. 55, 1906. Malo pozneje, 1. 1908, je proučeval isto zbirko A. I. Jacimirski v okviru svojih sistematskih študij v zvezi z
opisovanjem cirilskih rokopisov v bibliotekah Avstro-Ogrske (1905-1908) in
pozneje v Nemčiji. Njegov opis ljubljanskih rokopisov je izšel 1. 1921 v
98. zv. Сборника
Отделения
русского
языка и словесности:
''Описание
южно-славянских
и русских
рукописей
заграничных
библиотек.
Том I. Вена –
Берлин –
Дрезден –
Лейпциг – Мюнхен
– Прага –
Любляна''. Ljubljanski del –
''Люблянская
Лицейская
библиотека'' obsega str. 859-912 tega dela. Ta opis je izdelan, kakor opis Iljinskega,
po zahtevah znanstvene slavistike, z istim načinom citiranja teksta.
Posamezni spomeniki so opisani veliko obširneje kakor pri Iljinskem,
datiranje je na več mestih natančnejše in citatov je mnogo
več. Toda tudi tu je nekaj netočnosti, tako v datiranju kakor v
citatih, pa tudi opis vsebine ni pri vsakem spomeniku enako podroben. Obilno
gradivo, ki ga je zbral Jacimirski med popisovanjem cirilskih rokopisov, je
obdelal v svojih številnih razpravah s področja stare književnosti,
posebno v vrsti študij o apokrifih. Omeniti je treba, da je izkoristil
ljubljanske rokopise v paleografskih študijah P. A. Lavrov, zlasti v svojem ''Палеографическом
обозрении
кирилловского
писъма''
(Энциклопедия
славянской
филологии, t. IV,
вып. 1.
Петроград 1915), kjer je posebej obdelana pisava Kopitarjevega Trioda (Cod. Kop. 9). Slednjič je v zvezi z novim razpravljanjem o bogomilskem problemu
posebej proučeval Kopitarjev bosenski evangeliar v razpravi J. Šidak ''Kopitarovo bosansko evanđelje u sklopu
pitanja Crkve bosanske'' (Slovo IV
– V, Zagreb 1955, str. 47 – 63, z 11 odličnimi reprodukcijami).
Iluminacija tega spomenika je bila svoj čas prikazana v delu V. Stasova,
Славянский
и восточный
орнамент по
рукописям
древнияго и
нового
времени, Спб.
1884, v novejšem času pa sta jo raziskovala Sv. Radojčić v delu ''Stare srpske minijature'', Beograd 1950, in J. Maksimović v razpravi ''Ilustracije Mletačkog zbornika i problem
minijature u srednjevekovnoj Bosni'' (Istoriski glasnik I – II, 1958, str.
118 – 130). Ta moj opis ljubljanske zbirke cirilskih rokopisov nima naloge samo
podati naši znanosti rezultate dosedanjih raziskovanj teh spomenikov,
temveč predstavlja nov poskus samostojnega raziskovanja celotne zbirke.
Posebna pozornost je posvečena paleografski in jezikovni analizi
spomenikov in njihovemu natančnejšemu datiranju. Pri tem je v
največji meri izkoriščena metoda datiranja po vodnih znakih, ki pri
prejšnjih opisih ljubljanske zbirke niso bili upoštevani. Vodni znaki XV, in
XVI. stoletja so datirani predvsem po delu Ch. Briquet, Les filigranes, I – IV, Genčve, 1908, 21921),
znaki poznejših dob pa po novejših priročnikih, zlasti po delu E. Heawood, Watermarks mainly of 17th and 18th Century, 1940, in po delu V.
Nikolaev Водяные
знаки
Отоманской
империи, I,
София 1954. Razen
tega je bilo izkorščeno izvirno gradivo moje zbirke, zlasti kar zadev
kotramarke na znakih iz XVI. – XVIII. stoletja. Pri opisih so posebej
obdelane iluminacije in vezave. Citirani so vsi obstoječi zapisi. Med
njimi je veliko neobjavljenih, mnogi, ki sta jih priobčila Iljinski (te
je ponatisnil Stojanović v ''Zapisi i natpisi'') in Jacimirski, pa so
popravljeni in dopolnjeni. Kopitarjeva zbirka po svojem izvoru ni homogena. Kakor vemo iz njegove
korespondence z Vukom, mu je veliko rokopisov obskrbel Vuk Karadžić. To
je skoraj očitno za spomenike,
ki so bili prej last samostana Šišatovac, kjer je bil Vuk pogosten gost pri
L. Mušickem. Pri vsakem rokopisu ni zapisano, kje je nastal oziroma
čigava last je prvotno bil. So takšni, ki so nastali v Ovčarskih
samostanih, eden je bil nekoč last Studenice, Triod je bil napisan v
Makedoniji, en evangeliar je iz Bosne, Supraseljski kodeks pa je iz Rusije.
Vendar je, razen zadnjega, večina verjetno že bila v severovzhodnih
krajih srbskega ozemlja, največ v fruškogorskih in vojvodinskih
samostanih ter cerkvah. Najbrž so bili tam tudi nabrani. Razen Kopitarjevih rokopisov hrani NUK še en zelo dragocen cirilski
rokopis – fragment cirilskega Četveroevangelija iz konca XIII. –
začetka XIV. stoletja iz Zoisove zapuščine. Ker sem proučil
tudi ta spomenik, sem še njegov opis priključil temu pregledu
Kopitarjeve zbirke. Kopitarjeva zbirka vsebuje razen starih cirilskih tudi nekaj mlajših
rokopisov – med njimi nekaj novejših bolgarskih, pomembnih za zgodovino
jezika, nekaj znanstvenih razprav, zlasti Vodnikovo beležnico za slovansko
paleografijo in Kopitarjevo latinsko razpravo o jeziku štajerskih Slovencev v
primerjavi s starocerkveno slovanskimi spomeniki, in še en slovenski rokopis
iz 1. 1643. Poleg tega je v zbirki en glagolski rokopis – liturgični
zbornik iz XV. stol., ki ga je opisal Milčetić v glagolski
bibliografiji (Starine XXXIII). Zdelo se mi je potrebno na kratko omeniti
tudi te spomenike, ker niso bili obdelani v prejšnjih opisih in so zanimivi
za karakterizacijo Kopitarjevih slavističnih študij. Zanimivi pa so tudi
sami po sebi, kolikor so v zvezi s starejšimi predlogami, kakor sta
novobolgarski Fiziolog in novobolgarska Povest o tebanskem puščavniku. Potemtakem obsega naš opis naslednje spomenike:
Štejem si v prijetno dolžnost, da se pri tej priložnosti toplo zahvalim
Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki mi je izkazala čast s tem,
da je sprejela to delo med svoje izdaje. Pri tem si ne morem kaj, da se ne bi spomnil svojega velikega tovariša
akad. Antona Sovreta, ki mu – razen večne hvaležnosti za dolgoletno,
iskreno prijateljstvo, sodelovanje in pomoč pri mojih delih - dolgujem
tudi zahvalo za moje zveze z njegovo domovino, katere kulturi so bile
posvečene vse sile njegovega velikega, plemenitega duha. Spomniti se moram tudi vsestranske ustrežljivosti, ki mi jo je pri
opisovanju Kopitarjeve zbirke v septembru leta 1959 iskazal tedanji upravnik
Narodne in univerzitetne knjižnice dr. Mirko Rupel in posebno prof. A. Gspan,
tedanji vodja rokopisnega oddelka. V Ljubljani, dne 13. maja 1968.
Vladimir Mošin Ms 368 1 Fragment četveroevangelija
v cirilici, raška redakcija, konec XIII.-začetek XIV. stoletja. Jagić,
str. 133 - ''ein Stück mit schöner, grosser
liturgischer Schrift des 15. Jahrhunderts geschrieben''. Pergament: 2 binija, 2 lista in kos (četrtinka lista). Eden teh
fragmentov je ležal posebej v svojem zavitku. Na eni strani je čisto
rjav, ker je bil kot knjigoveški material nekoč prilepljen na platnice
nekega rokopisa; druga, nekoč zunanja stran platnic, je tako oguljena,
da je pisava nečitljiva.Velikost listov, širina besedila, število vrstic
in slog pisave nedvomno pričajo, da so vsi ti odlomki nekoč
pripadali istemu rokopisu. Ko sem dognal tekst vseh odlomkov, sem jih s
pristankom vodstva rokopisne zbirke
združil v enem zvezku, tako da šteje zdaj ves spomenik sedem večinoma
hudo poškodovanih listov. Velikost največjega nepoškodovanega lista je 31 x 22,5 cm ( zdaj
f.7); prvi binij je malo ožji (22 cm ), ker je bil na začetku rokopisa,
kjer so listi vedno bolj obrezani kakor tisti v sredini knjižnega bloka.Drugi
binij (f.5-6) nima spodnjega roba, zato je visok le 25,5 cm; širini prvega
(f.5) in sedmega lista sta enaki-22,5 cm, vendar pa je drugi list (f.6) ožji,
ker ima odrezan stranski rob-18 cm.Ta s platnic sneti list f. 3 je nekoliko
obrezan tudi po višini- meri 30 x 20 cm. Slednjič vsebuje kot f.4
signirani fragment samo spodnji del stolpca ob hrbtu-23 x 11 cm. Pisava je v dveh stolpcih po 19 vrstic, prelep kaligrafski ustav
Milutinove dobe.Čista raška redakcija: brez 2, še brez širokega e; I
še ne stoji pred vokalom, temveč včasih na koncu vrstice zaradi
izpolnitve prostora. Od nadvrstičnih znakov se razen preprostih
abreviatur pojavljajo apostrof nad začetnim vokalom, vodoravni lok za
mehčanje in nadvrstični 3
(pajerok).Interpunkcija je starinska: samo pika in štiri pike na koncu
odstavka. Od oblik: popolnoma simetričen č s plitvimi vilicami in 1 z nizkim
steblom utegneta biti še iz 13. stoletja;povsem simetričen ž z zmanjšanim vrhom; ravna prečka v sredini
črke pri i, =, 6 in 5. w z nizko
sredino, včasih z značilnim okrasom –dvignjenim koncem enega loka; k s kljuko daleč od stebla; ukrasna
črtica; ki seka prečko pri p, i, 6, 5 in prednjo potezo pri l; zelo
za obrnjeno številko 6 - vse to popolnoma ustreza tipu kaligrafskih tekstov s
konca 13. in z začetka 14. stoletja. Iz tega časa so tudi skromne
inicialke brez zavojev, toda z značilnim ukrasom v obliki majhnega
trikotnika na koncu stebla. Marginalni zapisi so različnih dob. Označitve poglavij (&a o vl3sv1h3
itd.) in sinoptična navodila na robu je pisarjeva roka napisala s
cinobrom.Liturgična navodila o dnevnih branja (Naütr. rožstva Hristova itd.) so bila napisana v 15. stoletju; imajo
široki e, trinožni t,
enostranski č in druge za polustav značilne oblike. Prvi fragment—binij—po vsej verjetnosti f. 2 in 7 prvega kvaternija,
obsega besedilo začetka Matejevega evangelija: F. 1: (Ema)kim že rodi Azora. Azor že rodi Sadoka, i.t.d.
(Mt I, 13); prekinjeno na koncu f. 1'- I(sou)sou že rožd3šou se v3 Viqle=m1 i6d1(ist1m3) . . . F. 2: ...=ste
egda poneset3 v4 i iždenout3 ...
(Mt V, 11); prekinjeno na koncu f. 2' – ne imate v3niti v3 carstvo n(e)besnoe, sl4ša ... (Mt V, 21). F. 3: prvi dve vrstici sta nečitljivi; zatem – ti. reče. wbače
gl(agol)6 vam3 ... (Mt XXVI, 63);
prekinjeno na koncu f. 3' – i pr1daša i ponit3sko(mou Pilatou) ... (Mt XVII, 2). F. 4 (majhen fragment): (v2 člov1c1 se)m3 vin4. 5že nan3 vadite. Prekinjeno na koncu istega stolpca – v3zpiše že vsi ...(Lk XXIII, 18); F. 4' - ... Kirin(ea) gredou¦a s3 sela (Lk XXIII, 26): Prekinjeno na koncu istega
stolpca – ne plačite se w mi1. Wbače sebe ...(Lk XXIII, 28). F. 5 in 6 sta sosednja, notranja lista zvežčka. Zato teče tekst
neprekinjeno : f. 5 – bl(a)god(a)t3 v3zbl(a)god(a)t3. 5ko zakon3 Moise=m3 dan3 b4s(t3) ... (Jan I, 16 – 17); prekinjeno na koncu f. 6'.
– t4 i
narečeši se Ki˙a ... (Jan
I, 42). F. 7: . .
. b1 že =din3 wt oučenik3 =go. v3zleže na lonć Is(ouso)v1. (Jan XIII, 23); prekinjeno na f. 7' – Wtve¦a =mou I(sou)s. 5(može az3 idou) . . . (Jan XIII, 36). Na teh fragmentih ni nobenih
opomb. Cod. Kop. 122 Četveroevangelij, srbska
redakcija, konec XIII. – zacetek XIV. st. Voskresenski v opombi na strani 43; Jagić, str. 131;
Iljinski, št. 4, Pergament, 21 x 13 cm (tako je na
f. 1; pri Jacimirskem 21 x 15, ker je meril v sredini rokopisa – tako je na
f. 186); ff. 391. Rokopis ni popoln; za f. 4 manjka 5 listov (zadnji prvega
kvaternija in prvi štirje drugega); za f. l6 manjka 1 list (šesti tretjega
kvaternija); za f. 386 manjka 9 listov (3.– 8, petdesetega kvaternija in prvi
trije enainpetdesetega); f. 34 je odtrgan od bloka, vendar je na mestu; f.
71' je prazen, ker je črnilo s prejšnje strani prodrlo skoz tanki
pergament; zadnji listi, začenši s 386, so poškodovani v gornjem oglu.
Na ff. 1 in 39I’ žiga Ijubljanske licejske biblioteke. Pisava po 15 vrstic na strani: velik, precej grob ustav s konca XIII. ali
z začetka XIV. stoletja. To je čista raška šola, brez akcentov in
spiritusov, brez širokega e, brez 8 pred vokali, brez kakršnih koli polustavnih
elementov. Od nadvrstičnih znakov najdemo znak nad vokalom v
začetku besede, pajerok in znak okrajšave enostavnc oblike, t. j. ravna
tenka črtica z dvema odebelitvama spodaj. Stara je oblika w z nizko sredino in razmaknjenima zunanjima
roboma; a z oglatim spodnjim koncem pentlje ima starinski
videz (primerjaj v Šestodnevu 1263. 1.); pri n je
prečna črtica v gornjcm delu črke, toda ne teče iz levega
gornjega kota; starinski videz ima tudi z z oglatim
prelomom na spodnji liniji in precej kratkim repkom, medtem ko je pri 1 steblo toliko visoko, da bi sodilo že v
začetek XIV. stoletja. Prav tako je pri v in
ž gornji del močno reduciran, kar ne bi bilo
mogoče pred koncem XIII. stoletja. Tudi enostranski č pripada bolj XIV. stoletju, čeprav ga
najdemo v srbskih tekstih že konec XIII. st. Nasploh je pisava po oblikah in
po vsem značaju precej podobna pisavi Radinovega rokopisa iz prvih let
XIV. stol. s skrivnostnim 35. indiktom (gl. P. Lavrov, Paleografičeskie snimki s jugoslav. rukopisej,
Spb. l905, tabl. 48 in Album 1916, tabl. 51). V to dobo gre tudi obrnjena
oblika zela za stevilko 6, ki se
redkeje uporablja v drugi četrtini XIV. stoletja. Ob izvirnih opombah na
robu, napisanih z ustavno pisavo, stojijo povsod poznejše opombe o
”dopolnilih” z drugačnim cinobrom, kot je v tekstu, v polustavu ali v hitropisu XV. stoletja, s trinogim t,
ovalnim v, 8 pred vokalom idr. Ornamentika rokopisa ustreza omenjenemu datiranju. Teratoloških elementov
ni. Vinjeta na f. 4 je v povsem geometrijsko rastlinskem stilu: pravokotnik z
izsekom spodaj in z vejicami zgoraj in ob strani ter z napisom IS HS NI KA, W G(ospo)de pospeši-w G(ospo)de sp(a)s8; risba s cinobrom in s črnilom. Prav tako
so inicialke v začetku evangelija K, Z in P risane z rdečim na črni podlagi.
Ostale inicialke so rdeče, enostavne oblike z značilnimi ukrasnimi
trikotniki pri koncih debel, tipičnimi za rokopise iz časa kralja
Milutina (gl. tabl. IIIa). Platnice so verjetno iz XV. ali začetka XVI. stoletja, morda iz
časa, ko so bile pripisane obrobne opombe.Lesene plošče z zarezo na
robovih so na hrbtu rahlo dvignjene zaradi zaščite '' kpitalne
vrvice''.Usnje je na obeh straneh enako ornamentirano s precej širokim
okvirom z vrstami palmet in rozet po površini okvira in v notranjem pravokotniku.Na obeh platnicah je po 5 lukenj od kovinskih
zaščitnih gumbov oziroma od danes izgubljene zapone. F.1-3: Glav4
=u(ag)gl8a i`e =st3 wt Maq1ta, f.4 - Tetra=u(ag)-gl3 s3 b(ogo)m3 počina=m3. Ned. pr1d ro`d3stvom3 H(risto)vom3. Tekst je prekinjen na f.4, Avit5 `e rodi Asa. As3 `e
. . .(Mt I, 8); nadaljuje se na
f.5:...(porou)gan3 b38s(t3) wt vl3h3v3. raz'gn1vav'se z1lo (Mt II,16).Nova prekinitev na f.16: i zatvorn dvri svo=. i
pomoli se w(t3)cou tvo=mou v3 . . .(Mt VI, 6).Nadaljuje se na f.17: Egda `e
postite se. ne boudet1 tako ipokriti s1t'ni (Mt VI,16).Konča se na f.104. F.104-105: Glav4 ieu(ag)gl385 i`e =st3 wt M(a)r(ka): f. 106. =u(ag)gli= wt M(a)rka - glava a i.t.d. Tekst je popoln do f. 167'. F. 167'-169' Glav38 =u(ag)glita i`e wt Louk(i); f.170-276; Eu(ag)lie wt Louk(38). glava &a i.t.d. Tekst je popoln. F. 276'.: Glav38 =u(ag)gli5 i`e =st3 wt Iwan(n)a; f. 277-361': =u(ag)gli= wt Iwvana na pashou. na liturgii glava /a. i.t.d.Tekst je popoln. F. 362: S(i)naksar3.
&d. h3 =u(ag)list3. s3 b(o)gom3 po~ina=m3 vsed(3)-nev3n= skazani=. v3
tetro=u(ag)gl1. Wtsoud1 kako ~initi
=u(ag)gli5 v'semou godi¦ou. Tekst
je prekinjen na f.386: za pasijonskimi evangeliji –V3 s(ve)t4 i veliki petk3
na lit(u)rg8 (!) =ug. Wt. Mq. gl(a)v(a)
&tz&8. v3 wn(o) sv1t stvoriš(e) v'si ar'hi=r18. ~ti do drougago
wšou6. i pr1idi v3 Loukou &tk&e. gl(a)v(a). i ~ti.
=din' že . . .- Zelo pomembno je,
da je tu napisan evangelij pri liturgiji na veliki petak, medtem ko se zdaj
na ta dan ne opravlja liturgija. Zatem manjka 9 listov, od katerih so se ohranili
drobci: konec sinaksarja in začetek Mesecoslova (od septembra do 19. decembra ). F. 387: (Mesecoslov).
Tekst se začenja z 20. decembrom - spomin sv. mučenca Ignatija
Bogonosca. F. 389: 14. januarja- v3 d&8. s(ve)t38h
w(t3)c3 izbn=nih na
Sinaisc1i gor1
i v3 Raiq1. eug. soub. &z8. gl(ava) wt Lü(ke). K3 t3žde d(3)na
vse~(3)st3no= ouspeni= ap(osto)lom3 rav'noč3st3nago. ar'hi=piskopa v'se
sr(3)bski= zeml= velikago Savi.
=go že d(ou)š6 s(ve)tou6 H(risto)s3 b(og)3 dostoino v1i3ča. i
proslavi s3 vs1mi s(ve)t4mi. m38 že radost3no pamet3 =goo (!) počita=m3 gl(agol)6¦e. na out(reni)
stiho(lo)gou=m' s3 krasn38mi Ali(lü)dri. Bl(a)ženi vsi bo=¦ei se g(ospod)a,
prok(nmei) glas .&d. I=r1i tvoi
wbl1k(ou)t'se. S(ti)h. ougotovah
sv1tilnik h(rist)ou (!) mo=mou. i n(i)n5. =ug. wt
Mq. gl(a)v(a) .l&v. Reče
g(ospod)3 svoim oučenikom. v38i =ste vsem(ou) m8r(ou). Ko(n3)c. boli
narečet se v c(a)rstvi b(o)ž8. Na f.391 je spodnji
del lista z dvema zadnjima vrsticama teksta odtrgan. Konačno je tekst prekinjen na f. 391': 12
februarja, sv. nadškofa antiohijskega
Meletija, eug. septemb. g. Poudariti
je treba, da je v sinaksarju ciklus za petdesetnico razdeljen v 2 cikla po 17
nedelj. Za 17. nedeljo, ki zaključuje 17. teden: Se `e
pod(o)ba=t vedeti 5ko wtsoud1 počina=t s(ve)t4 Louk(a) . Napisano
b4s(t3) sam1m3 Louko6. povel1no s(ve)t8m3 Petrom3.
Sledi: V3 p(o)ned. a.
ned. – spet prva Nedelja (novega leta). Rokopis
vsebuje še dva poznejša zapiska: F.
1’, po Jacimirskem ’’s hitropisom XVII. stoletja’’, jaz bi rekel – XVIII. st:
Si6 knigü Miliw
di5k3 küpi za(?) g. dükata wd Vasil1 dühovnika. (Jacimirski, 863, ni razbral vsega
zapisa). F.
389 (nevešče): Manastir3 Šišatovc2. Ta
poslednji zapis, ki kaže na izvor rokopisa, dopušča domnevo, da je tudi
ta prišel v Kopitarjevo zbirko po Vuku, ki je po smrti Lukijana Mušickega
odkupil njegovo zbirko (1837. 1.), nastalo verjetno večinoma iz
šišatovskih rokopisov. (Gl. St. Stanojević, Istorija srpskog naroda u
srednjem veku, I., Bgd. 1937, stran 6 in 153.) Cod.
Kop.11 3
Četveroevangelij, srbska redakcija sredina XVI. st. Voskresenski, beležka na str. 43; Jagic, str. 131; Iljinski,
št. 2, str. 250-251; Jacmirski, št.
5, str. 867 – 868. Pergament, 23,5 x 15,5 cm; ff. 82. Prvi
zvezek je odtrgan od bloka, ostalo je sešito v enem bloku. Rokopis je zelo
poškodovan: manjkajo začetek, konec in več kompleksov v sredini.
Poleg tega so miši uničile pri prvih petih listih levi spodnji rob, pri
naslednjih pa desni spodnji rob; posamezni ostali listi so poškodovani; ff. 2
in 3 sta bila 1. 1958 restavrirana. Na f. 19 je odrezan spodnji del. Cinober
je nekaterih mestih popolnoma zbledel. Na ff. 1 in 82' žig ljubljanske
licejske biblioteke. Pisava, po 24 vrstic na strani, je po
Iljinskem ''polustav srednje velikosti, XV. ali XVI. stol.''; po Jacimirskem,
neenaka, malomarna'' iz začetka XV. stol. V resnici je to ustavna pisava
s polustavnimi elementi, ki se pojavljajo v sredini 14. stol., popolnoma
istega tipa kot v Hilandarskem zborniku iz 1. 1344 (Lavrov, Палеогр.
снимки, бр. 51),
Gilferdingovem Oktoihu XIV. stol. (prav tam, št. 60), v evangeliarju iz
sofijske biblioteke št. 31 iz 1361. 1. (Lavrov,
Ал3бом, št. 58);
podobno je tudi v Prologu Radoslava Skopčika iz 1370. leta, toda tukaj
že nastopajo spiritusi in akcenti (Mošin, Ćirilski rukopisi Jugosla.
akademije, II, tabl. 39). To je pravopis raške šole omenjenega razdoblja,
včasih, toda ne pogosto z i pred vokalom (največ v tujkah – eüaggl= ), s širokim e namesto je (emou, ierei itd.);
od nadvrstičnih znakov se pojavlja le znamenje okrajšave značilne
podolgovate oblike z odebelitvijo v sredini in na enem koncu, nekajkrat mali
lok nad vokalom v začetku besede »in«. Pripomniti je treba, da ni vselej
izvedena jotacija (besporočnaa in
podobno); 1 včasih s pomenom ja (Iwanna
Krstitel1 in Kr3stitel5, divl1hou se, tudi `enehou se in podobno). Od oblik je treba
poudariti dve obliki č: kot vilice in enostranski, w z visoko sredino, v in ž s popolnoma reduciranim vrhom, 1 z visokim deblom in drugi polustavne oblike s poševnim
deblom z vijugasto prečno črtico. Značilno je rahlo zvijanje
ravnih debel in nepravilnost ovala pri o ter
celotna podoba pisave, ki je nekoliko nagnjena na levo. Inicialke so
preproste; naslovi so izdelani po načinu starejšega tipa. Jacimirski domneva, da je temu rokopisu
služil za predlogo neki glagolski rokopis hrvatske redakcije. ,,Katoliški
karakter evangelija bi bilo mogoče, kot se zdi, določiti po
ustavnih navodilih: stan(i). zde i poim(i) ou
krs(t3)ca. rožd3stvou Iw8an(a) Krs(ti)t(e)l1. a se čti na bl(a)gove¦enie,
na l(i)tür. b(ogorodi)c8 v pned.'' (F.50; Jacimirski ni vsega dobro
prebral, na primer namesto ,,bogorodic8''
stavi okrajšavo gde !).
Po mojem mnenju navedeni primer iz teksta nima nobenih katoliških elementov,
temveč predstavlja običajno navodilo pri branju za prehod z enega
mesta teksta k drugemu, tam, kjer je križec. Kar zadeva jezikovne podatke,
kakor opuščanje jotacijo in uporabo 1 za ja, bi bilo mogoče to povezati z
glagolsko tradicijo, vendar pa jih moremo pojasniti tudi brez posredniške
vloge glagolske predloge z lokalno pravopisno tradicijo zahodnega
področja. F.
1...(s)kor3žet zoubom. t3gda pravednici prosv3tet se 5ko
sli'ce nezahode¦e v3 cr(3)stvi o(t3)ca ih (Mt XIII, 42 – 43). Tekst je
prekinjen na f. 1' - po nem idoše... (Mt
XIV, 13). Za tem stoji košček odtrganega lista. F. 2:
. . . približa6t se k nemou l(6)die si oust4 svoimi i
oustnama č'tout me. v3soue čtout3 me (Mt XV, 8). Tekst preide na f.3 (Mt
XV, 33 – 39). Na f. 3' je tekst zmešan, verjetno zato, ker je bil v slabi
predlogi naslednji zvežčič napačno uvrščen dalje. Prvih
10 vrstic na f. 3 zaključuje evangelij po Mateju XVI, 1 – 12 (zač.
65 in 66). Zatem sledi: Ko(n3)c vto(rni)k. m(1)sca 6n. v3
&kq si eu(ag)g. ap(osto)la
Petra. Pri¦3d3 I(sou)s v3 strani K=sar8n Filipovi. v3prašaše k3...(Mt
XVI, 13); f. 4 ... t3gda I(sou)s posla dva oučn(i)ka...v3
vas(3) =že =s(t3) pr1mo vama... (Mt XXI, 1 – 2) itd. do konca
zač. 83 - . . . iže wt Nazareqa Galileiskago (Mt
XXI, 11). Potem: Stan(i) zde i
poim(i) ou krs(t3)ca ned. v pe(t3)k. q.
ned. v3 vr1m(e) vn8ide I(sou)s v3 cr(3)kv3 (Mt XXI, 12). Tekst se nadaljuje do
f. 6', do Mt XXIV, 19: gore že nepraznim i do=¦i v3 ti
d(3)ni. Takoj za tem se nadaljuje besedilo, prekinjeno na f.
3': gl(agole)t3 že da ne ouč(3)nki svo= gl(agol)e.
kogo me gl(agol6)t3 bit(i) s(i)na čl(o)v(1)ča(Mt
XVI, 13). Tekst se nadaljuje do f. 10', kjer je prekinjen pri Mt XIX, 11- reče emou I(sou)s a¦e ho¦e(ši soveršen3
b4ti)...Sledi fragment lista. F. 11: nadaljuje se tekst, prekinjen na f.
6' – I¦i naz(ad) gl(a)v(ou) rp&q i ned. ...i¦i
naz(ad) gl(a)v(ou) rpi v M(a)r(k1) soub. &z9. Reče g(ospod)3 prič(ou). Oupodo(bi)
se c(a)rstvo n(e)besnoe &9 d(1)v3 (Mt XXV, 1). Nadaljuje se ko konca
evangelija po Mateju na f. 18'. Takoj za tem sledi na istem listu Markov
evangelij: Gl(a)vi eu(ag)glia eže wt M(ar)(ka)
čisla glav(4). Besedilo se nadaljuje na f. 19 in teče do gl. &mv. o kon3čin1. Pod
tem je spodnji del lista odrezan. F.
19': Ned. pr1d prosve1¦(e)niem3 H(risto)vo (!) Eý(ag)g(el8)e wt M(a)r(ka) gl(a)v(a) a. Začelo . . . itd. Tekst je prekinjen v začetku naslednje
strani – I
b4st3 (vo on1h3 dneh3) . . . (Mr I,
9), ker je odrezan spodnji del tega lista in ker manjka tudi naslednji list. F. 20: . . . izgone.
pride k nemou prokažen3 m(o)len (Mr V, 30-40). Potem teče tekst Markovega
evangelija do konca f. 47' neprekinjeno. F. 48: . . . Glav8 eý(ag)gl85 =`e wt Lük(i) (Iljinski napačno: wt Mk!) F. 49 – Eý(ag)gl8e wt Lük(i) na
rožd3stvo Iw(a)n(a) Vrst(ite)l5, itd. Tekst evangelija po Luku je prekinjen na f. 65’ – pod wdrom3 polaga(et3. no
na) sv1{nik2. v3zlaga=t3 da
v3hod(e){ei . . . (Lk VIII, 16). Sledeči list manjka. F. 66: . . . i s3misle{a
pri nogou Is(ouso)vou i oubo5še se. v3zvestiše že im3 vid’v’šei kako sp(a)se se
besnovavi (Lk VIII, 35 – 36). Tekst
je znova prekinjen na f. 71’ – az3 =gde v3zvra{ou
se v3zdam(3 ti. Kto) oubw t1h3 tri bližni m(nit ti se) . . .(Lk X, 35 – 36). Naslednja lista sta izgubljena. F. 72: . . . 5ko že pridet3 wt konc3 zemle slišati
pr1moudrost3 Solomone (Lk XI, 31). Tekst je spet prekinjen po f. 75’: i =gda 6g3 v1(6š3
glagole)te znoi boud(e)t3. i biva=t3. Licem(1ri, lice nebou i) zemli oum1=te
isko(ušati) . . . (Lk XII, 55 –
56). Spet manjkata dva lista. F. 76: . . . wt nego. Vo(n3)c ned(eli). Gl(agola)še že
n1komou(!) podobno =s(t3)
c(a)r3stvi= b(o)ži= i komou podobl6 se(!) (Lk XIII, 17 – 18). Tekst je dokončno
prekinjen na f. 82' pri besedah id1že t1lo (tamo soberout se i orli). Gl(agola)še že
prič6 . . . (Lk XVII, 37 in
XVIII, 1). Zapiskov v rokopisu ni. Na f. 42 spodaj je oznaka kvaternija e, na f.
50 – 0, na f. 58 – a9. Tako moremo izračunati, da v začetku
manjka 34 listov: 4 v prvem kvaterniju in dva prva lista petega sešitka. Rokopisu je priložen košček sivega platna
30,5 x 20 cm, verjetno ostanek nekdanje vezave, in dva listka papirja 18 x
14,5 cm, ki sta verjetno bila nekoč prilepljena na platnice. Imata vodni
znak krone tipa XVII. stol., kar dokazuje, da je bil takrat rokopis nanovo
vezan. Cod.
Kop. 10. 4
Četveroevangelij, srbska redakcija, tretja četrtina XIV. stoletja. Voskresenski: opomba na str. 43; Jagić, str. 131; Iljinski,
št. 3, str. 251; Jacimirski, št. 4,
str. 866 – 867. Pergament, 26 x 19 cm (Jacimirski: 26,5 x 19,5, cm, ker je meril po srednjih listih, ki so manj obrezani); ff. 49, sešitih v enem bloku, brez platnic, z uvezanimi praznimi listi papirja povsod tam, kjer v rokopisu manjka tekst. Na ff. 1 in 49' žig: K. k. Lyceal Bibliothek zu Laibach. Iljinski brez argumentacije misli kakor Jagić, da rokopis ni nastal pred drugo polovico XV. stol.; Jacimirski prav tako brez argumentacije domneva, da je nastal v začetku XV. stol. Zanimivo je stališče teh dveh odličnih strokovnjakov do značaja pisave: Iljinskemu je to ,,velik in zelo lep ustav'', Jacimirskemu pa ,,neenakomerna, nelepa, velika pisava z navpičnimi črkami''. Točnejša je prva oznaka, kakor tudi podatek o številu vrstic na strani: 20, medtem ko navaja Jacimrski netočno: 19. Tekst je nedvomno iz raške šole, brez akcentov in spiritusov in brez kakršnih koli znakov novega pravopisa, ki je bil dokončno izoblikovan v resavski šoli. Znaki tega pravopisa se pojavljajo v srbskih tekstih hkrati z bolgarskimi iz časa patriarha Jevtimija, to je v zadnjem četrtletju 14. stol., nekateri pa že v prejšnjih desetletjih. Popolna odsotnost teh pojavov kakor tudi odsotnost polustavnih elementov v grafiki ne dopuščata datiranja poznejšega od tretje četvrtine 14. stoletja. Omega z velikim srednjim delom, popolnoma reducirani vrhovi pri v in ž, popolnoma na levo nagnjeni č in dr. kakor tudi določena tendenca k zavijanju stebla v posameznih primerih se upirajo zgodnejšemu datiranju. Nasploh je rokopis tega evangelija izredno podoben pisavi hilandarskega evangelija iz 1. 1356. (P. Lavrov, Палеографические снимки с юго – славянских рукописей болгарского и сербского письа XI – XIV в., Спб. 1905, табл. 52, prav tako tudi 53 in isti, Альбом снимков с югославянских рукописей болгарского и сербского письма. Петроград 1916, табл. 57, evangelij 1. 1356.) Omenjeni razlogi me prepričujejo, da sodi ta tekst v tretjo četrtino XIV. stoletja. Za to dobo govori tudi skromna ornamentika: naslovi s prepletajočimi se črkami, ki so značilni za dobro kralja Milutina in Dečanskega, ter skromne, preproste inicialke brez okrasov, ki so značilne za XV. stoletje (gl. tabl. III b). Rokopis je nepopoln. Manjkajo začetek, konec in več kompleksov v sredini. Jacimirski trdi netočno, da se ohranjeni del začenja z Markovim evangelijem: besede, ki jih navaja, sodijo v Matejev evangelij. To je: F. 1. . . . znaše =go n3 s3tvoriše w nem3 elika v3shot1še (Mt XVII, 12). Tekst je prekinjen na koncu istega f. 1' – i =gda v3nide v3 dom pr1dvari =go I(sou)s gl(agol)=. čto ti se . . . (Mt XVII, 25). F. 2: . . . ho¦ou semou posl1dn=mou dati 5ko že teb1
(Mt XX, 14). Tekst je znova prekinjen na koncu istega f. 2’ – iže a¦e ho¦et3 v3 vas3 b4ti pr3v4i da boudi vam3
rab3 . . . F. 3: . . . s1di wdesnou6 mene dondeže položou vrag4 tvoe podnoži= nogama tvoima (Mt XXII, 44). Prekinjen je na f. 5' – a w d(3)ni tom i w čas1 nikto že ne . . . (Mt XXIV, 36). Zatem je vlepljen list praznega papirja. F. 6, z označenim začetkom 16. kvaternija, iz Markovega evangelija: . . . v3 grob3 iže b1 is1čen3 wt kamen1 (Mr XV, 46). Konča se na f. 7. F. 7': Glavi eu(ag) gli5m3 iže wt Luk4; f. 8' – Prolog3 s(ve)tago eu(ag)glista Louk4; f. 9 – Blagov1stvovani= iže Louk4. Ëu(ag)gl= na rož(d3stvo) Iwan(na) Krst(ite)l5. glava &a. itd. do f. 29', kjer je tekst prekinjen – i is(c1)l1=t3 otrok3 moi ibo az3 čl(ov1)k3 =sm3 . . . (Lk VII, 8). S tem se konča 18. kvaternij. F. 30, začetek 20. kvaternnija: V če(tvrta)k &d. ned. V3 vr1me wno sl4šav. Sl4šav3 že Irod3 četvr3tovlast3c3 b4va6¦a wt n=go vsa (Lk IX, 7); do f 35' – nikto že ne v1st3 kto =s(t3) s(i)n3 t3kmo . . . (Lk X, 22). Tekst je znova prekinjen in to je konec 20. kvaternija. F. 36, začetek 23. kvaternija: . . . domou stroiti. reče že v3 seb1 stroitel3 domou. čto s3tvorou (LK XVI,3). Na koncu kvaternija, na f. 43' se besedilo spet prekine – i vid1vši vsi r3ptahou gl(agol)6¦e 5ko . . . (Lk XIX, 7). F. 44, začetek 28. kvaternija – iz Janezovega evangelija: (v1)m3 5ko isin'no =s(t3) poslouš3stvo iže posluš3stova w mn1 (Jan V, 32). Tekst teče do f. 49’, kjer je prekinjen – vr1me mo= ne ouže priide a vr1me vaše v’segda =s(t3) . . . (Jan VII, 6). Kakor je pokazal Jacimirski s paralelno izdajo dveh odlomkov (Lk pogl. 94), predstavlja besedilo tega evangelija drug prevod, kakor ga poznamo iz navadne redakcije, ki je zastopana z evangelijem Hludovske kolekcije št. 10. Iljinski opozarja na obliko v3zoupi in dopušča možnost bolgarske predloge, čeprav ne neposredne. Na margini se na več listih pojavijo ob izvirnih opombah ,,začela'' opombe s cinobrom, ki so nedvomno drugega izvora. Tako na primer na f. 20: se ž(e) i novü l1tü z značilnimi oblikami hitropisa XV. stoletja, ž nad vrstico z dvema potezama, i s poševno prečko, kvadratni v, trinogi t, 1 z levo kljukico, ki se spušča do spodnje črte. Prvotno besedilo je vsekakor znatno starejše. Beležka je samo ena: na f. 42’, na margini v vertikalno razvrščenih črkah: leto #zrid povezah3 (1. 1646: Jacimirski, 867). Na ff. 34' in 35 je zadnjih 7 oziroma 6 vrstic prelepljenih s papirjem; ta je popisan z novejšim besedilom, ker je pisec očitno v prvotnem napravil kakšne pogreške. To mlajšo pisavo datira Jacimirski s XVI. stoletjem, meni pa se zdi še mlajša, posebno glede na oblike i s poševno prečko, m s poševnimi stebli i dr. Rokopisu manjkajo platnice. Zadaj je h knjižnemu bloku prilepljen spojni list (papir je iz XVIII. stoletja) in košček kartona kot ostanek vezave. Na hrbtu bloka so globoko zarezani žlebovi za vezice, ki so pripadale prvotni vezavi. Cod.Kop. 245 Četveroevangelij, bosenska
šola, druga polovica XIV. stoletja Voskresenski, št. 2, str. 41 – 43 ; ,,XIV
st..''; M. Speranski
Рецезия
труы Г. А. Воскресенского
(Отчет о XXXIX
присуждении
наград гр.
Уварова, Спб.
1889, 13) – XIV. st.; Jagić,
132: Der Codex wird wohl dem Anfange des 15. Jahrhunderts angehören''; Iljinski, št. 1, str. 249 – 250,
skliceval se je na Jagićevo datiranje; Jacimirski, št. 3, str. 864 – 866: začetek XV. st.; J. Šidak, Kopitarovo bosansko
evađelje u sklopu pitanja ,,crkve bosanske'' (,,Slovo'' IV – V, Zagreb
1955, str. 47 – 63 z 11 odličnimi reprodukcijami); o iluminaciji
rokopisa: Sv. Radojčić,
Stare srpske minijature, Beograd 1950, str. 43 – 44 in tabl. XXVII – XXIX;
prav tako J. Maksimović,
Ilustracije mletačkog zbornika i problem minijatura u srednjovekovnoj
Bosni (,,Istoriski Glasnik'' 1958, I – II, str. 117 – 130); V. Mošin, Ćirilski rukopisi (
katalog k razstavi Muzeja za umjetnost i obrt v Zagrebu, april – junij 1964),
Minijatura u Jugoslaviji, 1964, str. 34, 300, reprodukciji na str. 34 in tab.
84. Lepo
izdelan pergament, od f. 227 dalje papir, 19 x 12,5 (v sredini knjige 13,5
cm: tako je pri Jacimirskem in Šidaku); ff. 239. V prvem sešitku manjkata dva
zunanja binija, torej dva prazna lista, ki sta bila pred ohranjenim tekstom
(na njih so bila ,,poglavja'' Matejevega evangelija), in dva lista za f. 4;
za f. 65 manjka 1 list; na f. 88 je odrezan vogal, verjetno z zapiskom; za f.
195 manjka 1 list (ohranjan je delček ob hrbtu); od f. 226 je ostal le
ozek trak ob hrbtu z nekaj črkami v vsaki vrstici. Dodani papirnati del
je cel: po voden znaku in pisavi pripada začetku XVI. stoletja. Vodni
znak je ,,kardinalski klobuk'': prim Briquet 3410 iz 1. 1515, toda v zadrskih
in šibeniških aktih ga srečujemo že od 1. 1498. Na ff. 1' in 239' žig
ljubljanske licejske knjižnice. Pisava
po 22 – 24 vrstic (Iljinski: 21) je ustav bosenskega tipa iz navedenega
razdobja, podoben pisavi ,,drugega bosenskega evangelija'' št. 95 iz Narodne
biblioteke v Beogradu (zgorel 1. 1941; glej slike v ,,Miniaturah'' Sv.
Radojčića, tabl. XXIV), vendar tudi s precej razlikami. Po
klasifikaciji Speranskega (''Мостарское,
Маноилово
евангелие'' –
Русский
Филол. Вестник
t. LIV, 1905, str. 1-36), ki je razdelil ohranjene bosenske tekste v dve
skupini (starejšo XII. – XIII. st. in mlajšo – druga polovica XIV. do
začetka XV. st.), bi pisava pripadala drugi skupini, čeprav ima
precej arhaičnih elementov. Očitna je bosenska redakcija s
tipičnimi ikavizmi prižde, ovrite, v3shoti m. v3shot1 itd, povsem brez 5, namesto katrega pride 1,
z zelo redko uporabo jotiranega = (brati6
ego, obličiti e; toda najdemo tudi mouž3 =e), povsem
brez 4 namesto katerega stoji vedno i; s ć (evanćlie, anćl3),
pogosto s p namesto ˙ (Iosip3, parisie, ne
vedno
˙aris1e) in t namesto q (Mar3to); včasih se pojavi vokalizacija zamolklih glasov (ovac3, Petar3 idr.). Kar zadeva
oblike so te zelo stare: 1, s celim steblom v vrstici; a z zelo majhno okroglo pentljo sredi stebla, ki
visi v zraku; n s prečko v srednjem delu
črke; ž z nereduciranim vrhom, tako tudi v z enakimi pentljami, č s simetrično čašo. Za starejše tekste
je tipičen način deljenja: pak-i, pet-al3, ot-3 itd. Nadvrstični znaki so retki –skoraj sama znamenja okrajšav in
včasih pike.Kakor v vseh bosenskih tekstih, je tipičen kontrast med
debelimi in tankimi potezami, ki so kakor dlake. Treba je poudariti, da
ostaja paleografski kriterij za bosenske liturgične tekste še zelo negotov, ker med ohranjenimi
besedili skoraj sploh ni datiranih, tako da so vsi zaključki doslej
naslonjeni na pravopisni kriterij. Opozoriti moram na zelo veliko podobnost
posameznih oblik tega teksta s pisavo
Tvrtkove listine iz 1. 1366, pisane z ustavno pisavo ( Jugosl. akademija,
Ćir. akti I, 2; glej reprodukcijo v Mošin, Ćirilski rukopisi
Jugosl. akademije, II, 1952, tabl. 132; isti, Minijatura u Jugoslaviji, Tab.
84.) Posebno karakteristične so oblike w z
visoko sredino in s pokritim zgornjim delom, đ z majhnim zavitim repkom, ž, v, k s podvitim spodnjim krakom kljuke, i in drugo
( čeprav je v listini 1 že mlajše
oblike z visokim steblom ).Te analogije z omenjenim datiranim tekstom mi
dovoljujejo poudariti zelo veliko verjetnost, da Kopitarjev evangelijar
pripada tretji četrtini XIV.
stoletja.Pri tem moram opozoriti na še eno pomebno okoliščino. Na
ostanku odrezanega lista na koncu teksta
(f. 226.) so ohranjene posamezne črke nekega besedila z oblikami srbske pisave raške šole iz druge polovice XIV . stoletja, ki je
bil gotovo napisan na tem, nekoč praznem listu, že takrat, ko je bil
napisan ves rokopis. Te oblike so starejše od poznejših liturgičnih
opomb o poglavjih v evangeliju, ki so
bile ob starih originalnih
rdečih opombah pozneje pripisane na robovih v srbski polustavni pisavi z
oblikami iz XV. stoletja ( trinožni t, lončasta
oblika omege poleg običajne oblike z visoko sredino,
polustavni ž, toda nad vrstico in dvopotezen, enostranski
poševni č itd.) Nastale so verjetno v istem razdobju, ko je bil dodan tisti del
kodeksa, ki je napisan na papirju in ki je bil privezan na konec knjige, ko
je rokopis dobil sedanjo vezavo. Iluminacija Kopitarjevega evangeliarja se opira
na zelo staro tradicijo zetsko-humskih skriptorijev, kaže pa tudi znaten
vpliv ljudske ornamentike. (Razen omenjenih del Sv.Radojčića in
Jovanke Maksimović glej tudi
album V.Stasova :Славянский
и восточный
орнамент по
рукописям
древняго и
нового
времени Спб.
1884).Pri inicialkah je za bosenske tekste značilen njihov velik obseg v
razmerju do sosednjega besedila .Na f. 1 je pravokotna vinjeta z dvema
pletenima romboma, s črnim cvetjem v konturi cinobrove barve na zeleni
podlagi ;v istem stilu in koloritu je tudi iniciala veliki K v začetku Matejevega
evangelija. Na f. 65. je ozka vinjeta, narejena iz petih krogov v črni
in rumeni barvi. Na f. 66.je ozka pravokotna vinjeta s tremi pletenimi križi
na črno rumeni podlagi ;tu je tudi inicialka z v teratološkem stilu in v podobi ptice-zmaja z
vejico v ustih in z rastlinskimi okraski na koncu pletenega repa ( gl. tabl.
IV). Na f. 105 je narisan s cinobrom in črnilom ter ponekod pobarvan z
rumeno barvo krilat bik –simbol evangelista Luke.F. 105': ozka pravokotna
vinjeta s črnim in rumenim stiliziranim cvetjem ;obrisi so narisani s cinobrom.
Na f.106' je pod koncem ''poglavij'' Lukovega evangelija miniatura evangelista pod lokom, v zelenem
oblačilu, v primitivni stilizaciji . F. 107: pravokotna vinjeta z
rastlinskim ornamentom v obliki dveh nasproti postavljenih pletenih src in s
pletenimi okraski nad njima ter inicialka p z
zaobljenim vrhom in z rastlinskimi okraski, ki prepletajo stebla –vse v istem
črno rumenem koloritu . F. 174': orel pod lokom, simbol evangeliste
Janeza, narisan s cinobrom in črnilom ter pobarvan z rumeno in zeleno
barvo. F.175: vinjeta iz stiliziranih vejic v rumeno belem koloritu. Na f.
175': miniatura evangelista Janeza, podobnega sloga kakor poprejšnja
miniatura sv. Luke v zelenem oblačilu . F.176': pravokotna vinjeta z
oglatimi okraski zgoraj in z dvema rozetama v krogih ter pletena inicialka i v rumeno zelenem koloritu. Skoraj vsi ti okraski
so objavljeni v omenjenih delih Stasova, Sv.Radojčića in Šidaka.
Razen teh so še manjše incialke sredi teksta –posebej sta značilna 6 in ü s
kolorirano osmerokrako zvezdo sredi okroglega dela črke – ki kažejo
veliko podobnost z ornamentiko starih makedonskih rokopisov. Platnice so starega tipa, z žlebom na robu desk.
Slepi tisk na temno rjavem usnju na prednji platnici ima okvir iz trakov z
značilnimi rastlinskimi okraski, nizom medaljonov itd. ter križ, narejen
iz istih ornamentiranih trakov in krogov v srednjem pravokotniku ; na zadnji
platnici enak okvir s križi iz palmet v središčnem pravokotniku ter z
dvema vrstama medaljonov. Ohranjeni so sledovi dveh zapon. F. 1:
Evanćlie eže wt Mati1. (,,poglavja''
so bila na odtrganih listih spredaj). Tekst je prekinjen na f. 4: i kr3¦ahü se v3 Or3d3n3sci r1c1. wt n(ego) . . . (Mt III, 6); nadaljuje se na f. 5 . . . (ostavl3še) mriže
svoe po nem3 idosta (Mt IV, 19) in
konča na f. 65. F. 65’: Glavi evanć&li1
eže wt Marka do poglavja ‡lv. o ždr1beti, za katerim je tekst prekinjen zaradi
manjkajočega lista f. 66, pod vinjeto: Evanćlie eže wt Marka. Tekst je popoln – do f. 104. F. 105: miniatura bika; f. 105’ pod vinjeto: Glavi evanćlie eže wt
Lüke. – do f. 106’, kjer je spredaj
opisana miniatura. F. 107: Evanćlie
eže wt Lüke. Tekst je popoln – do
f. 174. F. 174’: miniatura orla; f. 175, pod
vinjeto: Glavi evanćli1 iže wt
Ioana; f. 175’: miniatura sv.
Janeza; f. 176, pod vinjeto: Evanćlie wt Iovanna. Tekst je prekinjen na f. 195': Sv1d1tel3stvo moe istinno est3 1ko . . . (Jan VIII, 14); nadaljuje se na f. 196 - . . . v3 slovesi moem3 v3 istinü
üčenici moi büdete (Jan VIII,
31). Konča se na f. 225’. F. 226: odrezek lista z ostanki črk pri
hrbtu. F 227 – papir s po 24 vrsticami na strani: S2bornik s2 b(o)gom počinaem ‡v9. m1s(ec1)m skazüe koemüždo
eu(ag)glď6 iz3branim s(ve)t4m3 i vl(a)dčn4m3 prazdnikwm2. V mesecoslovu: f 230: 14. jan. – v3 t3 žde d(3)n3 v3
s(ve)t4h wtca našego Savi pr3vago
ar’h8ep’skopa
sr3b’skago. F. 230’: 13. febr. – v2 t3žde d(3)n3 pamet
pr1podobnago w(t3)ca našego Simewna
sr3bskago novago murotoč'ca. f. 232’: Kwn(c3) ‡v9 mesec1m3. Zatem pride nedelja ‡đ8 w mntari i ˙arisei
– ciklus velikega posta, tihega
tedna, velike noči in petdesetnice. F. 234: Eu(ag)gl4a razl4č'na na
v'sakou potrevü, itd. F.
235': Oukaz3 glasovwm i eu(ag)gl8am3 v2skr'snim. i ap(osto)lü 8 eu(ag)gl8am3 vsego l1ta ( - tabela). F.
236: Skazan8e na v'sak3 d(3)n3, hote¦e= b4ti dl3žno
eu(ag)glďe vsego l1ta –
sinaksar – do f. 239’, kjer se konča z rdečim zapiskom B(og)ou našemü slav(a) v3
v1k4 amin3. V rokopisu so tudi naslednje beležke : na f.
174, tik ob obrezi : . . . v3skrsio &đ. ia utrin v3skrsno &g; na spodnjem robu z isto roko XV. stol. ne možeš li pametovati ¦o
si pr1že č3taw, tako li dr3žiš3 pravilo, znaš li s k8m bes1deš3. Na f. 213, 214, 215 in 218 so vidni sledovi
daljšega izbrisanega zapiska. F. 236: novejši zapisek s hitropisom zahodnega
tipa:
vanćele svetoga Petra platiše sva braća. Na prednji platnici z isto pisavo: kniga carkovna. Oba zadnja zapiska vodita do sklepa, da so
rokopis v novejšem času hranili nekje v Bosni. Vprašanje o morebitnem bogomilskem
značujete ga besedila in te iluminacije je bilo v zadnjem času
obdelano v glavnem v delu A. Solovjeva,
Vjersko učenje bosanske crkve, Zagreb 1948, in v omenjenem članku J.Šidaka v ’’Slovu’’, IV-V, 1955, str. 47-63. Kodeks je bil
1. 1966 restavriran v knjigoveznici NUK. Cod. Kop. 76
Četveroevangelij, srbska redakcija, začetek XVI. stoletja. Voskresenski,
opomba na str. 43; Jagić, str. 131; Iljinski, št. 5, str. 252; Jacimirski, št. 6, str. 869-870. Papir, 26 x 19 cm, ff. 315. Na ff. 1 in 315’ žig
ljubljanske licejske biblioteke. Vodni znaki : v sinaksarju tehtnica v
okviru, tipa Briquet 2606 iz 1. 1516; v tekstu :1) sidro tipa Briquet št.436
iz 1. 1501 in akt Jugoslovanske akademije 580 iz 1. 1522 ; 2) kardinalski
klobuk, zelo podoben Briquet 3401 iz 1. 1498 ; 3) tehtnica v krogu, podobna
Briquet 2586 iz 1.1505 in 4) tehtnica v krogu s kontramarko PM tipa Briquet
2524 iz 1. 1504-1508 (samo s kontramarko P). Inicialki PM se v omenjenem
obdobju pojavljata v monogramu Briquet 9633 iz 1. 1512. Tedaj je
najverjetneje, da izhaja rokopis iz prvega ali začetka drugega desetletja
XVI. stoletja. To se ujema s spoznanjem Jacimirskega, ki se je pač
zanesel na letnico 1538, omenjeno v računu na f. 13, vendar pa je
poudaril, da ’’pokončna, velika, čitljiva in lepa pisava spominja
na liturgično in ustvarja vtis o starejšem poreklu, vsekakor iz XV.
stoletja’’. Iljinski pa presenetljivo trdi, da pripada ‚’’ veliki, debeli
polustav rokopisa XVI. ali celo XVII. stoletju’’. Pisava v sinaksarju je v dveh stolpcih, v tekstu
v enem stolpcu, po 18 vrstic na strani. Gre za srbsko redakcijo z manjšimi sledovi
resavskega pravopisa z akcenti in spiritusi, tova brez 2, brez đ (zm8e itd.) Pisava je kaligrafski polustav, ki
spominja na Grigorovićevo ’’Knjiga Carstva’’ iz 1. 1418. (Gl. Karski Слав.
кирил.
палеография,
1928, str.427 ).Visoke in ozke črke s kontrastom debelih in tankih
potez, z mešanjem starega in trinožnega t, z oglato
obliko omege z visoko sredino, s
povsem enostavnim č v obliki številke 4, simetričnim ž s pomanjšanim zgornjim delom, s poševno
prečko pri n, =, 6 in 5 itd. Rokopis je zelo poškodovan, razjeden od
plesni in deloma nestrokovno restavriran. Pred f. 1 so trije ozki fragmenti
poškodovanih listov, za njimi pa spet dva, za f. 12 en fragment. Za f. 13 je
izrezan list z vinjeto in začetkom Matejevega evangelija, prav tako dva
lista za f. 100 z vinjeto in začetkom Markovega evangelija, za f. 223 en
list, potem pa manjka ves konec rokopisa od f. 315 dalje z mesecoslovom od
16. julija naprej. Od f. 57 in 64 so odtrgani večji deli, od f. 144 je
ostal majhen fragment. Od ornamentike sta ostali samo dve vinjeti: pred
Lukovim evangelijem na f. 158 pravokotnik iz pletenih trakov, narisanih s
cinobrom in pobarvanih s temno rumeno in modro barvo; zraven vinjete je
narisana inicialka II. Pred Janezovim evangelijem na f. 246 je pravokotnik iz
pletenih osmic v istih barvah in narisana inicialka V. Jacimirski označuje te vinjete za posebno
zanimive zaradi originalnega pletiva, ki spominja na srbske čipke, pri
prvi pa še zaradi izvirne in drzne barvne kombinacije. Naslovi so rdeči,
izdelani v prepletenih črkah. Vezava je verjetno iz XVII. stoletja; platnice
imajo raztegnjen poševen rob, na hrbtu so izbokle vezice. Rdeče rjavo
usnje je na srednji platnici ornamentirano z velikim križem na prestolu sredi
med dvema koncentričnima okviroma z rastlinskimi elementi. Na zadnji
platnici so trije koncentrični okviri z valovitimi viticami v poljih in
z vertikalnimi paralelnimi trakovi v centralnem pravokotniku. Ohranjeni so le
sledovi dveh zapon. Na fragmentu pred f.1. so vidni ostanki
rdečih črk, ki pričajo o tem, da je tam bil neki tekst pred
začetkom sinaksarja. F. 1, poškodovan ob strani, s tekstom v dveh
stolpcih : (Skaza)n8e eže (na v2sak3) dn3 dl3ž(no
=st3) gl(agol)ati se eu(ag)g(el8e) nedelam
v'sego go(d)i¦a. V3 s(ve)tou6
n velikü6 iedel6 (Pash38) eu(ag)gel8e Iw(anna) glava
itd. do nedelje
petdesetnice, ki pride na koncu f. 1'. Zaradi dveh izrezanih listov je tekst
prekinjen do četrtka desetega tedna. Na f. 2 se nadaljuje sinaksar od
petka desetega tedna – evangelij po Mateju, 91. poglavje ( sedaj menijo, da
je to petek devetega tedna ), potem sobota ( evangelij po Mateju 73 ) in 10.
teden itd. do 17. tedna na f. 2' z evangelijem po Mateju 62. Potem: Načet'k3 novü l1tou. Louka itd. do konca f. 5'. F. 6: Oukaz' glasovwm =u(ag)gel8am v3skrsn38m i ap(osto)lou 8
eu(ag)gel86 ( tabela). F. 6': V1domo boudi 5ko četir38 sout3 eu(ag)gel8a i niže množa=
sih3 niže oumal=n1e, poneže
čet38re wb3dr3ženi d(ou)hove
i čet38re eu(ag)gel8a, v3soudou d38šout3 netl1n8e.
i životn1 v3z'gr1va6¦e čl(ov1)k38 w nih' že 5v1
=s(t3) 5ko s1dei na
herouvim1h 5ko 5vl3 se čl(o)v(1)kwm, 5ko že
reče D(a)vid3, dast3
nam3 četverowbrazio Eu(ag)gel9e. Ibo
herouvimi čet38ri lica
imout3, i lica
ih3 wbraz38 s3motren9a s(i)na b(o)ž9a. Ibo
podobno= l3vou, d1l'noe
i c(a)rskoe, i
vl(a)dičnoe = načr3ta8et3. Podobnoe
že tel'cou, s(ve)¦ennosloužbnoe
i s(ve)¦en'nič3sko= 5vl5=t3. Čl(o)v(1)kovidnoe že
v3pl3¦en9e en9e napisou=t3. Podobnoe
že wrlou naš3stv9e
s(ve)tago d(ou)ha 5vl5=t3. F. 7: Skazan9e pr1eml6¦ee v3sego l1ta čisla eu(ag)gls'koe.
9eu(ag)gl8stwm pr1et9e. wtkoud
načn6t i do
gd1 sta6t. F. 8: qew˙9lakta arhiepisk(o)pa bl3gar'skago
pr1dslov9e. eže wt Matqea s(ve)tago eu(ag)gl9a. Iže oubo pr1žde zakona wni
b(o)žst'vn4i mouž9e . . . itd. do
f. 10’. F. 11 – Eže wt Matqea s(ve)tago
eu(ag)gl9a glav4 – do f. 12’. Za
tem je viden ozek trak drezanega lista, na katerem je bil verjetno neki
zapisek. Na sledečem, praznem f. 13 sta s pisavo iz prve polovice XIX.
stoletja napisana dva računa:
Očitno so v prvem računu mišljena leta
kozmične ere, ki se ujemajo z leti krščanske ere drugega
računa, rezultat odštevanja pa lahko pomeni samo trajanje časovnega
razmaka med zgornjima datumoma. Iz tega bi morali sklepati, da pomeni zgornje
število leto, ko je bilo opravljeno računanje, to je 1825, spodnja
številka pa leto, vzeto iz nekega zapiska, verjetno tistega, ki je bil na
izrezanem prednjem listu. Zato meni Jacimirski, da je 1538 moglo biti leto,
ko je bil rokopis napisan. Treba pa je vedeti, da nobeden od omenjenih vodnih
znakov v vsem rokopisu po tipu ne sodi v četrti decenij XVI. stoletja,
to pa znatno zmanjšuje verjetnost navedene hipoteze. Čisto mogoče
je, da v omenjenem zapisku ni bilo govora o sestavljanju rokopisa,
marveč o tem, da je bil podarjen ali o kakem drugem dogodku v njegovi
zgodovini. Za f. 13 je spet izrezan list, na katerem je bil
začetek Matejevega evangelija.
F. 14 se začne z Mt I, 13 - . . . Salatil
že rodi Zorovavela. Tekst se
nadaljuje do f. 98. F. 98’: Pr1dslov9e eže wt Marka s(ve)tago eu(ag)gl8a; f. 100’ – eže wt Marka s(ve)tago eu(ag)gl9a glava . . . do gl.&d9. o povel1n9i ap(osto)lwm, Mq &e8. Louk. &kz. Zatem sta izrezana dva lista, na katerih je bil
konec Markovih poglavij in začetek Markovega
evangelija. Na f. 101 se začne z Mr I, 9 - . . . pr9de ż(sou)s wt
Nazareta Galileiskago i krsti se wt żwan'na v3 Iwr'dan1. . . . F. 144, od katerega je ohranjem samo majhen fragment,
ki je obsegal tekst od Mr XIV, 14 - . . . vital'nica, ideže pasha s3 ouč .
. . doMr XIV, 30 – i gl(agol)a =mü ż(sou)s. am9n3
gl(agol)6 teb1, 5ko t4 d'n3s3 v3 no¦3 si6 . . . Konča se na f. 153. F. 153: Pr1doslv9e eže wt Lük4 s(ve)tago eu(ag)gl9a; f. 155 – Eže wt Lük4 s(ve)tago
eu(ag)gl9a glav4; f. 157’ – prazen;
f. 158, pod vinjeto: Eže wt Lük4 s(ve)toe
eu(ag)gl9e. Tekst je prekinjen na
f. 95, kjer je izrezan en list; od Lk XIX, 21 – 5ko čl(ov1)k3 5r3 esi. v3zemleši i . . .
do Lk XIX, 36 - . . . riz4 svo= po pouti. F. 243: Pr1dslov9e eže wt żwana s(ve)tago eu(ag)gl9a; f. 245 – Glav4 eže wt żwana s(ve)tago eu(ag)gl9a; f. 246, pod vinjeto – wt żwanna s(ve)toe
eu(ag)gl9e. F. 305' je ostal prazen, kjer je skozenj udarilo črnilo s prejšnje strani. Tekst se nadaljuje do f. 308. F. 308': S3bor'nik3
s3 b(ogo)m3. &v9. m(e)s(e)cem3 pokazoue glav4 ko=mouždo eu(ag)gl96.
izb'ran'n4m3 s(ve)t4m3 i prazdnikwm vl(a)dičn4m3. V mesecoslovu so navedeni: f. 312' – 14.
januarja: V2
t3žde d(3)n3 iže v3 s(ve)tih wca našego Sav4,
pr3vago ar'h8ep(i)sk(o)pa sr3b'skago. F. 313' – 13. febr.: v3 t3žde d'n3 pamet
pr1podbnago w(t3)ca našego Sumewna
sr3bskago murotočca. Rokopis
je prekinjen na f. 315', 16. julija – s(ve)tago s(ve)¦en'nomoučenika Aq9nogena (i pamet sv. wt3c3) &đ. s3bora.
sloužba . . . Od zapiskov je razen navedenih računov na
f. 13 še en poznejši na f. 7: Sie ieugle
żwanna. Pod tem je izbrisan
neki zapisek in premazan s črnilom neki stari pečat. Morda na to
meri opomba: Wtri
list3. Cod. Kop. 6 7 Apostol — aprakos, srbska
redakcija, 1667. 1. Voskresenski, št 3, str. 43—44; Jagić, str. 131; Iljinski št. 6, str. 253; Jacimirski, št. 7, str. 870—872. Papir, 28,5 X 20; ff. I—II + 200 + III—IV. Vodni znaki v tekstu: krona z zvezdo
in polmesecem ter s kontramarko SS istega tipa kakor na pismu hercegovskega
Mustaj-paše Dubrovniku iz 1. 1674 (toda s kontramarko bv) in Nikolaev, 252 iz
1. 1661; kontramarka je ista pri Nikolaevu 246 iz 1. 1672; trije polmeseci
tipa Nikolaev, št. 265 iz 1. 1684 s kontramarkami Ib (Nikolaev, št. 219 iz 1.
1659) in GB (Nikolaev, št. 252 iz
1. 1674). Na 1. prostem spojnem listu škofovska palica iz XVIII. stoletja. Pisava po 26 vrstic je polustav z oblikami
omenjenega obdobja: s trinogim t, z nizko sredino pri w, Ł brez
spodnjega kraka stebla, z visokim 2 itd., s sledovi resavskega pravopisa. Jacimirski
opozorja na nedoslednosti v pravopisu, ki pričajo, da je ,,Resavec
prepisoval iz doresavske predloge"; včasih se
pojavlja zelo v obliki 3 s kljukico
z desne. Vedeti moramo, da je bil prepis narejen na Sveti gori in vsebuje
posebnosti, ki prav tako vodijo k neki stari predlogi. Inicialke so
rdeče, dveh tipov: ene so preproste, druge z okrasnimi spiralami,
značilnimi za XVII. stoletje. Vinjeta v začetku je pravokotnik z
izsekom spodaj in s pleteno poševno mrežo znotraj; koloriranje rdečih in
zelenih trakov na rumeni podlagi ni končano, dodelano je samo na levi
strani in na posameznih mestih (gl. tabl. VIa). Zelo veliko je število
majhnih vinjet, to je tankih okrasnih trakov, ki so v začetku teksta
skoraj za vsako nedeljo (razen šeste in štiriindvajsete), na ff. 31', 34',
37, 40, 43'. 49, 52, 55, 57'. 59', 62, 65, 68, 71, 73, 76, 78, 80', 82', 85',
88, 90,95,97', 101, 103, 105', 109, 112, 116, 119', 123', 127', 130', 132',
133', 134, 135 in 135'. Izdelane so s črnilom in cinobrom. Platnice z robom nad knjižnim blokom in z
vezicami na hrbtu so iz XVIII. stoletja. Zlato ornamentacijo na usnju
predstavljajo vtisnjeni koncentrični cvetlični okviri s cvetovi in
z medaljonom v sredini. Na sprednji platnici je v medaljonu prikazano razpelo
s figurami pod križem in z napisom: ,,Krest tvoi G(ospod)i žizi3
– i zastüplen9= l6dem tvoim3 est3 i na –
d16¦es< tebe – rasp<tago g(ospod)a našego poem (pom)ilüi nas2 ". Na zadnji platnici je v medaljonu
prikazana sv. Trojica v ikonografski upodobitvi treh angelov na obisku pri
Abrahamu s tekstom ,,po(se)šten9e Avr.".
Rdeča obreza je okrašena z žigi v obliki cvetov. Na prednji platnici in
hrbtu so ostanki signaturnih nalepk. Na f. 1 in 200' stari žig knjižnice: K.
k. Lyceal Bibliothek zu Laibach. F. 1 pod vinjeto: V3 s(ve)tü6 i v1likou6 ned(e)l6 Pash4 na
litürg4, anti˙on3. Łalwm &xe. itd. –
antifone in prokimen. F. 1’ – D1an9e s(ve)t4h apostol3 čten9e. Pr3voe oubo slovo
s2tvorih o vs1h, w qew˙9le . . . Vrstijo se nedelje do 33., potem 34. – 35. – pustna, potem brez številke
,,siropostna'' sobota in nedelja prvega tedna v postu ter 2., 3., 4. in 5.
tedna in cvetna nedelja – do f. 139. Poudariti je treba, da se po tej
razvrstitvi teden konča z nedeljo, kar je značilno za stare tekste,
evangelije in apostole. F. 139': Načelo s2 b(o)gom &v8 m(e)s(e)ca septemvr9a, a. načet3k3 9nd9kt9onü i pamet
pr(1)podobnago wca našego Sýmewna Stl3pnika – apostoli za praznike septembrskega cikla. F. 152: 14. okt. – Pr(1)podobn4e matere naše
Petk4 s prokimenom in apostolom –
uvrščeno je po 16. oktobru; tedaj je pisec zapisal na margini: ,,Prost1te w(t3)ci v2 izvod1
ne b1. sego radi pogr1ših''. Podobno je na f. 155 ob 26. okt. apostol sv
Dimitriju uvrščen pred apostolom ,,trousü’’;
zato je spodaj opomba - ,,pr2v1e čti trousou, potom s(ve)tomü, pogr1ših
bo''. F. 157’: 11. nov. sv. mč. Min4, Viktora i Vikent9a. i
pr1podobnago wca našego qeodora Stüd9ta.
Pod tem na margini: V2 t2žde d(3)n3 s(ve)tago
velikomüčenika Ste˙ana iže
v2 Dečan1h. Sloužba v2sa
pisana zad. sego m(e)s(e)ca, g. F. 174’: 14. jan. – Iže v1 s(ve)t4h wca našego Sav4 pr2vago arh9episkopa sr2bskago. F. 179: 13. febr. – Pr1podobnago w(t3)ca našego
Sýmewna sr2bskago, novago
mýrotočca. F. 184’: pod
apostolom za 25. maj – tret9e wbr1ten9e č(3)stn4= glav4 żwanna pr(e)dt(e)če, spodaj na margini: s29 apostol3 na pamet3
s(ve)tago St1˙ana ¤il5nov4ka.
(Rokopis ja mlajši.) F: 189’: 5. julija – pr(1)podobnago wca našego
Aqanas9a iže v2 Aqwn1. Konča
se na f. 198: - 31. avg. položen9e č(3)stnago po5sa pr1svet4e b(ogorodi)c4. Potem sledijo Ap(osto)li ous2pš9im na f. 198’; zatem na f. 199’ – Prok(imni) i all9lüare i
prič(asni) p1vaema na litürg9i egda i1s(t3) prazdnüem4 s(ve)t4 do f. 200. F. 200’ – opomba iz 1. 1667: Slavimomü iže v2 Tro(i)ci b(og)ou, slava i velič9e
v2 bezkon2čn4= v1k4, da6¦omü v2sakomü dobromü d1lü po načel1 i
kon3c3 kl6čim. S9a s(ve)taa i b(o)god2hnovennaa kniga gl(agol)=maa
ap(o)s(to)l3 redovn4i. ispisa se povel1n9em3 i iždiven9em srebr3nik3,
s(ve)¦ennoinoka Sav4 9eromonaha.
rüko6 že mnogo gr1šnago i houdago v1 inoceh Euqým9a. v2 s(ve)t1i gor1 Aqwna. na skit3 S(ve)topavl3sk4 v2 kel9i gl(agol)=m1i Sotir3. tekou¦ü togda l1tü b4t9a #&zr&ođ. Wt
sp(a)snago že v2pl3¦en9a g(ospod)a našego ż(so)u(sa) H(rista) #ahxi. ind9ktiwn3 &đ. krüg
sl(3)ncü &i. a loun1 &g8. qemel9wn &kz. zlatoe čislo
đ&8. epahta l1t(o) &d. m(e)s(e)ca dek, &a. d(3)n3. M(o)l6 že v2se
prin4č6¦e= v2 knigü s96, pače že a¦e prilüčitse pr1pisovati.
a¦e čto wbr1¦ete pogr1šeno, l6bve radi H(risto)v4, ispravl5ite a ne
kl3nite. pon=že v2 čl(ov1)c1h ničtože s2vr3šeno. żs Hs + zač. i
ko(n3)c. (Voskresenski,
43, od koder je ponatisnjeno v Zap. i natp. 1633; Iljinski, 253; Jacimirski,
871). Ta zapisek je zelo podoben opombi na evangeliarju v samostanu
Morača, ki ga je prav tako dal prepisati na Atosu isti jeromonah Sava v
juniju 1668. 1. ob posredovanju svetopavlovskega igumana v matičnem
samostanu sv. Ane (Zap. i natp. 1635). Tudi ta evangeliar je prepisan z zelo
stare predloge s posebnostmi teksta starejše redakcije in z analogno
ornamentiko (majhne vinjete v začetku vsakega tedna). V samostanu
Morača pa je tudi primerek apostola — aprakosa, skoraj popolnoma enak
temu Kopitarjevemu. Kakor izpričuje naslednja beležka, je bil Kopitarjev
apostol, prvotno pisan za samostan Morača, po dveh letih odstopljen
samostanu Šišatovac in je bila takrat verjetno izdelana kopija, ki je zdaj v
Morači. Na istem listu
je pod prvim zapiskom zapisek s hitropisom iz 1. 1670: S86
knigü
gl(agol)=mi ap(osto)l3 redovn8i wtküpi daskal2 8eromonah E˙rem2 i dast 6 v2 svon [dalje
prečrtano – monast4r3 Šišatovac2 hram2 rožd3stva pr1s(ve)t8e b(ogorodi)ce ideže i
mo¦i počiva6t3 s(ve)tago i pravednago Ste˙ana. za svo6 d(ü)šü i svoih roditel3. b(og)3 da] ih3 prosti: — i položi s3bor'nü6 kletvü. da nikto wtimet 6 wt
cr(3)k'v4. ili iznosit8 6 v2i2 monast8ra krome bl(a)g(o)sloven8a o(t3)ca
igümena. a¦eli nekoi brat poküsit se pr1stüpit(i) (dalje prečrtano — kletvü, süd da pr8n'met
rav'no inim(i) eretikami v3 l1to # &z&ro&i). Jacimirski je pri objavljanju tega zapiska
(871—872) opazil njegovo podobnost z zapiskom na drugem apostolu iz
Šišatovca, ki ga Stojanović datira z letnico 1650 (Zap. i natp. 4989). V
Spomeniku Akademije XIX, str. 56, od koder je Stojanović ponatisnil to
beležko, pa je zapisano, da je bila ta na ''apostolü rükopisnom srpskom", ki je pod št. 2 naveden v seznamu iz 1.
1772. ''Našego
ob¦ežitelnago monastira Šišatovca knigi, kotore süt3 otnesene u Beč3". Tako ne more biti dvoma, da je to isti
apostol z istim zapiskom, v katerem je napačno prepisana letnica, ki je
v prečrtanem delu teksta. Kdo je 1. 1772 to knjigo odnesel na Dunaj, ali
je bila pozneje vrnjena in kako je prišla v Kopitarjevo zbirko, nisem mogel
dognati, ni pa izključeno, da je k zadnji fazi teh njenih selitev mogel
kaj prispevati Vuk Karadžić. Cod. Kop. 23 Psalter z razlago, srbska
redakcija, sreda XVII. stoletja. Jagić, str. 132; Iljinski,
št. 14, str. 259—260: ,,XVI.—XVII.
stoletje"; Jacimirski, št.
9, str. 875—877: ,,trideseta leta XVII. stoletja". Papir, 15,5 X 9,6 cm (v sredi knjige je širina 10,5 — tako je pri
Jacimirskem); ff. II + 499. Vodni znaki: sidro v krogu z listi trilistnika
zgoraj, veliko, značilno za sredino XVII. stoletja (Nikolaev št. 206 iz
1. 1653; Pljevlja št. 47 iz 1. 1642 in Pljevlja št. 99 iz 1. 1644) s
kontramarko šesterokraki cvet, podoben kot v Pogodinskem zborniku
leningrajske Publ. bibl. št. 873; krona z zvezdo in polmesecem, podobno:
Nikolaev št. 208 iz 1. 1653 in Pljevlja št. 100 iz 1. 1644; tri variante treh
polmesecev kakor Nikolaev 193 in 194 iz 1. 1645 in Pljevlja st. 5 iz 1. 1629.
Tekst je popoln. Pisava po 25
vrstic na strani je droben, čitjiv polustav z ostanki resavskega
pravopisa, z akcenti in spiritusi. Majhne rdeče inicialke z zavoji so
značilne za navedeno obdobje; nekatere so tudi rdeče z zelenimi
okraski (gl. tabl. VI b). Vinjeta na f. 3
v začetku Psalterja je pravokotnik s pletenimi belimi trakovi znotraj,
na zeleni podlagi, poživljen z rdečimi popki v obliki pik. Več
majhnih vinjet v obliki ozkih pletenih trakov je v rdeči barvi na ff. 1, 285', 399, 455; v rdeče črnem na ff. 263, 301', 388,
395, 421; v rdeče zelenem na f. 488. Platnice so starinskega tipa s posnetimi robovi;
temno rjavo usnje ima na obeh straneh enak slepi tisk: ornamentiran okvir z
rombom v notranjem prostoru in s palmetami v kotih; zapone so iz pletenih
usnjenih vrvic. F. 1 – 2: Sice
počinaem2 Yalt8r3; f. 2' –
prazen. F. 3, pod vinjeto: D(a)v(i)da proroka i c(a)ra
p1sn3 kaq. a. Yalom D(a)v(i)dov3
nenadpisan wt Evrei. itd. F. 124. C1sn(3) Mwusewva v2
ishod1, itd. F. 134. Sice na~inaem2
Yalt8r3 ~3sti (y molitvami)- do f. 160’. F. 161: Posl1dovan8e
s2bran8a v2sel1t'nago
nač3nše wt m(e)s(e)ca septevr8a do m(e)s(e)ca avgüsta. V oktobru ni sv. Petke (14.X.), sv. Jovana
Rilskega (19. X.) in sv. Hilariona Meglenskega (21.X.) F. 176: 28.okt. - v2
t3žde d(3)n3 iže
v2 s(ve)t38h w(t3)ca
našego Arsen8a arh8ep(i)skopa sr2bskago. Tropar: B(o)že
ot3c3 naših. Kondak: V2 pi¦i
sloves2 tvoih2 b(o)gonose Arsen8e. . . F. 179’: 11.nov.-V2 t2ž d(3)n3 s(ve)tago i slavnago velikomüčenika v2 c(a)reh Ste˙ana, iže v3 Dečah.
Tropar: Carstvo eže na zemlidobr1 okr2ml5e . . . Kond.: gl. g. V2 c(arih bl(a)goč'stno
poživ3. F. 199: 14.jan.-V2 s2 d(3)n3 wtdavaem praz(dni)k3 prosv1¦en9ü nepr1m1ino.
V2 t2žde d(3)n3 iže v2 s(ve)t4h w(t3)ca našego Sav4 pr2vago arh9ep(i)skopa sr2bskago. Trop.: Püti v2vode¦ago v2 zižin3 (!). Kond.
gl. &đ. Ŕko pr2vos(ve)t(ite)l5 velikago. Slüžba ego poet se egda ho¦et eklis9arh. F. 206: 13.febr.- V2 t2že d(3)n3 pamet3 pr1podobiago w(t3)ca
našego Sýmewia sr2pskago, novago mýrwtočca. Trop.
gl. g. B(o)žstvno6 bl(a)god1t96
prosv2t1v se . . . Kond. gl. &đ. Aggelski na zemli v2zl6biv3 žit9e .
. . F. 306’: 14.febr.- i s(ve)tago Kýr9lla ˙iloso˙a i učitel5
slovenskago. Trop. gl. &d. Wt pelen3 priležno . . . Kond. Tvr2d4m ümom i b(o)god3hnovenn4m
oučen9em . . . Jacimirski pravi, da
„несколько
пoзднее, в 40-х и
50-х гг. XVII в.
сделаны приписки
памятей
некоторых
святых". Jaz jih nisem našel. F. 223: Načalo s(ve)tago i velikago posta - do f.
251'. F. 251’: Časoslov2c3 im1e no¦'nü6 i dnevnu6 sloužbü. po
üstavü velik4= (La)ýr4 (!), ie v2 s(ve)t(i)h'
w(t3)ca našego Sav4. S9e posl1dovan9e b4vaet i v2
proč9ih 9erosovimsk4ih s(ve)tih3 wbit1l9i. F. 252: Načelo polouno¦nici; f. 257: Načelo outr3nici. F. 263: pod vinjeto: Bogorodičn4 wsm4m
glaswm. F. 266’: Čas &a., itd.; f. 277 – načelo tepikom, eže =s(t3) wb1dnica; f. 279' – načelo &q. časa; f. 283' – načelo večerni; f.
285', pod majhno vinjeto – Načelo pavečernic4 velikoi. F. 297: O iže v2 kel9i inwk4m i w metan9ah in druga navodila – o kanonah dnevnih, o žit9i
si r1č3 o po¦en9i i razdr1šen9i v2sego leta. F. 301’, pod vinjeto: tropari i
bog(orodični) i ýpakoi v2skrsni. F. 305: Načelo mal4= večern=; f. 306 – Na velikoi večerni. F. 307’: Kanwn o s(ve)t1i i živonačelnoi Troici. Tvoren9e
Mitro˙anovo. F. 324’: V2 nedel6 bl(a)žen4; f. 325 – Ap(osto)l2
k2 Korinq9om3. Brat9e v4 este crkva b(o)ga živa (2 Kor. VI, 16), Eu(a)gg. ot Maq. V2sak oubo iže ispov1st3 me . . . (pogl. X, 32 – 36). F. 326 – 378': Obredi za vsak dan v tednu – f.
326. – v2 ned. večer3, f. 335' – v pned. večer3, f. 344 – vtor.
večer3, f. 352 – sreda večer3, f. 360' – četv. večer3, f. 369' – petak večer3. F. 379: Eý(ag)gl9a
v2skrsna outr2n5a. F. 388: Sv1t4ln4 v2sk2sn4
i st(i)h(i)r4 eu(ag)gl3sk4=, tvoren9e kýr L3va despota (!) F. 395 – 397: Čin3 b4vaet egda s2blaz'n3 boudet v3 sn1. F. 397’ – 398’: Pashalne tablice (brez ključa). F. 399: Akatist b(ogorodi)ci – Posl1dovan9e nes1d1lnomü
pr1s(ve)t4= b(ogorodi)ce. po oustavü oubw cr(3)kovnomü. poet se v2 pe(ta)k,
&e. ned(el=) posta. podviza6¦ei se inoci.po6t' si= v3 k=l9ah3 svoih egda
volet, l6bve radi pr1s(ve)t4e b(ogorodi)ce i podviga d(ou)hovnago. F. 414: Čin3 kako pwdwba=t p1ti paraklis3 b(ogorodi)ci
ili inomü komü l6bo ho¦eši s(ve)tomou; f. 414’ – Kanwn m(o)lbn3 pr1s(ve)t1i b(ogorodi)ci: f. 421 – V2 nedel6 akaq9st3 živonosnomü grobü i v2skrsen96 g(ospod)a našego Iý(sousa) H(rist)a; f. 434’ – 454’ - kanon3 m(o)lbn3 pr1s(ve)t1i
b(ogorodi)ci, glas &a. itd. za
vsak dan v tednu; med njimi f. 437’ – gl. &v. sv. Gr9gor9a Sinaita, f. 444’ – gl. &đ sv. Iwanna
mniha. F. 455: Čin3 na wsv1¦en9e vod1 na nov3 m(e)s(e)c3. F. 461: Čin3 b4vaem4i, egda sloučit se skvr2nnou ili
nečistü v2 nov1 v2padnouti v2 vino, ili v2 maslo ili v2 ino čto
takovo. F. 452: A¦e čto skvr3nno. ili pogano v3padet3 v2
stouden3c3. F. 463’: M(o)l(i)tva načeti vino k4selo. F. 464: M(o)l(i)tva nad grozd4em3. F. 464: M(o)l(i)tva nad s3soudom oskvr3nšim se. F. 464’: Čin3 o priče¦en9i s(ve)t4e vod4. F. 466: Posl1dovan9e s(ve)tago priče¦en9a. F. 467’: Oukaz gl(a)s(o)vwm 9 eý(ag)gl9am outr3n4m. i
ap(osto)lü 9 eý(ag)gl9ü lýturg9i; tablica. F. 488 – 497’: O sloužb1 s(ve)t1i i velic1i soubot1. Na koncu knjige so naslednji zapisi: F. 497’: Pisa Milwike Ivü
&ka. Petrü i Panta &le i vwla i kwšnicü. Datise (?) Sai yaltir2. Si5 božstavna5 kniga
gl(agol)emi Łaltir2 i vaseh2
pravilo za človeka ¦o h2 ho¦i
pre w godine iporno (?). F. 498: Na iladü y. &z9 naidee Türci (k)a Vradinü i razbiše i Nemci Türke i izgibe množastvo mnogo i te godine wdoše Nemci na Temišvar3 üzeše Temišvar3 i na leto doidoše Nemci na Bewgrad2 i üzeše Beligrad2 a Türke na verü püstiše # &a&y&i9 leto. (Pri prvi letnici ni jasno napisana črka z. Moral bi biti đ=6, ker so bili Turki poraženi pri Varadinu 1. 1716). F.. 498’: V3 leto # &z&ro poide türski car3 na Beč2 s2 mnogo množastvo voi i ne üspe ničesože ne voe izgübi mnogo eliko nes(t3) bilo nikogda niti e podobno pisaniü predati. (V datumu je zadnji o napisan namesto Č=90: v tem primeru bi 1. 7190 odgovarjalo 1682, ko je bil oblegan Dunaj.) S9a
kn(iga) popa Diwnisi. Va l1to &zs k i av pade brašno na zemlü iz neba ü Sremü wd Roždestva H(risto)va a˙d8 (1714). Tej letnici bi odgovarjalo v začetku 7222 (# zsk i v?), vendar so črke k i av zelo nerazločne. Očitno gre v zapisku za dogodek, ki je zapisan v rokopisu samostana Vrdnik: I togo l1ta (1717!) gen. m1seca k. pade brašno iz neba i člov1ci na ledü nahodiše, a po zemli ne znadeaše se, zan= smešalo se beše s prahom. Süša bo beše te zime i mnogo ribe beše po vsah vodah. Ste˙an (Stojanović, Zap. i natp. 2331). Kosierevać3 (menih iz hercegovskega samostana Kosiereva?) Pisa
Teo˙il2 ermonah2 proskomidi6 materi Despini. Pisa
Äerasim2 ermona0 wb¦i list selw. F. 499: Deto g(ospo)dne # &a&y (1700). F. 499': Va leto # &zr&pv (7182, t.j. 1. 1674) poide sültan2 Meh2met2 na Deškü i üze Kamenicü.
(i) ine wkresne gradi do Dipove. V leto # &zr&pa bist3 trüs3 velik3
meseca ˙ervara &z9 dan2. Na f. 423’ je zapisek prelepljen s papirjem. Na 1. prostem spojnem listu je zapisek izbrisan. F. I’: Kameni znamenani wt Idei (!): nedeljski tropar za prvi glas, v pisavi XVIII. stoletja. F.II (2. prosti spojni list): S1lo Diavica, Divnica, Stare Divnice . . . Oksovica
(?), Mica . . . F. II': A¦e krst3 g(ospod3)n3 – z rdečilom, verjetno pisne vaje. Navedene letopiščeve opombe, v katerih so omenjeni Temišvar, Srem, Beograd, dopuščajo domnevo, da je rokopis v XVII. ali XVIII. stoletju pripadal nekemu samostanu v severnih krajih. To pa najbrž nista bila ne Krušedol ne Šišatovac, ker v mesecoslovu niso navedeni svetniki, katerih relikvije hranijo v teh samostanih. Cod. Kop. 16 9 Psalter z razlago in bogorodičinim
paraklisom, srbska redakcija, zadnja tretjina XVI. stoletja. Jagić,
str. 131; Iljinski, št. 7, str.
253—254,
,,повидимому XVI
или XVII в."; Jacimirski, št. 1, str. 861—862, „XVI. stoletje". Papir, 28,5
х 18 cm (v sredini knjige je širina 19 cm, tako je pri Jacimirskem);
ff. 184. Vodni znaki: tri vrste sidra v krogu z različnimi
kontramarkami: 1) Sidro z dvojno konturo z zvezdo zgoraj in s kontramarko AT
(ali TA); tip znaka je isti kot v dubrovniških notarskih knjigah Cons. Rogat.
57 iz 1. 1563 in v Sarajevskem pateriku 27 iz 1. 1567 (s kontramarko AP). 2)
Sidro z enojno konturo z zvezdo zgoraj in s kontramarko P kot v Cetinjskem
rokopisu št. 35 iz okoli 1565. 1. ter s kontramarko ST; popolnoma isti znak
kakor v rokopisu Jugoslovanske akademije IV d 7 iz tretje četrtine XVI.
stoletja; isti znak s kontra-marko ScC — v dubrovniškem Cons. Rogat. 59 iz 1.
1568 in Cons. Minus 49 iz 1. 1568. Proti koncu knjige (Bogorodičin
paraklis) je sidro enojne konture z ostrokotnim četverolistom zgoraj
tipa Briquet št. 570 iz 1. 1583 in Nikolaev št. 128 iz 1. 1588 s kontramarkama
AT (nekoliko drugačne oblike kot pri prvem znaku) in B kot pri sidru z
zvezdo Briquet 624 iz 1. 1590. Po vsem tem moremo domnevati, da bi rokopis
psalterja moral biti iz šestdesetih let XVI. stoletja (okoli 1. 1565),
rokopis „Paraklisa" pa iz osemdesetih let XVI. stoletja. Ohranjen je ves
rokopis razen začetka. Pisava je v
predgovoru psalterja po 22 vrstic, v ostalem tekstu pa po 21. V obeh delih je
čista srbska redakcija z akcenti. Pisec psalterja je očitno
uporabljal dobro staro predlogo raške
redakcije, kar izpričujejo redka raba ь, stare oblike zaimkov kot Iluminacija je
razkošna, uporaba zlata obilna. Velika pravokotna vinjeta z dvema krogoma
znotraj in z rastlinskim ornamentom sredi krogov je izdelana v temnem zlatu z
rdečimi dodatki (f. 5). Tukaj je tudi razkošna pletena inicialka B v obliki roke, prav tako v zlatu in rdeči
barvi. V začetku vsakega psalma je lepa zlata inicialka v rdeči
konturi. Posebno lepe so velike pletene inicialke, izdelane po starih
predlogah, na ff. 5, 10, 16, 24', 32, 38, 47', 56, 70', 79', 90',
99,106,113', 121', 127', 136', 142' (deloma odtrgana), 151', 158, 167' in
168. Platnice so verjetno iz časa nastanka rokopisa, to je iz konca XVI. stoletja. Deske imajo žlebove na ravnih robovih; ogli so brez žleba. Rjavo usnje na spodnji platnici ima koncentrične okvire z ornamentiranim križem v sredini in vtisnjenimi črkami IS HS NI KA. Na zadnji platnici so v osrednjem pravokotniku križ iz palmet v sredini in palmete v oglih. F. 1: Konec sestavka, ki je bil
na izgubljenem listu – süt3 pr3v1e. 5ko i
na l1ta wbr1teni süt3 pr3v1e i oustamen=n9i sout(3) posl1di nakon'c3. Iže v3 s(ve)t4h w(t3)ca našego Vasil9a Velikago pr1dislov9e v2 načelo yal'mwm – do f. 4; f. 4' – prazen: spodnji del lista, verjetno z nekim zapiskom, je odrezan. F. 5, pod vinjeto: D(a)v(i)da pr(o)roka i c(a)r5 p1s(n3) kaq. &a. Łalom3 D(a)v(i)dü &a. nenadpisan3 wt Eýrei, itd. F.158 : P1sn3 Mwýsewva v3 ishod1
&a. F. 173: Tropari p1vaem9i v3 soubotü po neporwčnah3; f. 175 – prazen. F. 176: Č(3)stn4 paraklis pr1s(ve)t1i b(ogorodi)ci; f. 182 – stihire: w pr1sv1tl4i wblač3 m(a)ti b(o)ž9a itd.; potem Dostoino =s(t3) 5ko v3 i(stinü). taže glas &i. Pr1v4š(šü6) n(e)b(e)s3 i sv1tl1išü sian9a sln'čnago itd. do f. 284’, kjer se tekst konča. Beležke: Na notranji strani sprednje
platnice zgoraj romunski zapisek v hitropisu XVII. stoletja: Dela na¦ere domnouloui sav1 ˙akout1
Peqronie diakon2 sinte letrý5 &i čela anoul1 de se ˙eče
pače Peqronie dela Čiprovec2. Pod tem: k tebi v2zvedi. Si Łaltir monastira Šišatovca hram3 Roždastvo pr1s(ve)tie b(ogorodi)ce ideže mo¦i počiva6t2 s(ve)tago i pareslav(nago) Ste˙ana ¤ilanovića (XVIII. stoletje). F. 4: Sia božestvena5 kniga rüko6 sveo6 (!) Evrzm2 (?)
amin3. Pod tem ponovljeno: sia
božestvena kniga. F. 4’: D(a)v(i)da proroka. (Nevešče:) Ne tako nečastiv(i). f. 175’: Da se znae kako igüman2
Ili6 istüče za kovče a wn se igra s Wvanom2 ćakom2 a igüman2
Vasilie gledal. Jacimirski ni dobro
razbral zapiska in ga je razložil tako, kot ga je navedel: ''da je verjetno v
zvezi z gradbeno dejavnostjo igumana Vasilija." Iz tega je razvidno, da je rokopis nastal konec XVI. stoletja najbrž v srbsko-romunskih krajih. Dobil ga je neki diakon Petronij, ki je prišel iz Čiprovca, pozneje pa je rokopis bil v Šišatovcu. Od tam je prišel morda s pomočjo Lukijana Mušickega in Vuka Karadžića v Kopitarjevo zbirko. Cod. Kop. 15 10 Psalter z razlago in z dodatki iz Obrednika,
srbska redakcija, XVI.—XVIII. stoletje. Jagić, str. 131: „Psalter"; Iljinski, št. 13, str. 258 do 259:
„Псалтирь
последованная
и Октоих, написана
едва ли
раньше XVI в."; Jacimirski, št. 8, str. 872—875:
„Псалтирь со
службами 1595 г.". Раріг
19,5 х 13 cm (v sredini rokopisa je širina 13,5 cm; Jacimirski: 20 x
13,5);ff. 417. Iljinski in Jacimirski sta opozorila na obstoj več
različnih rok, vendar pa sta postavila rokopis med dve v tekstu zapisani
letnici: med 1595 (f. 257) in 1716 (f. 267). V resnici pričajo pisava in
vodni znaki, da je knjiga sestavljena iz 7 samostojnih delov, od katerih so
prvi trije morda iz druge polovice XVI. stoletja, četrti verjetno iz 1.
1716, peti in šesti iz druge četrtine XVII. stoletja, zadnji štirje listi
pa morda spet iz XVI. stoletja. Knjiga ima lepe platnice iz XVII. stoletja.
Poševni rob na deskah sega preko knjižnega bloka; na hrbtu so vezice. Usnje
ima na obeh straneh slepi tisk z medaljoni sredi baročno ornamentiranega
okvira. Omeniti je treba še rdeče beli „kapital" in zapone iz
pletenih usnjenih trakov. I. del — ff. 1—172: Psalter z razlago iz
tretje četrtine XVI. stoletja. Sešitki se
vrstijo od 1—22. Pisava je lep polustav po 19 vrstic. Močni so sledovi
resavskega pravopisa. Nekateri listi so bili vstavljeni pozneje namesto
izgubljenih, z mlajšimi oblikami pisave. Vodni znaki: 1) sidro v krogu z
zvezdo zgoraj in s kontramarko AA — kakor v Vincentovem tiskanem psalterju iz
1. 1561; 2) isti znak s kontramarko AP — kakor v rokopisu Jugoslovanske
akademije III a 25 iz 1. 1567; 3) isti znak s kontramarko HS — kakor v
dubrovniških notarskih knjigah Cons. Rogat. 57 izl. 1563—1566; 4) isti znak s
kontramarko SS—še ni registriran; 5) sidro z dvojno konturo v spodnjem delu,
v krogu, z zvezdo in kontramarko A3 — še ni registriran; 6) volovska glava z
isto kontramarko HS kakor pri znaku št. 3. Na dodanih listih je sidro v krogu
z listom mrzličnika in kontramarko G—? kakor Heawood št. 2 iz 1. 1610. F. 1: Sice počinaem ualtir3. A¦e =s(t3) 9erei
gl(agol)=t3. Bl(agoslo)ven3 b(og)3 naš3 . . .; F. 3 — D(avi)da
proroka i c(a)ra p1sn3 kaq. &a. itd. do f. 144'. P. 145: P1sn3 Mwisewva v2 ishod — do f. 158'. F. 159: Tropare s9e po=m3 v3
soubotou po neporočnah; f.
160' — S9i tropari v3skr1sn4. po6t se v2 nedel6 po
neporočnah3; f. 161' — Tropari v3skr1sn4 i
bogorodičn4 i ýpakoi wsmim3 glasovom3; f. 165 — Tropari i bogorodič'n4 i kon'dak4. pr1z nedel6; f. 168 —A¦e li est3 post3, poem3 al'l9lug9a; f. 168' — Troič'n4 s9e — do f. 172', na katerem se tekst konča z zapiskom: Kon'c3. Doxa si w qews. F. 172' — prazen. II. del—ff. 173—202: Čin3 kako podovaet3 p1ti yal'tir3 s2 m(o)litvami, tiho i razümno — molitve po katismah. Zadnja četrtina
XVI. stoletja. Drugi rokopis s
pisavo po 21 vrstic na strani; drug tip polustava (trinožni T in drugo) s podobnim pravopisom, ç akcenti ter z nedosledno rabo 2 m 3. V
začetku je ozka pravokotna pletena vinjeta v rdeče belem; inicialke
z zavoji, rdeče z modrimi okraski. Vodni znak predstavlja sidro v krogu
z zvezdo zgoraj in s kontramarko SR. Tip znaka je isti kot pri Briquetu št.
563 iz 1. 1583. Ta kontramarka v literaturi ni omenjena. Ob znaku sidra je še
na Verkovićevem Obredniku v Leningrajski Publični biblioteki, št.
QI 1181. To sta dva kvaternija, iztrgana iz nekega rokopisa — XVII. sešitek
brez prvega lista in XVIII. sešitek. Tekst se
konča na f. 202' z zapiskom Doxa si w qews dwm9 arwi. Zatem: Bl(agoslo)vit3
(!) g(ospod)a. Hvalite g(ospod)a s2 n(e)bes2.
amin. A¦e v2istinü oubo pravdü (iz 57. psalma). III. del — f. 203-257: Mol(i)tv4 pr1đ' vasü n1d1l6. v3 sübotü večer3 m(o)l(i)tva
Kýr9la (Turovskog) itd. za ves
teden. Rokopis iz 1. 1595. Pisava po 19
vrstic na strani, toda z drugo roko kot v prejšnjem delu, z novo
razvrstitvijo kvaternijev, začenši s prvim (brez prvega lista).
Pogostejša je vokalizacija polglasnika (člov1kol6bac3 itd.) Papir ima vodni znak sidro v krogu z listom mrzličnika
(„trolista") zgoraj in s kontramarko — cvetom s 5 lističi. V
začetku je pravokotna pletena vinjeta, s črnilom in cinobrom z
napisom: H(rist)e
v3 ime tvo= pomoz4 g(ospod)i b(ož)e moi. Tekst se
konča na f. 257' z odpustom, zatem pa sledi zapisek: v2 l1to # &zr&g. (7103), kon(3)c3. amin3 (1. 1595). IV. del — ff. 258—267: Čstn4 paraklis' pr1s(ve)t1i vl(a)d(i)čici našei b(ogorodi)ci i
pr(i)snod(1)v4 Mar9i. Rokopis iz
1716. leta. Pisava po 19 vrstic na strani, poznejšega tipa, s pletenimi rdeče črnimi inicialkami iz starejše predloge, s tekstom, uokvirjenim v pravokotnik. Na koncu f. 267 je velika rozeta v črni, rdeči in rumeni barvi. Vodni znak: trije polmeseci s kontramarko AZ. Znak podobne oblike je pri Nikolaevu št. 318 iz 1. 1712, ista kontramarka pri Nikolaevu št. 341 iz 1. 1718. Tekst se konča na f. 267; pod tem je narisana osemkraka zvezda in zraven zapisek: #ayđ8 m(e)s(e)ca aprila &a. krüg3 slicü &k&i. krüg3 lüni &d. va rüce letü .&z. (Datum 1. 1716 ustreza vodnemu znaku). Na
sledečem, praznem f. 267' je tajnopis: . ..
.. . . r č z g q z 9 m i q v a— .. .
. . . z d p
a a mqa b x q ć a m 9 . .. ... . w r. i l. q x i k z b. m q 3 . .
. . .
o i q r č 9. – r o l d č q a a z x 9 .
... ... .. . . m z 3
– đ z č 9 p i. m 9 z m q 3 - ..
. ... l i x q m z a ˙ r - : - Pod tem je
narisana vinjeta. V. del — ff. 268—284: Akatist Bogorodici.
Rokopis iz druge četrtine XVII. stoletja. Prvi list (f. 268) z 19 vrsticami na strani je bil dodan pozneje, obenem s črno pleteno vinjeto na vrhu. Na sledečih listih je pisava po 20 vrstic — poševni polustav. Vodni znak tega dela je sidro v krogu s kontramarko AC; zelo podobno pri Nikolaevu št. 196 iz 1. 1645. (Ta kontramarka se pojavlja od 1. 1635.) Tekst se
začne na spredaj dodanem listu s stihiro: S2v1t2 pr1(v1)čn9i
wtkrivae teb1. Wtrokovice, Gavril3 pr1dsta . . . Akatist se konča na f. 283'. F. 284: z drugo
roko: molitva
ot oskverneni5. F. 284': križ s
črkami IS HS NI-KA in zapisek Da se zna s9i yaltir mene
qewpana Boćanca i küpi sý6 knigü ýaltir3 za 4 dükata. VI. del — ff. 285—412: Mesecoslov z Obrednikom. Rokopis iz druge četrtine XVII.
stoletja. Pisava po 24
vrstic, droben polustav. Vodni znak je sidro v krogu z listom mrzličnika
zgoraj, enake oblike kot v rokopisu iz Pljevlja št. 5 iz 1. 1629, s
kontramarko GC, ki je bila najdena na aktu v Arhivu Jugoslovanske akademije
D-LVII—117 iz 1. 1629. Isti znak s kontramarko 3BP je pri Nikolaevu št. 169
iz 1. 1634. Vrstni red kvaternijev se spet začne s prvim. Vinjete,
narisane s črnilom ali cinobrom in pobarvane, so na ff. 285 in 351. Prva
je pravokotnik s poševno mrežo znotraj, v rdeče rumenem koloritu, z
vejicama zgoraj in s črkami IC XC. Druga je ozki pravokotnik z zavito
vejico znotraj, v belo rumenem koloritu in z rdečimi pikami v sredini
prostih sektorjev. F. 285—350': Posl1dovan9e s2bran9a
v2sel1tnago, nač3n'še wt m(e)s(e)ca septem'vr9a do m(e)s(e)ca avgüsta,
pr1imee tropare že i kondake prazdnikwm i naročitim s(ve)t9im. V mesecoslovu se vrstijo: 9. okt.: Pamet' s(ve)tago Ste˙ana despota sr3b'skago iž(e) v3 monastirü Krüšedolü.
Trop(ar) gl(as) .&d. Procv3te nam bl(a)g(o)d1ti Ste˙ana novago
pamet3 . . . Ko(n)d(ak) gl(as) &g. D(1)va :- Pr9idete v2si Ste˙ana v3shvalim3 . . . (f.
293'). 14. okt.: Pr1podwbn9e m(a)tere naše Pet'k4. Trop. V2 tebe m(a)ti
izv1st'no sp(a)se se . . . ; Ko(n)d. gl(as) &g. D(1)vaa: - S(ve)tü6 v3si zastüpnicü . . (f. 294'). 19. okt.: Pr1podobnago w(t3)ca
żwan'na ril'skago. Trop. gl. &a. Pokaan96 wsnovan9e . . . Kondaka ni. (f. 295—295'). 21. okt.: Presen9e mo¦em3 s(ve)tago
żlar8wna episkopa Meglen'skago. Trop. gl. &g. Č6do 5vi se
izv1¦en9a. d1li v2s9a dobro1teli b(o)ž9ih . . . ; Ko(n)d. gl. &g.
pod(oben) D(1)vaa d(3)i(3)s3. Ŕko sv1tonosna 5vi se s(ve)t(ite)l6 pamet3 . . . (f. 295'). 28. okt.: Iže
v3 s(ve)t9ih3 w(t3)ca našego Ar'sen9a sr3b'skago arh9ep(i)skopa. Trop. glas
&i. Milosti nastavniče i bl(a)goutrob9a skrovi¦e . . . ; Ko(n)d. gl.
&v. V3 m(o)l(itvah): V3 pi¦i sloves3 tvoih, b(o)g(o)nose Ar'sen9e . . . (f. 297'—298). 11. nov.: S(ve)tago velokom(ü)č(e)nika v3 c(a)reh. Ste˙ana, iže v3 Dečah3. Trop. C(a)rstvo eže na zemli dobr1
. . . ; Kond. gl. &d. pod(oben) V2znese se: Drougago Kon'stantina steža
te crkvi . . . (f.
300'—301). 10. dec.: Pamet
s(ve)tago żwan'na despota, iže v2 monastirü Krüšedolü. Trop. gl. &d.
Div'n3 tvorei preslav'naa č6desa . . . ; Ko(n)d. gl(a)s3 &v.
Pr9edete dostodl3žno poč3t1m3 żwan'na . . . (f. 307). 14. jan.: Iže
v3 s(ve)t4h w(t3)ca našego Savi
pr3vago ar'h9episkopa sr3b'skago. Trop. Pouti v3vode¦ago v3 žizi3 . . .;
Drügi. Pravoslav96 nastavniče . . .; Kon'dak3 gl(a)s3 &i. pod(oben)
V2zbran'noi: izbran'nago wt pelen3 . . . (f. 313'). 18. jan.: Iže v3 s(ve)t4h w(t3)ca
našego Maxima arh9episkopa sr3b'skago, iže v3 monastirü Krüšedolü
počivaet3. Trop. gl(a)s3. &g. Stran'no
rožden9e i v3spitan9e b4l3 esi o(t3)če . . ; Ko(n)d. gl(a)s3 &v. V2
m(o)litvah: Krts3 H(ri)s(to)v3 v3zam3, mnog9e skr3b4 i izgnan9a pod3et3 . .
. (f. 315). 13. febr.: Pamet3 pr1pwdwbnago w(t3)ca
našego Simewna sr3b'skago novago
mýrotoč'ca. Trop. gl(a)s3 &g. B(o)žstv3no6 bl(a)god1t96 prosv1ti se
. . . ; Ko(n)d. gl(a)s3 &v. pod. V4š(ni)h: Aggl3skoe na zemli v3zl6biv3
žit9e . . . (f. 320'). 14. febr.: S(ve)tago Kýrila ˙ilo(so)˙a i oučitel5 sloven'skago. Trop. glas3 &d. Wt
pelen3 priležno premoudrost3 sestrü sebe s3tvori . . . ; Ko(n)d. gl(a)s3
&i. Tvr3die: Tvr3dim oumom3 i b(o)god3hnoven'n4m3 oučen9em3 . . . (f.
321). 15. junija: Pamet3 s(ve)tago
velikom(ü)č(e)nika v3 careh3 kneđa Lazara sr3bskago. Trop. glas3
&g. Krasotü v3ždelev3 lav4 b(o)ž9e . . . ; Ko(n)d. gl(a)s3 &i.
V2zbran'noi: V3zbran'nika bl(a)g(o)č3st9a v3seizred'na . . . (f. 334—334'). 30. junija: S(ve)t9e prepodwben9e m(a)tere naše An'gel9e despin4 iže v2 monastirü Krüšedolü. Trop. V2 tebe m(a)ti . . . ; Ko(n)d gl(a)s3 &v. V4š'nih: V4š'n5go života žela6¦9i . . . (f. 337). 26. julija: Prenesen9e mo¦em s(ve)t9e Pet'ki. Slüžba v'sa wk. &d8 (f. 342). F.351: Načelo s(ve)tago i
velikago posta; f. 361' – kanwn tvoren9e Iwan'na
Damaskina (na veliko noč) itd.
— do f. 371. F. 371: Slüžba ws(ve)¦en96 vod1. F. 381': M(o)l(i)tva v3sakomü. A¦e
v3padet3 č'to skvr3n'no v3 s3süd3 vina, ili elea. ili v3 küpüs3. ili ino
čto. i büdet3 novo i neraz'gnilo se. F. 383: M(o)l(i)tva poganü v3pad'šü
v2 stüden'c3. F. 384: M(o)l(i)tva nad s3südwm
wskvr3i'šim' se. F. 384': M(o)l(i)tva eže
bl(agoslo)viti vino kiselo f. 385— M(o)l(i)tva vtora tomü že. F. 385: M(o)l(i)tva v2 eže
znamenati otroče — do f. 388';
f. 389 —
prazen. Bržkone je na njem kriptogram: zzzzzzzzzzzzz za mlita. F. 389': S9a pashal9a, sireč3 kl6č3 pashalni, sadr3žit
&ro l1t — tablica; f. 390 —
prazen; f. 390'—392 — pashalne tablice; f. 392'— prazen. F. 393: V3 nedel6 bl(a)ženi, glas2
&i; Ap(osto)l3 k3 Evrewm3 ü
eu(ag)gl9e wt Maqea s(ve)tago (Mt
X, 32—36). Rokopis ima spet 19 vrstic na strani. F. 395': Bl(a)ženi po vse dn4, glas3
&v. itd. z apostoli in
evangeliji. F. 397—402: Meždoučas9a; f. 402' — prazen. F. 403: S9i tropari po6t'se egda =s(t3) post3. F. 406: Načelo
pavečernic4 velikoi; rokopisni
tekst je prekinjen na f. 407' — v2se n(e)besn9e sil4 agg(e)l4 i arhaggel4 m(o)lite . .
. Zatem sta vstavljena dva lista iz tiskane knjige z nadaljevanjem
zgornjega teksta (f. 408—409) do Manasijine molitve — G(ospod)i vsedr3žitel6
b(ož)e w(t3)c3 naših3 Avramov3 . . . Tekst se nadaljuje v rokopisu na
f. 410 — v4šn9i
m(i)l(o)srd3 itd. do konca na f.
412. VII. del — ff. 413—417: Bogorodič'n4 p1va=mi na b(og)3 g(ospod)3 s3 tropar4 s(ve)tomou. Na prvem listu je spet označen prvi
kvaternij. Papir ima vodni znak verjetno iz druge polovice XVI. stoletja:
sidro v krogu tipa Briquet 556 iz 1. 1569. Kontramarka ni jasna, bržkone je
peterolist. Tekst se konča na f. 415' — Začelo i kon3c3 bogorodič'nami. F. 416—417 — sta
prazna. F. 417' —
beležka: S9i yaltir3 mene qew˙ana boćanca i küpi sý6
knigü yaltir3 za 4 dükata. 1716. Na istem listu
sta dva latinska zapiska: Perillustri ac
Generoso Domino Abraham Mrazowics Libero de Regia Civitate Somborensi
Senatori illustrissimo, Domino Collendissimo (sic). Zarko (?) Sabbas Ph.
Costa. V prvem zapisku
navedeni Abraham Mrazovič je srbski književnik, katerega književna dela
so omenjena v Novakovićevi bibliografiji med 1. 1790 in 1822. Rodil se
je v Somboru 1. 1756 in je 1. 1791 postal plemič. Bil je sodnik v
bačvansko-sremskem komitatu in pozneje senator. Umrl je leta 1826.
Senator je postal verjetno v dvajsetih lerih XIX. stoletja. Ime darovalca —
Žarko — ni zanesljivo; ker je zelo slabo vidno. Vse kaže, da je od
Mrazovića dobil rokopis v dar ali kako drugače Vuk Karadžić,
od tega pa ga je dobil Kopitar. Morda je bil omenjeni Žarko (?) menih v samostanu
Boćani in je poklonil rokopis senatorju Mrazoviću v zahvalo za
uslugo njemu ali njegovemu samostanu. Cod. Kop. 3 11 Oktoih, srbska redakcija, 1. 1535 Jagić,
str. 131; Iljinski, št. 11, str.
255—258; Jacimirski, št. 10, str.
877—881. Papir,31 x 20,5 cm,
ff. II + 263. Prvi trije listi teksta so bili dodani rokopisu pozneje obenem
s praznim listom spredaj. Razlikujejo se po pisavi in po številu vrstic na
strani (po 25). Izvirni tekst teče od f. 4 do 259 s 30 vrsticami na
strani. F. 260 s tablico „Skazan9e glasovom3" je bil dodan pri vezavi skupaj s tremi
zadnjimi listi (261—263), na katerih so tablice „Pashal9e Kurila ˙iloso˙a"; ti trije
listi so iz neke tiskane knjige. Vodni znaki osnovnega dela: lilija s
kontramarko A kot pri Briquetu št. 7301 iz 1. 1520—1563; volovska glava s
križem zgoraj tipa Briquet št. 14527 iz 1. 1544; sidro v krogu z zvezdo
zgoraj in s kontramarko EB kot v rokopisu Jugoslovanske akademije III c 17 iz
1. 1530—1545 in pri Nikolaevu št. 14 iz 1. 1532—1533. Na tiskanih listih je
sidro v krogu z zvezdo in s kontramarko T3; le-ta še ni registrirana v
literaturi. Rokopis ni
popoln. Manjka 11 listov za f. 23 in po en list za f. 24 in 82. Med ff.
160—169 in od 216'—257 so vloženi posamezni listi, izrezani iz nekega grškega
tiska, to je izvirnika našemu prevodu. Več listov v kodeksu je
nevešče restavriranih. Pisava je drobni
polustav z oblikami XVI. stoletja. Pravopis kaže sledove resavske šole, z
akcenti, toda z že redko rabo 2 —
večinoma v obliki „zgoraj potegnjenega" 3. Vokalizacija polglasnika ni redka (ta¦iši se, pr1da tobo6,
deistavnika itd.). Od oblik so
karakteristične trinožni T, C, z dolgim, v levo potegnjenim repkom in d z dolgima nožicama, ki se na koncu skoraj
združita. č je povsem enostranski, zdaj v obliki številke
4, potem spet kot sedanja kurzivna črka; 1
ima običajno obliko s podaljšano levo kljukico, druga oblika a je v
polustavu z vijugasto prečko. Omega
ima štiri oblike: običajno z nizko sredino, ovalno z odprtino zgoraj in
brez zareze spodaj, široko razvlečeno in dva sestavljena oo; a je
običajnega tipa, drugi tip pa ima poševno, daljše in malo zavito steblo;
Z je vijugast in ima spodnji zavoj pod vrstico; I ima prečko čisto zgoraj, tako da je
včasih podoben črki P . Pri 5, 6 in i so prečke poševne, pri = ра je ravna. Pogosti so široki e in o. Iljinski opozarja na
obliko črke z s prečko v srednji
potezi — zovem3 na f. 76. Na spredaj dodanih listih je viden
močnejši vpliv resavskega pravopisa: akcenti so postavljeni sistematsko
na vsaki besedi, v glavnem po ljudski izreki. Polglasniki so rabljeni po
pravilu, da nastopi 2 običajno v prefiksih,
medtem ko stoji v korenih, sufiksih in na koncu besed 3. Nekatere oblike so mlajše. Jacimirski opozarja
na g, ki je podoben črki r. V pisarjevem zapisku na koncu oktoiha je isti
pravopis, oblike črk v polustavu pa so bogateje okrašene kot v tekstu in
raba hitropisnih oblik je pogostejša. Take oblike so: grški a, dolgi i, pogosteje
zgoraj potegnjeni 3. in kurzivna ligatura m2. Še več značilnih hitropisnih oblik
je v zapiskih na margini — dolgi in visoki k,
tripotezni d z dolgim, poševnim steblom, visoki in tanki 1 in druge. Inicialke so velike,
toda skromne: rdeče in črne. Po Jacimirskem „spominjajo na okraske
beneških izdaj Božidarja Vukovića iz druge četrtine XVI.
stoletja". Druge iluminacije ni. Platnice iz desk so
prehodnega tipa. Zgornji in spodnji rob sta ravna in imata žleb, ki ne sega
do oglov. Stranski rob je poševno izrezan proti knjižnemu bloku; to obenem z
vezicami na hrbtu kaže na XVII. stoletje. V to dobo sodi tudi slepi tisk na
usnju. Na prednji platnici sta dva koncentrična okvira s palmetami,
slabo čitljivimi črkami (JC ... HI...) in z majhnim medaljonom
jajčaste oblike v sredini. Zadnja platnica posnema starejši tip tiska z
rombom in diagonalama sredi koncentričnih okvirov in z rozeto iz palmet
v sredini. Prvi del knjige
obsega popoln Oktoih zа I—IV
glasove, s tekstom za vsak dan v tednu. Tekst teče do f. 216. 1) Na
f. 23' je tekst prekinjen na „sed4lnü"
na drugem stihologiju pri zornicah v torek &a glasu: Mene
že i wbnaživ3 pl1n4. Pr1dvariv3 oubo . . . F. 24 se začne z drugim troparjem sedme pesmi kanona sv. Nikolaju
pri zornicah v četrtek — . . . . v3sač3sk4ih nahod1¦ih3, s(ve)¦enne
Nikola=, v3s1m3 pr1dstatel6 vern4im3 pr3vo(sve)¦en'nikom. 2) Na f. 24' na koncu
- četrti tropar devete pesmi kanona apostolom (zornice v četrtek 1.
glasu) — Trepe¦ou
pom4šl5e wkaann4 . . . m(o)lbami ap(o)stol3 tvoih ü¦edri.'' f. 25 se začne z
„bogorodičnim" na koncu devete pesmi kanona sv. Nikolaju—. . . Edina čl(ov1)k4 wbožila =si" 3) Na f. 82' je tekst
prekinjen na irmosu osme pesmi kanona drugega glasu apostolom — „Pe¦3 wgn3n3 inogda v3
Vavulon1 deteli razdel5še božstvn4m93 (!)
velen9em3 Hald1i= . . . ; f. 83 se
začne z irmosom devete pesmi kanona sv. Nikolaju — „Iže wt b(o)ga b(o)g3 slovo
neizrečenno6 moudrosti6 wbnoviti Adama . . ." Drugi del knjige — f.
216—244 - obsega skrajšani (nedeljski) Oktoih za glasove V-VIII z
zaključenim izvirnim zapiskom na koncu. F. 254' je prazen. F. 255: Sv1tiln4 eugl'sk4 i st(i)hir4 wsm4m3 glaswvwm3. Zatem na f. 258'-sv1tiln4 v3sed(3)nev'n4 do 259'; sledi zapisek Pavla in Pamve s konca
XVIII. stoletja. F. 260 (na drugem,
dodatnem listu papirja): Skazan9e glaswvwm3 9
eu(ag)gel9am3 outr3nim3, i v3skrsnim3, i ap(o)stolou 9 eu(ag)gel96 liturg9i". Na f. 260' zgoraj je
s poznejšo roko zapisan začetek „dogmatika" za I. glas — Slava wcü i s(i)nü i s(ve)tomü d(ou)hü. Vasemirno6 slovü
(!) wt člov(ek) prozbšü6 . . . " do ... " . . . i v1rni9m3
oudobr1n9e". Pod tem je
zapisek o „babi Bogdani" iz 1. 1661. F. 261—263: tiskana
pashalija, tablice s tekstom spodaj — „Pashal9e, Kurila ˙iloso˙a, sice zna8.
Izv1stno skazan9e w pashal9ah Kuriloveh . . ." F. 263 je prazen, s paznejšim zapisom, z isto roko kot pri Mihailu
Kaponoscu na zadnji platnici. Beležke: F. 94' — izvirni
zapis: A¦e
kogo s9a kniga dopadn1t3 b büd1t3 pogr1šeno, prostite bratne str3patno m1sto
b1še. (Iljinski 257, Jacimirski
879, Zap. i natp. 5598). F. 254 s hitropisom: Slava s3vr3šitel6 b(o)gou amin2. H(risto)s i kwnac3. Izvol=n9em3 w(t3)ca. i s3posp1šen4=m s(i)na. i s3vr3š1n9em3 s(ve)tago
d(ou)ha, az gr1šn9i i sm1ren9i, 9er'monah3 Sava, pisah3 s9e pisan9e na r1c1
Limü pr1ma hramü s(ve)tago i slavnago ar'h8erea H(risto)va Nikoli
rekwm4 Dabar3, v3 püstini grabov4c9i. A¦e kogo s9e pisan9e dopad1, ili
čatü¦i ili pr1pisou6¦i, w w(t3)ci s(ve)ti brat9e, a¦e boud1t3 čto
pogr1šeno ispravl5it1 l6bv1 rad(i) H(risto)v1, i ne kl3nit1, n3 trüdiv'šago
se w sem3 bl(ago)slovite, beše bo m1sto str3patno a vr1me zimno i mrazno, a
srdce süetno i loukavo, wči s3iom3 wteg'čen4, a pl3t3 zeml3na
dr1hla, a rüce br1nn4i i gr1šn9i, oum3 k3 b(o)gou ne ispravl1n3, mnogimi
gr1h4 povinan3 b4h wkaann4. Wci S(ve)t9i,
bl(ago)slovite a ne kl3nite, a vas H(risto)s vladika da bl(ago)slovit3,
d(oh)h3 s(ve)t9i oukr1pit3, i sila višnaago ws1n4t3 amin3. S9e s3vr3ših m(ese)ca april(a).
&b. d(3)n3, v3 če(tvrta)k sv1tl9i, v3 l1to ç&mg. a wt rožd3stva
H(risto)va #&a˙&m&g
krüg sl3icoü &e9, a loun4. &g9, qem. /k/đ. Prostit1 kakw
god1 ošarah. loš1 bw mastilo im1h.
Iljinski 256, Jacimirski 878, Zap. i natp. 5598. Leto od Kristusovega rojstva
je navedeno po aleksandrinski eri. Glej: Lj. Stojanović, Aleksandrijska
era, Сбoрннк
статей,
посвященных
В. й.
Ламанскому, II,
Спб. 1908, 830 in Zap. i natp. VI, 1926, str 196). Zapisek iz 1. 1661 na
f. 260': V3
leto #&zr&xq si6 knigü gl(agol)emi whtoi küpi baba Bog'dana za düšü
svoga gospodara Grüice i za svo6 düšü da se pomine na vasakomü pravilü sa pr3vimi htitori, i küpi e wt vladike
Vihtora ceno6 sr1bra za wsam3 ar3slani5 i priloži e cr'kvi Pakšan3skoi da
slüži dokle e Pakšan3ske varüši, i neka se pomine i do sam2rti i po samrti i
va büdü¦i vek3. I tko će wtnimiti si6 knigü wt ove crkve da est3 klet3
wt Gospoda B(og)a Vasederžitel5 i wt nas grešnih da est3 proklet3 i da mü
büde na südü bož6 pr1čista b(ogorodi)ca süparnica bez milosti. Se bw pis(a)h3 va vasako sahranenie i
ütvrždenie i pisa az3 gr1šni Hristovor3 Pivl5nin3 m1seca wktomvr5 9&i (!) dan3 na svetogo Lükü ü küći Seküle Karanikolića, tü više
svedoci pop3 Cviw i Nikola Paünović3 i Živko Tüžči5 (!) i Pr1drag3 i Trivün3. (Jacimirski 879, z
več netočnostmi; Iljinski 257; odtod je ponatisnjeno v Zap. i natp.
5686 s pripombo „ tüžči5 (=
ћурћија)" = krznar. Povsod je
netočno „vdova" namesto „baba" Bogdana). Iz XVII. stoletja je
še nekaj zapisov. V nekaterih je naveden kot avtor Mihailo Kaponosec iz
Komaroma: Na hrbtni strani
deloma ohranjenega prednjega veznega lista (f. I'): S&38a kniga gl(agol)=mi wktoi wbnovi se v2 l1tw
#&zr&xz awt v3pl3¦en9a sp(a)sa H(rist)a #a&h ni (!) m(ese)ca aprilia &ka di3 Mihailo Kaponoša bogati
grehom. (Iljinski ima
točno „spasa", medtem ko je pri Jacimirskem „sna". V datumu je številka za stotice jasna,
Iljinski pa jo ima za X, to je 600, kar bi odgovarjalo kozmičnemu letu;
Jacimirski bere y kot „sic", to je 700, in
zato sklepa, da je to, „kot se zdi, poznejša kopija originalnega zapisa iz 1.
1659". Stojanović v Zap. i natp. 5706 napačno citira „Izv.
Petr. Akad. IX, 253", namesto 257—258, toda z datumom #&z&r&č&z, to je #&a&y&p&i, ter ga postavlja v 1. 1688). Isti. Mihailo Kaponosec se je podpisal
tudi na notranji strani zadnje platnice. Tam stoji še Gwre mi1 wk(aannomü). Libera deus Israel ex
omnis tribulacionis. Mihaella cnovsku
komaromiensis. Az3 grešni wmračeni ümom3 i wslepl=ni srdčnimaa wčimaa
skita6¦i se po mire nasledou6¦e gloubokomou telü w(t3)c3 emü grob3 zeml5 že mati brat9a čr3vi Mihailo
Kaponoša ü selü Rincü. Mihaella cnovskuy
komaromiensis. Gore mi1 wka5n'omü bezzakownn9kü ne pom4sl56či ni¦omü na gresi svwe,
i kakw mogü vazriti na viswtü nebesnü6. (Jacimirski 881—brez zaključka). Zapovedi bwžne i skvernwm pwmislwm ote¦a6 d(ü)šü svw6 wt skvernennagw
moego tela. Mihaella (ime
prečrtano'). Na f. 263': B1žite wt sredi Vavilwna –
g(lago)let3 b(o)g3 ispwl3nen est3 mir3 – smešen95 id1že nes'taniü (razporejeno v tri vrstice - morda kot stihi). V isto razdobje
spadajo zapisi na srednjem prilepljenem veznem listu: Da se znae koliko dade šegrt2 Milićü mastorü novac2 &z groša i
&x i &e novac2. Pis(a) Nikola Stepanü popovskü
kapü b(og)3 da ga prosti. Da se znae kolikw dade šegr3t2 Milićü maistorü novaca &z groša i
&x i &e novaca i wn2 dade nemü ednü kapü bog2 da ga prosti i da se
ima pominati ako e kome dragw. amin2 (Jacimirski 880). F. II- južnoruski
hitropis s konca XVII. stoletja: Hto tilko shočet wbačit(i) proterši wči
rozbačiti ¦o se teper stale v' v1kü n(a)šem2 malo. za Dorošenka Get'mana
püsta Oukraina stala vse to z' ego büntov2. (Jacimirski 880. Hetman Dorošenko - tretja četrtina XVII.
stoletja.) Na istem listu
poznejši zapisi: Sv1tise svetise novi Erosalime, ibo slava . . . itd. W božestavnago i l6beznoga w sladčaišago tvoego glasa s2 nami bo
neložno obe¦als5 esi . . . (Prekinjeno: iz pashalnega kanona). F. ІІ': da se zna6 praznici preko
leta wd meseca sektemr9a do meseca avgüsta. Sek(te)m(v)r9a &i. Az3 gr1šni b1h3. Potem je
napisana azbuka. Sledi: Pomilüi me vladiko ¦edre, 5kože pomiloval3 =si razboinika mitara takožde
mene pomilüi i priimi besedü m(o)litv2 moih 5ko že pri5l2 esi ženi samaranini
besedü6¦e s tobo6 kotora5 iskaše vodü žibotnü6 i izrekal3 esi tain5 srdca e.
Ti sü (!) srdceveče G(ospod)i
pomilüi me ti vasa vesi i ti vasa znaeši. F. I: Carstvo c(a)rü
prem(i)lostivomü. Izbavi me wt vas(e)h skorbe(i) moih2. Pomeni G(ospod)i
sloves(3) tvoih iže iz2reče, i¦ete i wbre¦ete, prosite i dast2 se vam2. Carica i vladičica. c q đ h i w i e q m i o ' e v p 3 (tajnopis — radüe se naxel'nik3). B(o)že vase m(i)l(osti)vi. Vaseh c(a)ra oukoriši, l6bov96 že d(1)vo nesiti1 5r5¦e se . . . Sanktüs dwminus2 deus2 Savawq2 plenüm2 est2 celüm2 et . . . F. 259' -Zapisi iz
XVIII. stoletja: Si5 kniga ý Pavaw. + żzvolen9em3 w(t3)ca i s3pospeš1n9em3 s(ve)togo düha H(ri)stou rab3
Pavaw i Pamva si6 düšepolazniü kn9gü zovemi whta5k3 küpiš1 i priložiše popü
Vügdragü za svo6o d(ü)šou dokle e wn3 živ3 i wd negov kolena sve¦enik3, da
im3 slüži.a¦e kto navračen3 d(9a)volim3 navožden9em3 i proda s96 (proda s96
prečrtano) knigü da est3 proklet3 v3 si vek3 i v3 büdü¦i. amin3. (Jacimirski 879, Iljinski 257, Ime Pamva je
napisano z začetno ligaturo ПМ; Iljinski 257 piše: Pavaw imava: Jacimirski 879 - Pavaw i mava). Az3 Pavaw pisa se ü s(ve)tü proskomid6 kneginü Pavü proskomiti6 (!) i &r. letürgi a Pava &i. F. 260' — poznejši
zapis: Slava w(t3)cü i s(i)nü i s(ve)toumou d(ou)hou.
Vasamirno6 slavü wt člov. prozbšü6 itd. — prva polovica
„dogmatika" za prvi glas Vsem9rnü6 slavü wt čelov1k3 proz<bšü6 . . . — do ''i v1rn4h2 oýdobren9e". Iz navedenih zapisov
je razvidno, da je bil ta oktoih napisan v cerkvi sv. Nikolaja Dabarskega ob
Limu 1. 1535. Sredi XVII.stoletja je bil vlasti vladike Viktorja, morda
istega budimskega metropolita, ki je znan po zapisih iz 1. 1680 in 1684 (Zap.
i natp. 1766 m 1835). Ta ga je 1.1661 prodal neki „Bogdani babi", ki je
knjigo podarila pakšanski cerkvi (ne vakšanski, kakor je pri Iljinskem in v
Zap. i natp. 5686) — verjetno mesto Pakš ob Donavi, na področju zvez
tega metropolita, ki je imel knjige tudi v Komoranu. Vsekakor je potem bila
knjiga nekje na vzhodu, kjer so bili dodani zapisi Mihaila Kaponosca iz
Komorana tudi o Dorošenkovih uporih v Ukrajini. V XVIII. stoletju je bila
knjiga znova v zasebni lasti ter sta jo kupila neki Pavel in Pamva za darilo
popu Vukdragu in njegovim naslednikom. Verjetno je bilo to nekje v Vojvodini
ali v Sremu, saj je prav tam mogel najti Oktoih Vuk Karadžić, a z njegovo
pomočjo je prišla večina rokopisov v Kopitarjevo zbirko. Cod. Kop. 8 12 Nedeljski in tedenski oktoih, srbska
redakcija, zadnja četrtina XVI. stoletja. Jagić,
str. 131; Iljinski, št. 10, str.
254—255; Jacimirski, št. 11, str.
881—882. Papir (pri Iljinskem
netočno „pergament" !), 27 X 19 cm (Jacimirski: 27 x 19,5, ker je
meril po listih v sredini rokopisa); ff. 160. Vodni znaki: sidro v krogu z
ostrokotnim trilistnikom zgoraj in s kontramarkama VI in 3M. Povsem enaka
oblika sidra z enakim razmakom pontizoa je v Pljeveljskem zborniku št. 7 iz
1. 1585. Podobna oblika z enako kontramarko VI je v Cetinjskem rokopisu št. 8
s konca XVI. stoletja. Podobnega tipa je kontramarka 3M na sidru z zvezdo -
Briquet 559 iz 1. 1573 in na sidru s četverolistom - Briquet 571 iz 1.
1583. Glede na to ni dvoma, da je rokopis iz desetletja med 1580—1590. (Iljinski, sledeč Jagiću,
postavlja rokopis v XVII. stoletje, Jacmirski točneje v sredino druge polovice XVI.
stoletja.) Pisava po 26 vrstic
na strani je kaligrafski polustav z oblikami iz navedenega razdobja. V
pravopisu spoznamo resavsko šolo z akcenti in spiritusi, z razlikovanjem 2 іn 3 in drugimi
značilnostmi, ni pa vedno dosleden. Naslovi so pisani z rdečilom;
inicialke so rdeče z zavoji. Vinjeti sta na ff. 1
in 2. Prva je ozka, iz belih pletenih trakov z rumenimi in zelenimi okraski z
vejicami na koncih ter s križem zgoraj. Druga je v „balkanskem stilu" —
dva prepletena kroga v pravokotniku, pobarvana z rumeno barvo v sredini
krogov ter z zeleno in rdečo v sektorjih prepletov. Na ff. 1 in 160' žig
Ljubljanske licejske biblioteke. Platnice so mlajše, s
poudarjenim poševnim robom. Rdeče rjavo usnje je na obeh straneh enako
ornamentirano: majhen romb v sredini širokega praznega polja, omejenega z
ornamentiranim okvirom. Zaponi sta deloma ohranjeni. Rokopis je dobro
ohranjen, toda vendar nepopoln. V začetku so vidni odrezki treh listov.
(Verjetno so bili to nekakšni vezni listi z zapisi.) Manjkajo: spodnji del f.
74, 1 list za f. 139, 1 list za f. 152 in 4 listi na koncu, po končanem
tekstu, verjetno z beležkami. F. 1', pod vinjeto: Načelo s2 b(ogo)m3
wsmoglasn4kou. tvoren9e pr(e)podobnago w(t3)ca našego żwanna Damaskýna.
gl. &a. v3 soub. večer3 na mal1i večern4. F. 2, pod vinjeto — Na velic1i večer'n4 na
g(ospod)i v2zvah3 itd. F. 14' isto, drugi
glas; f. 28 glas 3; f. 42 glas 4; f. 58' glas 5; f. 73' glas 6; f. 86' glas
7; f. 99' glas 8— do f. 112. To je skrajšani oktoih, v prvem delu samo z
bogoslužjem za nedelje. V drugem delu je bogoslužje za delovne dneve, vendar
pa za vsak dan samo en glas. F. 112': V3 ned(el6) večer3.
stihir4 k2 g(ospod)ü našemü żý(sousou) H(rist)ou. glas &a.; f. 120' v3 p(o)ned. večer3 st9her4 pokann4. glas &v.; f. 127' — V2 vtornik3 večer3. na g(ospod)i v2zvah stih(i)r4
krsti4 gl. &g. f. 134 — V2 sred1 več. na
g(ospod)i v3zvah stih(i)r4 s(ve)t4m ap(osto)lom3 glas &d. Tekst je prekinjen na f. 139' (zaradi
naslednjega izrezanega lista) na drugem irmosu osme pesmi kanona: Izbavitel6 v2s1h v2sesilne, posr1d1 plamene bl(a)goč3stvovavšee.
s2š3d(3) wrosol3 esi i . . . ;
nadaljuje se na f. 140 na koncu zornic— m(ou)č. 6ko v2sesil3n3. Čstnaa s2mr3t3 s(ve)t4h3 tvoih g(ospod)i. F. 140': V2 če(tvrta)k
večer3. na (gospod)i v2zvah st(i)h(i)r4 pokaanni. glas &e.; f. 147 — v2 pet'k3 večer3. na g(ospod)i v2zvah3 stihir4
pokaanni. glas &đ. Tekst
je prekinjen na f. 152 (zaradi sledečega izrezanega lista) na drugem
troparju devete pesmi kanona: S2bor3 m(o)lit se prwrwk3. i
pr(e)podobn4h žen3 s2slov9e, g(ospod)i postradavših. sv1tlo pros9avših v2
posti4č3stv1. čl(ov1)kol6bče m(o)let' te. ¦edroti tvoe nam
darüi; nadaljuje se na f. 153 na
koncu zornic — izbavitel6 moi b(ož)e. Na st(i)hovno. St(i)h(i)r4 mrtv4m. F. 153': Sv1t(i)l'n4 v2skr1sn4. i st(i)h'r4 eý(ag)glsk4. tvoren9e
L3va despota. F. 157': Načelo trop(a)rem
troičn4h eže poem po velik4h pos(t1h). i po droug4 post1h, egda poem
al(li)lu9a. F. 199': Načelo sv1til3n4. pr1z ned(el6) — do f. 200'. Beležke: Na notranji strani
sprednje platnice: #&ay&og (1773) az2 grešni. F. І', na
spodnji prazni polovici: Az3 vl(a)d(i)ka Gligorie mitropolit3 raški wbr1toh3 si6 knigü ü selü
Koničü počto Tür3ci Stüdenicü
razoriše te e beše prenesaw Dragütin3 wt sela Koniča ide e wb(r)etoh i
üzeh e k sebe. Va leto
#&z. ¦no &s i &e a wt roždastva H(risto)va #&a 9 h 9 &č 9 &z (1697) tako da se zna kada Tür3ci Studenicü
razoriše. (Iljinski, 225 z
netočnostmi, posebno „ raška",
„ leto
#&zs&e," „ #////a/h/č/z"; Jacimirski, 881 popravlja te
netočnosti, vendar se moti: „po čto",
„Gligorie"; Zap. i natp. št. 5727 citira Iljinskega,
ponatisnjeno pa je po drugem izpisku, posebno netočno „ leto #&z. Y na na(!)". F. 160': Si6 kn9gü pr4iloži rabar2 boži: Ćüro wt sele
Zaumskw za svoe zdravle i svoi v1čni spomen2 vo manastir3 Stüdenicü 1806 marta 20 tadai s3 Stüdenica: otmetü wt Türaka Gavro Grawvac
u Pazarü bi: ulis2 (nejasno) і 4 meseca pisa i ozgorü (Zadnja vrstica je težko čitljiva in
nejasna. Jacimirski., 882, s pikami na mestu,, ki ga ni mogel razbrati: „ ulis2 9" in „i ozgorü"). Na f. 73' spodaj se je podpisal neki Satanić (XIX. stoletje). Navedene beležke pričajo, da je
rokopis sprva pripadal samostanu Studenici; od tam je bil odnesen ob
razdejanju 1. 1697. Potem se je znašel v rokah raškega metropolita Grigorija,
v XVIII. stoletju je pripadal raznim lastnikom, 1. 1803 pa ga je dobil neki Djuro iz Zaumskega sela in ga kot
dar vrnil Studenici. Očitno je, da ni utrpel škode kakor številni drugi
rokopisi iz Studenice ob razrušenju in požigu 1. 1813 (prim. M. Dj. Milićević, Kneževina Srbija, 1876, 654; St.
Stanojević,
Istorija srpskog naroda u srednjem veku, I, 1937, 283). Skoraj gotovo je, da ga je odnesel iz samostana Vuk
Karadžić, ko je obiskal Studenico 1. 1830 in je potem sporočil
Kopitarju, da je „Studenica
sad gotovo sasvim pusta" (Stanojević, ibid. 212). Ni dvoma,
da je prišel rokopis v Kopitarjevo zbirko z Vukovim posredovanjem. Cod. Kop. 9 13 Makedonski postni triod iz ХШ.
stoletja. Voskresenski, št. 4, str. 44; Jagić, str. 131; Iljinski, št. 12,
str. 258 in „Копитарова
триодь XIII в.
(Русский
Филологический
Вестник, т. IV, 1906, str. 199—215); P. Lavrov, Палеографическое
сбозрение
кирилловского
письма
(Энциклопедия
слапянской
филолстии., т.
IV/1, Петроград 1915, str. 125—126); Jacimirski, št. 12, str. 882. Pergament, 25 х
18,5 cm. (Jacimirski: 24 X 18 cm; verjetno je meril po nekem bolj obrezanem
listu.) Rokopis je brez začetka in brez konca. Obsega ff. 72; prvih
deset ni več prišitih, ostali pa so uvezani v en blok brez platnic. Na
f. 11 v zgornjem oglu je oznaka 13. kvaternija. Te oznake tečejo dalje
ali v zgornjem ali v spodnjem oglu. Ko sem uredil začetne premetane
liste, je stanje rokopisa takšno: v začetku manjka okoli 70 listov — ves
začetek trioda do nedelje pravoslavja. Potem je za f. 2 izgubljen 1
list, za f. 3 1 list, za f. 4 1 list, za f. 6 1 list, za f. 7 1 list, za f. 8
večji kompleks, približno en cel kvaternij, za f. 9 pa 3 listi. Na f. 72
se tekst konča z večernicami v četrtek šestega tedna v postu. Besedilo šteje po Voskresenskem in Iljinskem 25—27 vrstic, po Jacimirskem
25—28;jaz sem jih ugotovil 24 do 28. Redakcija je nedvomno makedonska, to
dokazujejo: pravopis s enim „jusom" (čeprav se ta pojavlja v dveh
oblikah, od katerih je tista z majhno glavico nekoliko podobna ă, na nekaj mestih pa je tudi pravi ă: Iljinski,
RFV, 202 navaja 13 takih primerov) in z enim zamolklim 3 (čeravno se na nekaj mestih pojavlja tudi 2 — smr2d<¦a
in drugo), mešanje zamolklih z nazalom (smr<d>¦a m. smr2d>¦a, dr3ž3¦e m. dr3ž<¦a; l3kavi m. l>kavi, prit>č> m. prit3č>, itd.: glej Iljinski,
RFV, 205—207), vokalizacija zamolklih (blagočest3na, v1nec3, čet>¦e; zol3,
mobov3, oupovanie in drugo: Iljinski, RFV, 207—208). Od jotiranih
glasov se pojavlja samo 5; epentetski l pa nedosledno. Tekst je verjetno iz
severovzhodnega področja; glej prehode ă —e (zač<n3ši
zraven začen3ši, p1nez3, gredet3, dl3gotr3pe m.
dl3gotr3p< in drugo) in 1—а čistaiša, calom>drie). Posebej je treba poudariti številne primere
mešanja sklonov: starosti čist> (асс.),
nev1sti>>
matere(acc.), bogotočn>>
zv1zdi (асс.), l3b3ve neponosi>> (gen.), pi¦> božest>vi>> (instr.) in drugo (glej Iljinski, RFV,
213—214). Interpunkcija je samo: in • : • Nobeden od navedenih
znanih paleografov ni točneje določil kronologije tega spomenika. Voskresenski, ki je označil
pisavo Trioda za „nerodno", pravi, da bi po jeziku in pisavi mogli
postaviti rokopis v XIII. ali XIV. stoletje. Iljinski, ki se je pridružil zgornji karakterizadji pisave kot
okorne, je zapisal, da „odsotnost kakršnih koli okraskov (inicialk, vinjet)
in sestavljenih ligatur, znakov in akcentov ter grobi, nekoliko poševni
značaj pisave, ki spominja na pisavo Savinega evangelija ali
Slepčanskega apostola — vse to dopušča, da pogumno postavimo
rokopis v XIII. stoletje" (str. 258). To široko datiranje s XIII.
stoletjem je Iljinski ponovil v RFV, str. 199, kar so sprejeli Lavrov, str. 125—126, S.Kulbakin, Охридская
рукопись
апостола
(Бьлгарско старини, III, glej indeks na stр. 139) in Jacimirski, str. 882. Omenjena primerjava pisave Trioda s
pisavo Savine knjige iz XI. stoletja in Slepčanskega apostola s konca
XII. stoletja ustvarja vtis, da je Iljinski mislil tukaj na začetek
XIII- stoletja. Res spadajo v to dobo arhaična oblika w z visokim srednjim delom, včasih a z ostrokomo pentljo, ki visi v zraku, drobne
pemlje pri b, 1 in polglasniku, ž s potezami, ki se sekajo v sredini stebla, v z nezaprtimi in z enakimi pentljami, i s prečko, ki še ni pomaknjena v zgornji
del črke, s podoben črki 9 brez pike, istega tipa kot v makedonskem Triodu
Jugoslovanske akademije IV d 107 iz začetka XIII. stoletja. Vendar se
poleg teh zelo starih oblik pojavljajo tudi mlajše: č v obliki vilic, zlasti pa 1 s precej visokim steblom. Ti poznejši pojavi
skupaj z navedenimi posebnostrni pravopisa, popolnim izenačenjem nazalov
z zamolklim glasom in v tej zvezi z upadanjem fleksivnega sistema nas silijo,
da pomaknemo datum rokopisa proti drugi polovici oziroma sredini XIII.
stoletja, obstoj arhaičnih oblik pa naj imamo za posebnosti lokalne
tradicije v nekem odročnem kraju. Ni povsem točno,
da v Kopitarjevem Triodu ne bi bilo nobene ornamentike, posebno ne inicialk.
Te so na nekaj mestih: P, ki ga
drži roka, na f. 2 čisto enostavne oblike v cinobru; B enostavne oblike na f. 58, izdelan
v dvojni rdeči konturi, I v
obliki stebrička z vretenci in P podobnega
tipa na f. 20 (gl. tabl. II), ki ima analogije v enostavnih geometričnih
inicialkah Supraseljskega kodeksa. O
ima originalno obliko na f. 38: kot četverokotnik, postavljen na ogel,
prečrtan s prekrižanima trakoma, in drugi na f. 64': dva
koncentrična kroga s križem znotraj in s štirimi pikami na lokih.
Inicialke so izdelane s cinobrom in črnilom. Vsa ta ornamentika je zelo
enostavna, arhaična in se v tem ujema s starinskim tipom pisave
rokopisa. Vse to nam
dopušča postaviti rokopis približno v sredino XIII. stoletja. Iljinski, ki je posvetil posebno študijo temu spomeniku, katerega „moremo imeti
zaradi nekaterih paleografskih in lingvističnih posebnosti za unikum med
srednjebolgarskimi teksti sploh" (str. 199), se je v tej študiji omejil
le na analizo pisave in jezika tega rokopisa, ni pa se poglobil v
proučevanje njegove vsebine. Ni poskušal urediti zamešanih listov v
začetku in ni opazil drugih vrzeli v sredini, razen med ff. 40 in 41,
kjer sta „kot izgleda, iztrgana dva lista". Tekst je pomemben, ker predstavlja
starejšo redakcijo Trioda, brez paremija in pouka, s popolnimi
večernicami za vsak dan (sedaj prehajajo v sredo in petek večernice
v predposvetilno liturgijo in tako odpadejo „stihire na stihovne"). Zato
se stari tekst zelo razlikuje od sedanjega ne samo po drugi redakciji
prevoda, ampak tudi po vsebini, ker ima stihire in troparje, ki jih sedaj ni,
nima pa veliko od sedanje vsebine postnega trioda. Zelo je škoda, da je bilo
uničenih 64 primerkov Trioda, ki so jih hranili in so zgoreli v Narodni
biblioteki v Beogradu (glej katalog Lj.
Stojanovića, Beograd 1903, st. 261—304), ker predstavlja vprašanje
zgodovine teksta slovanskega Trioda enega od pomembnih, a še neraziskanih
problemov. Imam srečo, da morem primerjati Kopitarjev Triod z
makedonskim Triodom Jugoslovanske akademije IV d 107 iz začetka XIII.
stoletja. To mi je olajšalo urejanje zamešanih listov v začetku, odkrilo
pa mi je tudi zelo veliko medsebojno podobnost teh tekstov skoraj iste
starosti ter posamezne razlike, pomembne za kritiko teksta ter za vprašanje
jezika in pravopisa. Ohranjeni del
Kopitarjevega Trioda ima naslednjo vsebino: F. 1: (1. postna
nedelja, sedma pesem kanona ob zornicah) — Lik>stvouem3 cr(3)kov'n1i sv1tlosti hot1ni5
b(ogov)i sa angl3ski voi: b(o)gom>dr3no v3piem3: bl(ago)s(lo)ven3 b(og)3. Cr(3)kvi pr3voroždenago tr3ž>stvouete: radüet3 s> n(4)n1 sv1¦a>¦i l6di
b(o)gom>dr3no zov>¦e: bl(ago)s(lo)ven3 b(og)3. Izbavlenie
pros> str(a)stn4> ereisi: maniem3 s> wbrazno pokaza>¦e v1r3nim3
ikon3ni> krasoti sv1tlost3. F. 2', na koncu: (konec hvalnih stihir ob istih zornicah)
— Moisi v3
vr1m> v3zdržani5 zakon pri>t3 . . . i nas3 spodobi sp(a)se v3skrseni5
posta post9gn>ti: sice v3pi<¦e: s(v<)t4 kr1p3k4: s(v<)t4 . . . Zatem je
izgubljen en list z večernicami iste nedelje in z začetkom zornic v
ponedeljek II. tedna. F. 3: (ponedeljek II. tedna, iz prve pesmi
„tripesneca" ob zornicah) — wbičan b>di mi1 oumrtviti str(a)sti vs>: i
v3spriem3 tvo> l6bov3: wt b(o)ga ti b(o)ž>sk4: ż(sou)se b(ož)e moi
bl(a)g4 ousloužiti teb1. V sedanjem
tekstu tega ni, je pa v Triodu IV d 107, f. 43. F. 3', na koncu :
(zadnji tropar v deveti pesmi ''tripesneca'' pri istih zornicah) F. 4: (drugi tropar v osmi pesmi
„tripesneca" pri zornicah v torek) — Plodi s3tvorem3 s3d15n4: i dobrod1tel3mi
postim3 s> b(ogo)vi: i pr1dnih pomišlen9i: da b(o)žest>v2n>>
ouloučim3 pi¦>. F. 4', na koncu: (zadnji tropar devete pesmi
„tripesneca" pri istih zornicah) — T4 esi č(i)staa ereisi
prisnopob1žda>¦i: i Newstori5 razvr3gši: na t> houlou tvor>¦a: sama
že n(4)n1 vrag4 ikon4> pob1žda>¦i. V sedanjem tekstu tega ni, je pa v Triodu IV d 107, f. 48. Spet manjka 1 list:
konec teh zornic, večernice tega dne in začetek zornic v sredo). F. 5: (drugi tropar v tretji pesmi
„tripesneca" pri zornicah v sredo) — Outvr3di moe pomišlenie: zavist4> zmino>
kol1blemo . . . Tekst preide na f.
6. F. 6', na koncu: (sreda II. tedna, sacetek večernic)
— St(i)h(i)r4 v3stoč. glas &a. po dva¦: D(ou)hovno brat(i)e
v3sprimem3 pos(t3) . . . Enega lista spet ni: konec večernic in
začetek zornic v četrtek. F. 7: (irmos na koncu devete pesmi „tripesneca''
pri istih zornicah) — . . .
wbnavl1et3 est(st)vo: t1m že v2si rodi 5ko nev1st>i>> m(a)t(e)re
pravov1rno veličaem3. F. 7', na koncu: (četrtek, večernice, druga
stihira „na Gospodi vozvah") — Krste pr1slavni: cr3ska pob1da. hrist45nom3
pomo¦3niče i zast>pniče . . . v3s> ni spodobi. Sedanji
tekst tega nima, je pa v Triodu IV d 107, f. 49'. Spet manjka en list s
koncem večernic in z začetkom zornic v petek. F. 8:(zadnji tropar v deveti pesmi
„tripesneca" v petek) — . . . miem3 veselo wči¦a>5e s> izbavi wt napasti . . . F. 8', na koncu: (zadnji tropar v šesti pesmi
„tripesneca" pri zornicah v soboto II. tedna) — Vsemou mirou hot>
s>diti sto>¦im3 t3mam3 angl3sk4m3: besoumeni5 togda H(rist)e:
pr1d>stati v3s> spodobi: pr1stavleni> pr1¦edri. Zatem je izgubljen
verjetno ves kvaternij. F. 9: (III. teden, večernice v petek, druga
stihira „na stihovne") radosti prinosim3 b(ogorodi)ce: 5ko s>¦i viš>¦i an3gl3
b(ogorodi)ce m(a)ti H(rist)a b(og)a. Potem: V3 s>b. &g. ned. pos(ta) na
outr. F. 9', na koncu: (sobota. III. tedna, večernice,
stihira) — Č(3)stnago
kr(3)sta. t> powbrazi Mosi . . . i ispl3ni s> dn(3)s3 vs1 tvar3 . . . Zatem spet ni treh
listov. F. 10: (ponedeljek IV. tedna,
„bogorodičen" prve pesmi drugega kanona „tripesneca" pri
zornicah) — Poem3 t> d(1)vo č’staa. herou˙im3skoe
nosilo . . . Tekst preide na f. 11,
s katerim se začne sešiti blok — Lik3 pr1podob3nh w(t3)c3:
s(v<)¦ennom(ou)čenik3: k3 b(o)gou priležno s3 b(ogorodi)ce>: za
mira v2sego m(o)lites>: da izbavit3 ni vs1h3 napastei. Zadnji tropar devete pesmi kanona pri zornicah
v ponedeljek.) Itd. Tekst je prekinjen na
f. 40'. Zatem sta izrezana dva lista (končna lista 16. kvaternija) — „veliki
kanon" pri zornicah v četrtek V. tedna: Wd3ždi b(og)3 wt n(e)b(e)s3
. . . (na koncu druge pesmi).
Nadaljuje se na f. 41: . . . (v3 mi)r1 noužd3i1e: s3di izbavitel6 moi
v1d3če: po¦>di i sp(a)si m> H(rist)e 5ko m(i)losr(3)d3 — peti tropar četrte pesmi „velikega
kanona". Tekst je znova
prekinjen na f. 55' (spet manjkata dva lista: zadnji list osemnajstega in
prvi list devetnajstega kvaternija), v petek petega tedna pri zornicah, po
osmi pesmi kanona: ermüs glas &đ. S3
wtro4 p1s(n3) v3silaem3 l6d(i)e slav>¦e s3 d1t3mi: bl(agoslo)vite d1la:
Raspinaet3 s> H(risto)s3: i oživl1em3 az3: v3spo> bl(agoslo)vite d1la. Nadaljuje se na f. 56: i nin1 glas &d. Poslan3 b4s(t3) Gavril3 k3
d(1)v1i Mari9: i nošaše ei neizgla(gola)i>> rados(t3). 5ko
zač>i3ši be(s) s1mene v3 čr1v1 svoeem3 . . . Sedaln ne pride v
„Pohvali bogorodici" v soboto petega tedna, ampak kot bogorodičen
za sedalnom po polijeleju v bogoslužju oznanjenja. Tako je tudi tukaj, ker
pride zatem Kan(wn)
glas &d. p1s(n3) &a: poem3 že: stih po dva¦(i): i ermüsi. Prekinitev je spet za
f. 61', kjer so izgubljeni trije listi (zadnji list devetnajstega in dva od
začetnih listov dvajsetega kvaternija) — v besedilu enajstega ikosa
bogorodičinega akatista: rad(oui) s> 5ko mnogotek>¦> istačaeši
r1k>: rad(oui) s> k>p1li propisa>¦i wbraz3. rad(oui) s> . . . Tekst se nadaljuje na f. 62 z začetkom
večernic v soboto petega tedna: Oustav3: v3 t3ž. s>b. več.: St(i)hol: bl(a)žen3 m>ž3: na
g(ospod)i vzvah wk(toih): &q i poem3 st(i)h(i)r4 v2skrs(n4) po dva¦(i): i
pr1podobn1i M(a)rii . . . Besedilo je spet
prekinjeno za f. 65', kjer manjkata dva lista (zadnja dva lista 20.
kvaternija), pri zornicah v ponedeljek šestega tedna: p1sn(3) &i. ermous. Ego že oužasa>t3 s> angl4: vs1
voin>stva(!) 5ko c(a)r1 i g(ospod)a: poite
s(v<)t(ite)lie: proslavite wtr(o)ci: bl(agoslo)vite l6die i pr1v3znosite. Nadaljuje se na f. 66 z bogoslužjem zornic v
torek istega tedna: . . . s> d(ou)še mo5 ne l1ni s>: i (w)gn3 pohot3ni d(ou)hov3no>
roso> ougasiši — tropar v drugi
pesmi „tripesneca". Tekst je še enkrat prekinjen na f. 71'; zatem je
izgubljen en list. Besedilo je prekinjeno na koncu četrte pesmi „tripesneca" pri zornicah v četrtek
šestega tedna: Is tebe istoč3nika 5vi s>: bes3(mr3ti1) žizni: b(ogorodi)ce
neporočnaa: ego že v3(koüša>¦e) ž>žd>¦e č(i)staa: i
s3mrtni> str(a)sti izbavi ni. Eromus glas
&đ. F. 72: Nadaljuje se s troparjem іг devete pesmi
kanona pri istem bogoslužju. — (Lazar3 dvodnouit3 v3 grob1: i w sem3 l1>t s<
sl3z4) Mariini: i Mar3qini: 5ko sestrou prisnou: ż(sou)s3 gr>det3 k3
nemou s3 b(o)žst>vnimi ap(osto)l4 pakaza> veliči5 i č6desa. Začetek je dodan po zagrebškem Triodu IV d 107. Nazadnje je tekst
prekinjen na f. 72', pri bogoslužju večernic
v četrtek šestega tedna (Č>do sougou)bo kako tvorec3 sl3(z< gl[agol]aše:) gd1 ležit3: ego že (s>
vi plačete: 5ko ne v1)di v3(prašaše) . . . V sedanjem tekstu večernic v četrtek
šestega tedna te stihire ni. V zagrebškem Triodu IV d 107 je list s tem
tekstom izgubljen. Bil je v srbskem Postnem triodu iz XIV. stoletja v
beograjski Nacionalni biblioteki št. 262(73) — glej katalog Lj. Stojanovića str. 79. Po tem
tekstu rekonstruiramo izgubljene dele te stihire v tukaj obravnavanem
kodeksu. Rokopis vsebuje
naslednje beležke: F. 35 (poznejša
roka): +Pomeni
g(ospod)i douhwvnika Min5 wt Pre¦era wt mena oučil2. (Jacimirski,
882 — „oučir2"). Pod tem novejše: Dosto<no et2 5ko voistinü . . . F. 30 (novejši
zapis): Neka se zna kade
doće Nedelko Paločkü Dünića. F. 6' (novejši zapis): Ste˙an2 Mirko Piličan2 u Ploč9 Ste˙anü . . . . . . anü oubw (?) V začetku je nejasna ligatura z ü. F. 40' (okorno): Zdra Zdravstvü
pismo z Pločko voivod Ste˙anü
Hristos3 . . . voevodü Ži.....
(nejasno). F. 66': Ste˙anü ăkovlevičü Miloe knez3. F. 67: Znati s5 kada dowdi
Palićan2 Mirko u wvü crkviü. F. 72': Laže kalećer2 (novejše). Navedeni zapisi ne
povedo, kje je rokopis nastal. Če bi mogli v prvem zapisu omenjeni
Prešter spraviti v zvezo s Preševsko pokrajino, bi se to ujemalo z jezikovno
podobo spomenika. V tej pokrajini je bilo tudi zelo staro kulturno in
književno središče: samostan sv. Prohorja Pčinjskega. Ko bi iz
zadnjega zapisa Mirka Palićana mogli sklepati, da knjiga v njegovem
času ni bila v samostanu, ampak v župnijski cerkvi, in če bi bilo
mogoče to povezati z zapisi, v katerih je omenjena Ploča, ni
izključeno, da je to vas istega imena v sosednjih krajih, v
bosiljgrajskem okrožju. Kdo je od tam rokopis
odnesel in kako je prišel v Kopitarjevo zbirko, moremo samo ugibati. Vsiljuje
se misel na tistega „Rusa ali Nemca", ki je po raziskovanjih Hadži-Vasiljevića okoli 1. 1830
zbiral rokopise v pčinjski pokrajini (Godišnjica Čupića 20,
1900, 98; Glasnik Srp. uč. dr. 49, 1881, 333—335), in na Otona Pirha, ki
je 1. 1829 potoval po Srbiji in se je zelo zanimal za srbske starožitnosti.
(Prim. St. Stanojević,
Istorija srp skog naroda u srednjem veku, I, Beograd 1937, str. 185 m 279). Cod. Kop. 17 14 Bogorodičnik, srbska redakcija, prva
četrtina XVII. stoletja. Jagić, str. 131; Iljinski, št. 8,
str. 254, „po zgledu XVI. stoletja"; Jacimirski,
št. 13, str. 882—883, „začetek druge polovice XVI. stoletja". Papir, 28,5 x 20,2
cm. (Jacimirski: 22 x 20,5); ff. II + 159. Prvi sešitek iz štirih in drugi iz
šestih listov sta bila dodana spredaj sredi XVII. stoletja. Vodni znaki tega
dodanega dela; sidro s trilistnikom zgoraj in s kontramarkama b V kot pri
Nikolaevu št. 218 iz 1. 1658 in PF kot pri Nikolaevu št. 217 (s krono) iz 1.
1658. Ostali del knjige je na papirju iz prve četrtine XVII. stoletja.
Vodni znaki: sidro v krogu s trilistnikom zgoraj in s kontramarko 1cC,
enako kot v Gomirskem evangeliju št. 35 iz 1. 1608 in v Cetinjskem mineju št.
19 iz 1. 1621. Pred koncem rokopisa je sidro podobne vrste kakor pri
Nikolaevu št. 162 iz 1. 1613 s kontramarko IA, ki je v sredini drugega
pollista, kot v Cetinjskem Nomokanonu št. 58 in v Mineju iz Krke št. 277 iz
prve četrtine XVII. stoletja. Tekst je celoten. Pisava na spredaj
dodanih listih ima po 30 vrstic, od f. 11 naprej pa po 26 vrstic (pri
Jacimirskem napačno: po 20). To je polustav z značilnimi oblikami
iz začetka XVII. stoletja: trinogi t;
enostranski č, podoben sedanjemu kurzivnemu; d z dolgimi nožicami; z z zarezo na spodnji liniji; tri oblike omege — z ostrima ogloma spodaj m
visoko sredino, lončaste oblike z majhno zarezo spodaj in kakor dva
spojena oo; 1 z zelo visokim steblom in daljšo levo kljukico
itd. Zelo pogosti so akcenti in spiritusi, včasih po več na eni
besedi. Niso redki primeri vokalizacije polglasnika pr1vaz4d1,
člov1kooub4stavnou6, molabnik3 itd. Iluminacije ni, pač pa sta na f. 1' in 159' žiga Ijubljanske
licejske biblioteke. Platnice so verjetno
iz sredine XVII. stoletja, ko je bilo dodanih tudi deset listov spredaj.
Vezni listi imajo vodni znak IHS —
podoben je pri Heawoodu št. 2954 iz
1. 1641. Deske imajo izbokle poševne robove, na hrbtu so vezice. Rdeče
rjavo usnje ima spredaj v sredini baročno ornamentiranih
koncentričnih okvirov rozete ter medaljon z razpelom in figurami. Zadaj
je osrednji pravokotnik izpolnjen z rozetami in drugimi rastlinskimi
ornamenti. Ohranjeni so sledovi zapon. F. 1: S2 b(o)gom3 počinaem d(ou)šepolaz’nou6 knigü molabnik3 pr1s(ve)t9= vl(adi)čice naše
b(ogorodi)ce pr(i)sno d(1)vi Mar9e. Wsm4m gl(a)sovom3. Gl(a)s3 &a. p1s(n3) &a. 9rmws. Gor'k9e: Oužasoše se strahwm vsec(a)rice. agglskaa činonačel95
hvale¦e te . . . itd.; f. 6' – V3 p(o)ned. več.; f. 9 – Vto(rni)k
več. itd.; f. 20’ - v2 sübotü večer3. Sledi drugi glas s kanoni za vsak dan itd.
Zadnje poglavje se začne na f. 157: v pe(t3)k3 več. kanwn3 m(o)lbn3 pr1s(ve)t9= b(ogorodi)ce glas3 &i in sega do lista f. 59', ko se tekst konča z zapisom: + HS zač(elo) i kon'c3. Slava s3vr3šitel6 b(og)ü. dav'šomü
s3vr3šiti w n=m3 vsako d1lo bl(a)go. v3 beskonač3n9= v1k4 amin. Na 1. veznem listu, z
roko iz 18. stoletja zapisek: Pomolims5 o blgwčestiveišem2 pravoslavnom2 c(a)re,
o bl(a)gw posp5šen9ih2 i ukrepl1n9 ih hr(i)sto l6b4vagw voinstva, o oc1
našem2 er'monahü 9gümenü Vasil96, i vs1m2 vo Hr3ste bratstvü našem2, o
nenevide¦9ih2 i l6b5¦ih2 nas2, o mil66¦ih2 i slüža¦ih2 nam2 (iz jektenije „diakonstva" pri
„litiji"). Slava ti b(ož)e. Desmos qeo . . . vinitelni Íta heeee, rüüü (začetek grškega „Iže herüvimi "). Česneiši g(ospo)din2 knez2. Blagwsloven2. S9a kniga božestavna. Na 2. spojnem listu: Z1lo rano mironosice
tečahü kw grobü tvwemü sp(a)se . . . itd. do „ne plačitas5" — iz
troparja v nedeljo „po neporočnima". Zapis, ki ga navaja
Iljinski, menda na f. 61', je v drugem kodeksu v Prologu Cod. Kop. 19 (naša
štev. 18). Cod. Kop. 33 15 Trebnik, srbska redakcija, prva četrtina
XVII. stoletja.. Iljinski, St. 9, str. 54
(„Молитвослов");
Jacimirski, št. 14, str. 883—884.
Voskresenski in Jagić ga ne omenjata. Papir, 13,5 x 9,5 cm
(Jacimirski: 13,5 x 9); ff. 157. Vodni znaki: sidro v krogu s
trilismikom zgoraj tipa Nikolaev,
št. 156 iz 1. 1610 in trije polmesci tipa Nikolaev, št. 165, iz 1. 1619—1620.
Začetek rokopisa je izgubljen. Napačno so zvrščeni listi 6—9:
f. 6 mora biti za f.9, manjka po nekaj listov za f. 4, 23, 92, 131, 136 m 139
ter ves konec rokopisa od f. 157 dalje. Na f. 1 in f. 157 žig Ijubljanske
licejske biblioteke. Pisava ima v
začetku po 20 vrstic, od f. 93 dalje po 18 vrstic. To je drobni polustav
z oblikami iz navedene dobe z razlikovanjem 2 in
3, z akcenti in drugimi sledovi resavskega
pravopisa, vendar pa brez razlikovanja 2 in a – t2ino proobrazü6¦e,
m2st3 . . . prinose¦e. Ne bi se
strinjal z Jacimirskim, da je pisava „bosenskega tipa". Verjetno sta
pisali dve ali pa so pisale celo tri roke. Iluminacij ni. Od vezave sta
ostali goli deščici s poševnim robom in z dvema vezicama, manjkajo hrbet
in obe zaponi. Vsebina: obrednik z
nomokanonom. F. 1—23: Posledovanije jeleosveštenija, brez
začetka. Tekst se začne s četrtim troparjem sedme pesmi
kanona: . . .
(ne)izrečenno v2pl3¦'š9a. o straždü¦im sem2 pomoli se. isc1liti ego
prosi. Tekst je prekinjen na f. 4
pri bogorodičnih troparjih pred prvim apostolom in evangelijem. — Mnogaa pr1množestva moih4 (!) gr1hov3 b(ogorodi)ce . . . Moli s(i)na svoego i
b(og)a našego. po(milovati) . . .;
nadaljuje se na f. 5 s tekstom prvega apostola — . . . (nemo¦i nemo¦n4h2) nostiti i ne seb1
ougaždati (Rimlj. XV, 1).
Ро f. 5 preide tekst na f. 7, 8 in 9, sledijo f. 6, 10 itd. do f.
23, ko se konča. Na praznem f. 23' so poznejši zapisi parusij. F. 24—30: Obred malega posvečenja vode,
brez začetka. Tekst se začne z bogorodičnimi troparji: . . . hram3 tvoi mati
b(og)a našego. Ne pr1zri m(o)l=n9a pr1(sve)taa tvoih3 rab3. m(o)lim' se čistaa. razdr1šen9e s3gr1šen9em
dati se rabom' ti. Konča se na f. 30. F. 30: M(o)l(i)tva na bran9e
grozd4=. F. 30': M(o)l(i)tva nad s2südwm
oskvrnšim se. F. 31: M(o)l(i)tva načeti
vino kiselo; f. 31' — druga molitev
o kislem vinu. F. 31': M(o)l(i)tva gl(agol)=ma nad kolivwm v2 pamet3
s(ve)t4h. i nad novwm brašnwm, i v2sakomü prinošen96. F. 32': M(o)l(i)tva v2sakomü a¦e v2padet3 čto skv'r3nno. v2
s2soud vina ili ielea. ili ino čto. i boud1t3 novo i nerazgnilo se. F. 34: M(o)l(i)tva poganü v2pad'šü v2
stüdenac3. F. 35: M(o)l(i)tva 6že gl(agol)=t
arh9erei. ili d(ou)hovnik3 pro¦ennou — do f. 38. F. 38'—45': Oustav3 p1va'em4 nad
kout9'e6 ous3p'š9im. F. 46—92': Posl1dovan9e b4va'emo w
ousp'š9ih inok4h3 (brez
zaključka). Tekst je prekinjen s „stihirami c1lovaniu": Mene
drüz4 poslüšaite. Pr9id1te c1lüim3 dr1vl= oum3r¦ago brata. iže b4s(t3) s2
nami mnog4mi vr1meni. 6že
bo ne imate ego . . . F. 93: M(o)l(i)tv4 žen1 rodivšoi; f. 95 — m(o)l(i)tva ime nare¦i otročeti; f. 96 — m(o)l(i)tva
bab1 pr9emšoi otroče; f. 97 — m(o)l(i)tv4 žen1 po &d8
ti d(3)neh. F. 100'—123': Posl1dovan9e =že s3tvoriti otroče. wglašen'no krstiti to. F. 124—131': Opelo mlad1ničesko. F. 132—139': Obred v času suše, brez
začetka. Tekst se začne ob koncu začetne velike jektenije s
prošnjo . .
.(inople)menik3. i meždoüsobn9e rati w =že m(i)l(o)stivü i krotkü i tihü . .
. Prekinjen je na f. 135' ob koncu
evangelija po Marku XVI, 17—18— ez4k4 v2zglagol6t3 nov4.
đm9e v2(zmout3) . . . Zatem je verjetno izgubljen en list. Tekst
se nadaljuje z molitvijo . . . d(ou)hom3. 5ko da d9avola
outvr2dit3 wt r1k2 vodn4h. Nato — m(o)l(i)tva bez'dažd96, na
f. 138. Konec je izgubljen; prekinjeno pri „molitvi d9akonstva" — m(o)l(i)tvami pr1čist9e vl(a)dičici naše
b(ogorodi)ce i prisno d(1)v4 Mar9e . . . F. 140—144: Obred spovedi, brez začetka.
Tekst se začne z vprašanjem o nečistih grehih. —. . . t1žčaiše bloud .
. .(Te vrstice so črtane.).
Sledi: Rci mi čedw ne
oub4l'li esi čl(ov1)ka itd. F. 144'—152: Íwanna Pwsnika sie es(t3) ‘osüžd1n9e. F. 152—157': Nomokanwn. s4reč
zakonik. im1e pravila po s3kra¦en96. s(ve)t4ih3 ap(osto)l3. Velikago Vasil9a. i s(ve)t4h3 s3bor3 pravilo.
Iže poukopolagaei črez3 pr1d1la . . . Tekst je prekinjen z 18. poglavjem — ili
đm9e obnoset v2 n1drah3, ili na oči ili na ousta svo5 v3zlaga6t3
s4h kožicü, 5ko za zdrav9e negovo . . . Izvirni zapisek na f.
1' na margini, z začetnim rdečim K,
je črtan. Na f. 23' so zapiski iz XVIII. stoletja: +Petar3 Stanisava Veselin3 Nenad3 Mar95 Ăkova Gewr3g95 Stan3ka. Sel(o) Vizić3 (?) pis(a) Maleš3 w(t)cü Milovanü &g u=(liturg9e). Začetna črka imena vasi je pisana kot P s kljukico na desni namesto spodnje
pentlje. Najverjetneje je, da se zapisek nanaša na vas Vizič v iloškem
okraju v Sremu. V tem primeru moramo domnevati, da je tudi ta rokopis bil v
enem od fruškogorskih samostanov, v Šišatovcu ali v Krušedolu. Cod. Kop. 2 16 Supraseljski rokopis — čti-minej za
marec, starocerkvenoslovanska redakcija, XI. stoletje. Supraseljski rokopis
je eden najstarejših slovanskih slovstvenih spomenikov v cirilici. Našel ga
je v dvajsetih letih preteklega stoletja profesor vilnske univerze M.K. Bobrovski v Supraseljskem
samostanu blizu Belostoka v Zahodni Rusiji in objavil prve podatke o njem v
reviji „Библиографические
листки" 1. 1825, št. 14. Istega leta je A. Vostokov podal v isti reviji prvo paleografsko, jezikovno in
pravopisno analizo spomenika in ga postavil v XI. stoletje.
(„Библиогр.
листки" 1825, str. 189—200 in 533— 537 —
Филологические
наблюдения
А. Н. Vostokova. Izdal
I.I. Sreznjevski, Peterburg 1865, 156—167). Po Vostokovu je prišel v
zvezo z Bo-brovskim J.Kopitar, ki
je hotel izkoristiti ta starocerkvenoslovanski tekst, ko je pripravljal
izdajo Clozovega glagolskega zbornika. Pozneje, 1. 1838, je Kopitar dobil od
Bobrovskega en del kodeksa (zadnji del), da bi ga prepisal,
kar je opravil v teku prvih mesecev l. 1839. Ko je vrnil
Bobrovskemu posojeni del rokopisa, mu je ta poslal prvi del iz 16 sešitkov,
ki jih je Kopitar prepisal do 20. aprila 1840. Ta del pa, ne vemo zakaj, ni
bil vrnjen Bobrovskemu. Po Kopitarjevi smrti so ga 1. 1845 našli v njegovi
zbirki rokopisov in je z njo prešel v last Ijubljanske licejke, predhodnice
Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kjer je še sedaj. (Glej I. V. Jagić,
История
славянской
филологии, Spb. 1910, str. 212—213). Drugi del rokopisa je
bil razdeljen v dva kosa. Prva dva sešitka iz tega kompleksa (16 listov) je
leta 1856 odkupil upravnik rokopisnega oddelka petrograjske državne
biblioteke A. F. Byčkov, od tega pa jih je prevzel njegov sin in naslednik na istem položaju I. A. Byčkov. Danes je rokopis v
Leningradu. Tretji, največji del, 151 listov, je bil v biblioteki grofov
Zamojskih v Varšavi in je med drugo
svetovno vojno izginil. Dne 17. jan. 1968 pa mi je prof. Horace G. Lunt, Western Mass., sporočil naslednje: „Imam za
vas zanimivo novico: kakor veste, je varšavski del Supraseljskega zbornika
med vojno izginil in doslej so menili, da je bil uničen. Toda pred
nedavnim ga je nekdo poskušal prodati naši biblioteki. Poklicali so me kot
izvedenca in sem mogel na prvi pogled potrditi, da je to res Supraseljski
zbornik. Te dni bo kodeks svečano izročen poljskemu poslaniku.
Upam, da bodo Poljaki dovolili, da ostane kodeks določen čas pri
nas, da bom imel priložnost malo pobliže seznaniti se z njegovimi
nadrobnostmi". (Glej: P.O. Bobrovski, Судьба
Супрасльской
рукописи.
Историко-библиографическое
исследование.
Журнал Минист.
Нар. Просв., CCLIII, 1887, str. 268—311 in CCLIV, 1888.,
str. 79—102;
Дополнения
к статье
„Судьба
Супрасльской
рукописи",
Журн. М. Н. Пр. CCLIV, 1888. стр. 307—315;
Еще заметка
о
Супрасльской
рукописи,
Спб. 1888—Archiv
fur slavische Philologie, X, 361). Fotografski posnetki celotnega
Ijubljanskega dela so bili 1. 1896 izdelani po naročilu petrograjske
akademije znanosti: Codex Suprasliensis (O.
Fischer — im Auftrage der Petersburger Akademie, 236 Photographseiten),
Laibach 1896. Leta 1845 je Fr. Miklošič izkoristil kodeks za
svoji izdaji Zlatoustove homilije v soboto pred cvetno nedeljo (F. Miklosich, S. lohannis Chrysostomi
Homilia in ramos Palmarum, Vindobonae 1845) in zbornika z življenjepisi
svetnikov (Vitae sanctorum. E codice antiquissimo palaeoslovenice cum notis
criticis et glossario. Viennae 1847). L. 1851 je objavil spomenik v celoti po
Kopitarjevem prepisu (Monumenta linguae palaeoslovenicae., e codice
Suprasliensi. Vindobonae 1851, p. 396). Tekst je tu izdan po metodi
rekonstrukcije, z razrešenimi okrajšavami in z moderno interpunkcijo.
Miklošič ni imel pred seboj originala, pa ni mogel določiti dolžine
vrzeli v tekstu zaradi izgubljenih listov. Zato je napačno identificiral
posamezna okrnjena poglavja. Popravke za leningrajski del Miklošičeve
izdaje je objavil A. Byčkov v
V. zvezku Izvestij Akademije znanosti 1856. leta, str. 335—336
(„Известие о
Супрасльскои
рукописи"). Napake v varšavskem delu Miklošičeve
izdaje je prikazal A. Brückner (Zum
Supraslercodex, Archiv f. slav. Philol. XIII, 1891, 317—318) іn Е. Zivier v disertaciji Studien über
den Codex Suprasliensis, I Breslau 1892, II Kattowitz 1899. Leta 1868 je I. I. Sreznjevski
(„Древние
славянские
памятники
юсового письма",
Сборник Отд.
рус. языка и
словесности, t. III, Spb. 1868, str. 27—36 in v drugem delu
str. 174—186 ter 224—240) natisnil tri odlomke iz spomenika po prepisu v
zapuščini Vostokova in en odlomek po originalu leningrajskega dela, s
prikazom celotne vsebine rokopisa in z analizo njegovega jezika ter
pravopisa. Isti razlog kot Miklošiča — nepoznanje ostalega dela
originala — je napeljal Sreznjevskega k netočnemu zaključku o
tekstu, ki sledi „mučenju sv. Aleksandra". Ta tekst je štel za
odlomek iz žitija sv. Thalasija (gl. tudi Sreznjevskega „Heоколько
припоминаний
о
Супрасльской
рукописи XI в." V
Сборн. отд.
рус. яз. и слов.
Х,1873, str. XXXII—XXXIV).
Leta 1879 je izdalo Общество
любителей
древней
письменности fotolitografiran prvi sešitek leningrajskega
dela rokopisa
(Огдельцые
лцсты;
Памятники
древней
письменности L—LXV, 1879—1880, str. 141—145). Leningrajski
del je opisal tudi E. J. Granstrem,
Описание
русских и
славянских
пергаменных
рукописей Государственной
Публичной
библиотеки
им. М. Е.
Салтыкова-Щедрина,
1953, str. 77—78. Slednjič je ves
rokopis objavil po paleografski metodi S.
Severjanov,
Супрасльская
рукопись
(Памятники
старославянского
языка II, vyp. 1), Т. I, Spb. 1904, ff. IV+570, s tremi reprodukcijami
in z izčrpnimi podatki o izgledu teksta v opombah pod tekstom. Na žalost
ni izšel obljubljeni drugi zvezek, ki naj bi vseboval analitični del s
slovarjem in analizo spomenika v celoti. Izdaja Severjanova je bila
ponatisnjena 1. 1956 v R.
Aitzetmüllerjevi redakciji v seriji staroslovanskih spomenikov, ki jih
izdaja slavistični inštitut graške univerze (Editiones monumentorum
slavicorum veteris dialecti. Herausgegeben vom Institut für Slavistik an der
Universität Graz). Zaradi lažje uporabe je v tej izdaji delo razdeljeno v dve
knjigi. Šest posnetkov iz
Supraseljskega rokopisa s paleografsko analizo je objavil P. Lavrov, Палеoграфическое
обозрение
кирилловского
письма — Энциклопедия
славянской
филологии, vyp. 4/1, Реtrograd 1915,
str. 32—41). En posnetek je pri Lavrovu v „Альбом
снимков с
югославянских
рукописей
болгарского
и сербского
письма", Petrograd 1916, tabl. 2 in v
Палеографические
снимки с
югославянских
рукописей
болгарского
и сербского
письма" vyp. 1, Spb. 1905, tabl. 2. En posnctek je
objavil E. F. Karski,
Славянская
кирилловская
палеография, Leningrad 1928, str. 367. Glej tudi J. Hamm, Čitanka
starocrkvenoslavenskog jezika s rječnikom, Zagreb 1947 (v latinici), v
kateri je en pomanjšan posnetek ob tekstu na str. 48—50. Kakor je ugotovil Kuljbakin 1. 1927, je posvečenih
Supraseljskemu kodeksu več člankov in razprav kakor kateremukoli
drugemu starocerkvenoslovanskemu spomeniku. Po letu 1869, ko je po prvih
študijah Vostokova, Miklošiča in Sreznjevskega izšla večja posebna
razprava A. Bema,
Историко-филологическое
исследование
о Супрасльской
рукописи
(Филолог.
записки, VIII, Voronež 1869, 1, 1- 44), роstane
kodeks eden osnovnih virov za vse študije s področja
starocerkvenoslovanskega jezika. Vsako delo o slovnici
starocerkvenoslovanskega jezika — Jagićevo,
Leskienovo, Vondrakovo, Sobolevskega, Kuljbakinovo, Fortunatova, Losja,
Miletićevo, Coneva, Vassmerjevo, Weingartovo in druga do zadnje
„Starocerkvesnoslovanske gramatike" N.
Trubeckoja (Dunaj 1954) se ukvarja tudi z jezikom Supraseljskega rokopisa. Tako se
izredno povečuje seznam njegove bibliografije. Ob tem se vrstijo
specialne študije o raznih vprašanjih jezika in pravopisa v spomeniku: Vondrak, Oblak, Brückner, Zivier,
Kočubinski, Pastrnek, Peterc, Lavrov, Florinski, Iljinski, Leskien,
Meillet, Obnorski, Jagić, Diels, Van Wijk, Durnovo, Kuljbakin in
drugi — do A. Marguliesa. Njegova
monografija Der altkirchenslavische Codex Suprasliensis, Heidelberg 1927, S.
XV + 253 je do neke mere povzela rezultate starejših raziskovanj o vprašanjih
rabe posameznih črk, o gla-sovnih in morfoloških spremembah ter o
slovarski in sintaktični strani spomenika, s krajšim prikazom vprašanja
o izvoru kodeksa, o kompoziciji in o njegovem mestu v vrsti ostalih starocerkvenoslovanskih
spomenikov. Monografija vsebuje še posebno študijo o dialektu zadnjega
prepisovavca. (Prim. kritike: Kuljbakin
v Južnosl. Filol. VI, Durnovo v
Slavia VIII, Meillet v Bulletin de
la Soc. ling. de Paris, XXVII in N. van
Wijk v Zeitschr. f, sl. Phil. IV). V vrsti raziskav o Supraseljskem
kodeksu imajo posebno mesto študije o literarni kompoziciji spomenika in o
njegovem odnosu do grških originalov njegovih sestavin. To so predvsem
študije, ki so jih od 1893. do 1898. leta objavili v Archiv f. slav. Phil. K.
Abicht in njegovi sodelavci Reichelt, H. Schmidt, Gebhardt, J. v. d. Gheyn, sledijo pa
dela Lidtkeja, Jagića, van Wijka
Zur Komposition des altkirchenslavischen Codex Suprasliensis, 1925, N. Durnovo, K вопросу о
древнейших
переводах
на старославянский
язык бnблеиских
текстов.
Супрасльская
рукопись.
(Изв. отд. рус.
яз. и слов. XXX, 1926, 353—429), Trautmanna in Klostermanna,
K. Mayerja, A. Vaillanta, P. Aitzetmüllerja, Bibliografija do 1. 1940 je
registrirana v „Kirillo - Mefod. bibliografii" Iljinskega, 1934, 151—154 ter Popruženka in Romanskega,
1942, 94—95. Ljubljanski del
rokopisa, 16 sešitkov s 118 pergamentnimi lіstі, je sestavljen takole: 1 ternij + 1 kvaternij, ki mu manjka 1 list, + 1
ternij + 1 kvaternij + 1 kvinternij, ki mu manjka 1 list, + 5 kvaternijev + 1
ternij + 1 binij + 4 kvinterniji, od katerih manjkata zadnjemu 2 lista. Blok je sešit, robovi so ravno obrezani, platnic ni. Velikost
pergamenta. 31 x21,3 cm; — je nekaj manjša od leningrajskih listov (37,3 x 25 cm), očitno zato, ker leningrajski listi pri
restavriranju niso bili obrezani. Rokopis je bil 1. 1950 restavriran (a ne
vnovič obrezan), shranjen je v lepi kartonski mapi. Na ff. 1 in 118'
žig: K.K. Lyceal Bibliothek zu Laibach. Ugotovljeno je da je
ves rokopis (razen nekaj vrstic na f 129, 131 in 218) napisan z isto roko,
t.j. nekega
Ретька, ki se je potpisal na f. 104 ljubljanskega dela. Medtem ko je grafika
spomenika enotna, kaže njegov pravopis nekatere razlike v posebnih delih
rokopisa: v življenjepisih svetnikov v prvem delu, v homiliarju v sredini in
v treh legendah v dodatku na koncu. Ob tem se nam vsiljuje misel na
različne predloge, uporabljene pri sestavljanju kodeksa. Ta predloga je
bila vsekakor napisana v cirilici, medtem ko vprašanje protografa v glagolici
še ni razvozlano. Pisava po 30 vrstic:
prelep kaligrafski ustav iz najstarejše dobe starocerkvenoslovanske
redakcije, nedvomno iz prve polovice XI. stoletja, če ni še nekoliko
starejša. Poskusi točnejšega datiranja so hipotetični, ker iz XI.
stoletja ni nobenega južnoslovanskega datiranega teksta in je primerjanje
mogoče ali po epigrafskih tekstih, ki morajo imeti svoj posebni
kronološki kriterij, ali po ruskih datiranih tekstih iz sredine XI. stoletja
(Ostromirov evangeliar 1056—57 in dr.), ki predstavljajo prepise
južnoslovanskih predlog. Vsekakor je grafika Supraseljskega rokopisa starejša
od grafike Ostromirovega evangeliarja in verjetno tudi od njegove predloge.
Opozarjamo na še arhaično obliko c, (podobna
znaku č stoji v vrstici skupaj z repkom); ni še щ, ampak vedno
skupina št včasih v obliki ligature z ločenimi
črkami druga nad drugo; oblike Ł kot
križ, 1 z nizkim steblom v vrstici, w z visoko sredino ter č v obliki široke in globoke čaše. Vse to
govori za najstarejšo dobo. Poleg tega so tudi mlajši pojavi: R v vrstici ni več celota z malo pentljo,
kakor je to v Samuelovem napisu ali v podpisu Ane r2ine iz leta 1063 (gl. Karski, str. 125), A s pentljo, ki se spušča do spodnje linije,
je mlajša oblika kakor a z ostrokotno pentljo v zraku
kot v Savini knjigi, Hilandarskih listih, Samuelovem napisu in v omenjenem
podpisu kraljice Ane iz leta 1063. Vedeti pa moramo, da je Samuelov napis
epigrafski spomenik, Anin podpis pa je spomenik „poslovne pisave", ki je
imela svoj posebni paleografski kriterij. (Prim.
Палеографический и лингвистический анализ
новгородскнх
берестяных
грамот AN SSSR, Moskva, 1955; L. V. Čerepnin,
Русская
палеография, Moskva 1956, str. 117—128; V. Mošin, Metodološke bilješke o
tipovima pisma u ćirilici. „Slovo", sv. 15—16, Zagreb 1965,
156—158. Prim. tudi „poslovne" podpise Nemanje in Miroslava na pogodbi z
Dubrovnikom iz leta 1186 in Miroslavov „liturgični" podpis na
pogodbi iz leta 1190.) Upoštevati moramo še to, da se arhaična oblika a z ostrokotno pentljo v zraku
pojavlja v bosenskih tekstih celo v XV. stoletju in ni izključeno, da se
je mlajša oblika Supraseljskega rokopisa mogla že zelo zgodaj pojaviti v
nekem skriptoriju, mogoče prav v Simeonovi preslavski šoli. S tem bi
bila tudi pojasnjena njegova uporaba izključno le v ruskih
liturgičnih tekstih sredine XI. stoletja. Tako je mogel živeti paralelno
s starejšo obliko, ki se je dokaj dolgo obdržala v makedonskih tekstih.
Starejši pojav predstavlja tudi razlikovanje med 28 in 2i ob redki
rabi 4. Po vsem tem bi bilo mogoče postaviti
Supraseljski rokopis celo v X. stoletje, vendar pa je morda najverjetnejše
datiranje z začetkom XI. stoletja. Velika škoda je, da Margulies ni
utemeljil svoje trditve, ki se nepričakovano pojavi pri njem na str.
246, da je namreč kodeks, kakršen je sedaj, kopiral omenjeni Retko leta
1010. To bi po naših mislih dobro ustrezalo paleografski podobi spomenika in
zgodovinskim pogojem, v katerih bi se mogel pojaviti rokopis, saj je malo
verjetno, da bi bili mogli
pisati take kaligrafske velike kodekse na bolgarskem in makedonskem ozemlju v
času bizantinske oblasti po letu 1014. V spomeniku nastopajo
vsi štirje jusi: >, Ű, mali
jus trioglate oblike za konzonanti in mali jus običajne oblike v
funkciji jotiranega malega jusa za vokali, včasih pa tudi trioglati
jotirani; oba polglasnika; vsi
jotirani vokali: =, 5, 6; u v tujkah v pomenu I (Skuq3, anqupat3) in V (Isaur95, Paul2); 9 na koncu
vrstice, pogosto za vokali, v tujkah, na začetku biblijskih imen (Ierousalim2, Iwann2, Iisous2 (vendar tudi Isou Hr3stosa); x v tujkah (Maxim2, doux2), prav tako Ł (Łal‘m2,
lamyač3skom2), včasih
tudi v slovanskih besedah (s2yati); 1 se včasih pojavi namesto 5 v nominativu in genetivu substantivov (van1, na br1g3 mor1,
m>čitel5 dual.). Jotirani = je v rabi v začetku, v sredini in na koncu
besede (=din2, v1rou=te, žit=). V
začetku grških besed se pojavljata tudi = (Ëlisei, Ëlini) in e (Elispon2sk28<, ehi‘n28); ta nedoslednost pa nastopa tudi v slovanskih
besedah, kot ezero
=zero, kar dopušča možnost obstoja
glagolskega protografa. Značilen je dokaj pogost pojav vokalizacije 3>e (posebno v
prvem delu rokopisa), medtem ko je vokalizacija 2>o ugotovljena
samo v treh primerih. To si moremo razlagati kot pomote prepisovavcev. Razen abreviatur nad
vrstico imamo ' (spiritus) brez fonetičnega pomena, ' (pajerok) namesto
opuščenega''zamolklega glasu in $ (horizontalni lok) za mehčanje.
Interpunkcija: pika in štiri pike v obliki križa. Vprašanja
točnejše jezikovne oziroma dialektološke lokalizacije spomenika, ki so
ga ob neizbežnem poenostavljanju problemov in ob pomanjkanju zgodovinske
perspektive poskušali rešiti z analizo pravopisa in fonetike teksta, še ne
moremo imeti za rešeno. Posamezni raziskani pojavi, kakor na primer obstoj
epentetskega l za labiali in 1 za
palatalnimi konzonanti v enem delu rokopisa ter izgubljanje epentetskega l za labiali in pojav a in ja za palatalnimi
konzonanti v drugih delih, kažejo na prepletanje različnih pravopisnih
sistemov, ki so obstajali v predlogah ohranjenega teksta. To so razni teksti
prevodov, ki so nastajali v različnih dobah v raznih književnih centrih
Bolgarije in Makedonije. Raziskovanje tega problema je najtesneje povezano z
analizo vsebine kodeksa in odnosa posameznih njegovih delov do grških
redakcij originala. V kodeksu so posamezni primeri medsebojne zamenjave
nazalov, spremembe nazalov v zamolkli glas, stapljanja 2. in 3 v krepkem
položaju za č, ž in š in spreminjanja 4>i in a>o v nekaterih besedah. To so pojavi, iz katerih
so si prizadevali opredeliti pisarjev jezik v zahodno dialektno skupino
vzhodnobolgarskega jezika. Ti so tako sporadični, da je omenjena Marguliesova hipoteza zadela na veliko
skepso kritikov. Vendar pa moremo imeti za dovolj dognano tezo o pripadanju
Supraseljskega kodeksa vzhodnobolgarskemu področju (Vondrak, Weingart, Nahtigal in drugi), s katerim ga povezuje v
posameznih primerih tudi leksika, značilna za bolgarsko književnost
Simeonove šole (Durnovo). Leksiko Supraseljskega kodeksa s posebnim ozirom na
odnos do grškega teksta (s tem so se ukvarjali Leskien, Jagić, van Wijk, Durnovo, Trautmann) je posebej
obdelal K.
Мауеr v starocerkvenoslovansko-grškem slovarju
kodeksa. Ta predstavlja kljub vsem pomanjkljivostim, ki jih je odkrila
kritika, (Kuljbakin, Slonjski, van Wijk, von Arnim ), pomemben
pripomoček pri proučevanju spomenika. (K. H. Меуеr, Altkirchenslavisch —
griechisches Wörterbuch des Codex Suprasliensis, Glückstadt und Hamburg 1935;
glej tudi istega avtorja Altkirchenslavische Studien. I. Fehlübersetzungen im
Codex Suprasliensis, Halle 1939 in von
Arnimovo kritiko v Zeitschr. f. slav. Philol. XVII, 1940, 52—59). Ornamentika
Supraseljskega kodeksa je prikazana v albumu V. Stasova,
Славянский и восточный
орнамент по
рукописям
древняго н
нового
времени, Vyp. I S.—Peterburg 1884, tabl. I, št. 18—28. Glej tudi E. Karski,
Славянская
кирилловская
палеография, Leningrad 1928, str. 144 in slike malih
vinjet ter inicialk na str. 111, 145 in 367; V. Mošin, Ornament južnoslovenskih rukopisa XI.— XIII. veka
(Radovi Naučnog društva Bosne i Hercegovine, VI, Sarajevo 1957); isti
Ćirilski rukopisi, Minijatura u Jugoslaviji, Zagreb 1964, str. 33, 299
in Tab. 81. Na ff. 25—26 so slike inicialk I, P, O in I ter. na f. 12, kjer je slika male vinjete.
Morda je bila v začetku rokopisa „velika vinjeta". To bi bilo
verjetno glede na kaligrafski značaj spomenika. V ohranjenem delu
najdemo samo tako imenovane „male vinjete" ter inicialke geometrijskega
stila, tipične za iluminacijo bizantinskih rokopisov. Te „male
vinjete", ki jih je Bizanc prevzel od kaligrafije pozne antike — ozki
ornamentalni trakovi, sestavljeni iz enostavnih geometrijskih motivov — so v
Supraseljskem rokopisu v za-četku skoraj vsakega žitija ali homilije. Ti
trakovi — valovita črtica, cikcak, vrsta majhnih lokov, ogelčkov
ali vrsta trojk z majhno vejico na koncih — so narisani s črnilom in
niso pobarvani (gl. tabl. I). Prav tako so narisane tudi enostavne inicialke
v bizantinskem stilu: stebrički z vretenci, O kakor riba in podobno. Male vinjete z
večjimi inicialkami so na ff. 8, 12,27', 34', 42, 50, 61, 63', 72', 73',
85', 88', 93, 105, 107 in 110'. Vinjete ter inicialke v leningrajskem in
varšavskem delu so omenjene pri Severjanovu v opombah pod tekstom. Supraseljski
čti-minej za marec vsebuje ne samo žitija in „mučenja" iz tega
meseca, temveč tudi poučevanje na velike praznike v marcu, posebej
za postni in velikonočni ciklus. Začetek rokopisa je izgubljen.
Sreznjevski je menil, da bi tam moglo biti: 1) trpljenje sv. 40 mučencev
in trpljenje sv. mučenke Evdokije — 1. marca; 2) spomin
prečastitega Teodota — 2. marca in 3) trpljenje svetih mučencev
Evtropija, Kleonika ter Vasiliska. Ta praznovanja so navedena v mesecoslovih
najstarejših slovanskih evangeliarjev, posebno v ruskih evangeliarjih do 1.
1117 in 1144. Spomin trpljenja 40 mučencev pade na 9. marec. V nadaljnjem pregledu vsebine citiramo Miklošičevo izdajo teksta z M. Sreznjevskega izdajo s Sr. in
Severjanova s Sev.* *Iz tehničnih
razlogov opuščamo nadvrstične znake in razrešujemo okrajšave v
oklepajih.Osebna imena začenjamo z velikimi črkami.Obdržali smo
interpunkcijo originala. 1) F. 1—8: 4. marca — Mučenje
sv. Pavla in Julianije, brez začetka . . . m28ih3 bo ot2 boga =sv1. tvo=i bo douši
pog28b1l3 pr1odol1 doži i do s2mr3ti . . . ×
. . . i pogreboš< mir3i1 s2 radostiö. c1sar3stvouöštou g(ospod)ou našemou Is(ou)s H(ri)s(t)ou. s3 nim3že ot‘cou
slava. koup‘no s2 s(v<)t28im3 d(ou)hom‘ i28n5 i prisno i v3 v1k28 v1kom3
am8n. (М- 1—11, Sev. 1—15).
Cf. R. Trautmann u. R.
Klostermann, Zeitschr. f. slav. Philol. XI, 1934, 1—21. 2) F. 8—12: M1s<ca marta v3 &e den3. M>čen= s(v<)taago
Vasiliska. V2 to vr1m< c1sar3stvovav2šou Maximi5nou. pride pr1m1n3nik2 v2
As‘klipiwda m1sto . . . × . . . i v3si naslaždaöštei s<
čüdes2. slav<t2 ot‘ca i s(28)na i s(v<taago d(ou)ha i28n1 . . . (М. 11— 17, Sev.
15—23). Cf. W. Lüdtke u. V. Jagić,
Arch. f. sl. Phil. XXXV, 1914, 44—65. 3) F 12—27': M1s<ca
marta v3 &đ d3n3 čoudotvoren5 s(v<)taago Konona iže v2
Isavri9. V3 vr1meneh2 s(v<)t28ih2 apostol2. =gda slovou bož3stva i
v2pl2šteni5 ous‘moštren5 člov1kom2 propov1daše s< . . . ×
. . . nik‘tože možet2 ispov1dati poslouš2stvouöštou o tom2 bogou. tomou bo
Hr2stovi i b(og)ou našemou. slava s2 ot‘cem2 i . . . (М. 17—39, Sev. 23—54). Cf. Тrаutmann u. Klostermann,
Z. f. sl. Phil. XI, 1934, 299—324. 4) F. 27'—34': M1s<ca
marta &đ. m>čen= s(v<)t28ih2 i slav2i28h2 noo5v3ši9h2
s< m>čenik2. qewdora. Kostantina. qew˙ila. Kalista. Vaso5. i droužin28 ih‘. Na
m>čenič3sk28< strasti reče. l6b<štiim2
m>čenik28 da prost3rem2 s< . . . × . . . moliti nas2
radi ne pr1staite. da i m28 poloučim2 v1č3n>ö žizi3 o H(rist)1
I(sou)s1 G(ospod)i našem2. =mou že . . . (М. 39—49, Sev. 54—68). Cf. K.
Abicht, Archiv f. sl. Phil XVIII, 1896, 190-192. 5) P. 34'—37', 39—42: f. 38 je napačno uvezan
med 5. in 6. kvaternijem. Pri Miklošiču predstavlfa zadnji list 12.
sešitka. Miklošič tega ni opazil in nastala je napaka v razvrstitvi
teksta. M1s<ca marta v1 &q. d3n3 m>čeni= s(v<)t28ih2
m>čenik2 &m. iže v2 Sevastii
m>čeni b28š<. V2 l1t1h2 Likini5 c(a)ra. b1aše gonen= veliko na
kr3sti5n28 . . . × . . . pr1daš< že
svo< douša gospodevi. ps1žde &đ d3n3 marta. pri Likinii
samovlast3ci. nam že c1sar3stvüöštou g(ospod)ou našemou i b(og)ou i sp(a)sou
. . .(М. 50—51, Sev 68- 81). 6) F. 42—50: S(v<)tago Vasil‘1 ar‘hiep(iskou)pa Kasari<
Kapadoki9sk8<. pohvala o &m m>čenic1h2. O
m>čeniči pam<ti. kako s28tost3 b>det2 l6b<šti9m2
m>čenik28 . . . × . . . =d9i1m2 že i v1i3cem2. pravd4
oukrasiš< s<. o H(rist)1 I(sou)s1
g(ospod)i našem2. =mouže . . . (М.
61—72, Sev. 81—97). Cf. van Wijk,
Zur Komposition des C. S., § 2. 7) F. 50—61: M1s<ca marta v2 &8 m>ka s(v<)taago Kodrata i iže s3
nim2. Ot2 mnog2 i različen2 grad2. poh28štenom2 b28všem2 krsti5nom2. v3
vr1mena Deki5 c(a)ra i Oualeri5na . . . × . . . v2 dobr1 ispov1danii.
ous1čen1 b28st2. na slav> i hval> H(risto)sou bougou našemou.
n28n1 . . . (М. 73—90, Sr.
183—186, Sev. 97—119). Cf. H. Schmidt,
А. f. sl. Phil. XVIII, 172—182. 8) F. 61—63': M1s<ca
marta v2 &a9. žit= Grigira pap28 roum2skago. Blažen28i Grigorii.
postav4=n2 b28st2 patriarh2 s(v<)t1i b(o)žii cr2kvi rim3st1i . . . × . . . da i28 s2priimnik28 s2tvorit2
H(risto)s b(o)g2. pr1čist28< radi matere =go s(v<)t28<
bogorodic<. 5ko tomou podobaat3 . . . (М. 90—94, Sev. 119—124). 9) F. 63'—72': M1s<ca
marta v2 &v8 m>čen= s(v<)taago Pion‘na(!). prezvutera Zmurn3ska grada. Pam<ta s(v<)t28im2
ob3števati apostolom2 velit2 v1d28 . . . × . . . m>čen2 že b288st2
s(v<)t28i Piwnii m1s<ca marta &b8. d3n3 s>bota čas3
&8. pri Nan1 c(a)ri. o nas2 že
c(a)r2stvouöštou gospodou našemü I(sou)s Hristosou. =mouže slava . . . (М. 94—108, Sev. 124—142). Cf. O. Gebhardt, A. f. sl. Phil. XVIII,
1896, 156—171. 10) F.72'-73': Molitva
s(v<)taago P9wni5. iže s< obr1te v2 ino pisani=. I v2 sih2 knigah2
čte s< roum2sk28 . . . × . . . az2 že Vlas2 v2 E˙es1 s28. v2 to
vr2m< ouprazniv2 s< ot2 d1la c(a)ra. pr1pisah2 protl2lkovav2 ot2
roum2ska <z28ka <z28ka na gr2česk2.(М. 108—110, Sev. 141—144). 11) F. 73'—78': M1s<ca
marta v2 &f8 m>čeni= s(v<)taago Savina. C1sar3stvouöštou Diokliti5nou. zapov1d3 pos2la s< po
v3sei v3selen1i . . . ×
. . . pomoli s< glagol‘<. G(ospod)i Isu Hriste slava teb1 5ko s2tvori s2 mnoö. nedoistoin28im2 svoim2
rabom2. . . . (М. 110—118, Sev. 144—154). (Tekst je
prekinjen, ker je izgubljen naslednji list — prvi list sledečega 11.
sešitka). Cf. J. v. d. Gheyn, A. f.
sl. Phil. XVIII, 182—189. 12) F. 79—84': 14. marca. Mučenje
sv. Aleksandra (brez začetka) . . . i mnozi
v1rovaš< k‘ nemou. Sl28šav2 že kn<z2 povel1 privesti i . . . ×
. . . izide in2 l3v2 i pripade. k2 nogama s(v<)taago. v3zira< na lice
=mou. izidoša že (М. 118—126, Sev. 155—166). Tekst je
prekinjen, ker sta izgubljena zadnji list 11. sešitka in prvi list
sledečega 12. sešitka). 13) F. 85—85'; Konec
sestavka: zgodba iz dobe carja Iraklija, ki se pojavi v ruskem Izmaragdu pod
naslovom Slovo svv. otec2 o
t<z9ot1 (ταξιώτης = vojak) . . . h2 moliti 5. izvesti m< iz b1d28
to< . . . × . . . ti s2pov1daš< nam2 ousp1ha radi. bogou
že podobaat2 slava . . . (М.
126—128, Sev. 167—168). Margulies,
172: Marinus (17. März ?). 14) F. 85'—88': M1s<ca marta v2
dev<t28 na des<te. žiti= pr1podob3naago ot3ca i našego Pav2la
pr1prostaago. Pov1daaše
že s(v<)t28i božni. Ierax. i Kronii. i ini mnozi ot2 brati< . . . V sredini sestavka je vrzel zaradi izgube dveh
listov (četrtega іn petega lista 12. sešitka) za listom 86', ko je
tekst prekinjen pri besedah i vr1dit2 mi douš. v3vede i k3 seb1 . . .; f. 87 se začne Izv1stiv2 že si z1lo o n=m2
o v3sem2. blažen28i i velik28i Antoni8 . . . Коnčа se
na f. 88' — Sii nareče s< pr1prost28i v3seö bratiö. =go že molitvami
prič<st3nici b>dem2 c1sar3stva nebes2kaago. i28i1 . . . (М. 128—131, Sev. 168—174). 15) F. 88', 38, 89—93: M1s<ca marta &k.
m>ka sv<t28ih2. Terenti5
A˙rikana. i Pomp5. C1sar3stvouöštou Deki6. rim3st1i vlasti. i hot<šau
v3s< na svoö v1r> privl1šti . . . × . . . pri c(a)rou i tomitel6. Dekia.
i Oualeria. o nas2 že c1sar3stvouöštü gospodou našemou I(sou)s H(risto)sou. =mouže slava . .
. (М. 132—138, Sev. 174—185). 16) F. 93—105: M1s<ca marta &ka.
žiti= pr1podob2naago o(t3)ca našego Isaaki(5) monosot28ra dalmat2skago. Po poklonenin pr1s(v<)taago i
poklan5=maago kr2sta g(ospod)a i boga i s2pasa našego I(sou)s H(risto)sa. koumiroslouženi6
ouže ot2vr2ženü b28v2šou . . . × . . . S2kon3ča
že s< sv<t28i ot3c3 naš3 i ispov1dnik3 Isakii. M1s<ca marta
&k.&a. c1sar3stvouöštou hr3stol6bivououmou c(a)r6 qewdosi6. na
salv> gospodou našemou I(sou)s
H(risto)sou. =mouže slava . . .
(М. 138—153, Sev. 185-209). 17) F. 105—107: M1s<ca marta &kv m>čen= sv<tou6. Tro˙ima i Eukarpiwna. M2nogou b28v2šou plištou i m<težou l6bimaa brati=. i gor3c1 pr1t<štou c1sarou na boži< rab28 . . . × . . .S2kon3častaže s< sv<ta5 boži5 m>čenika. v2 Inkomidiist1 grad1. o Hristos1 gospod9 našem2. s3 nim2 že o(t3)cou slava . . . (М. 154—156, Sev. 209—213). 18) F. 107—110': M1s<ca
marta &k&g. m>ka s(v<)taago Dometia i üčenik2 =go. Iouli5nou t2gda prišed2šou v2
Antiohiisk28i grad2. ne bo =st2 c1sarem2 togo narešti dov3l1=t2 bo =mou
bezakonnokom2 i pr1st>p3nikom2 z2vati i . . . (М. 157—161, Sev. 213—220). Cf. Abicht u. Schmidt, A. f. sl. Phil.
XXI, 1899, 44—49. 19) F. 110——118: M1s<ca
marta &kd. strast3 sv<taago čistitel1 i m>čenika.
Artemia. V3 l1to dvodes<t2no= i četvr3to=. c1sara Diwklitiana.
m<tež3 b28st2 velik2 . . . Tekst
je prekinjen, ker sta izgubljena zadnja dva lista 16. sešitka, na listu 118'
— i dast2 =mou
Palestin2sk28< stran28. nareče že m1stou tomou im< (М. 161——172, Sev. 220—236). Konec
Ijubljanskega dela. Na f. 104 je izvirni
zapis pisca: G(ospod)i
pom9lou8 Ret2ka am9n. Zaradi izrednega
pomena tega starocerkvenoslovanskega spomenika za slovansko filologijo,
zaradi redkosti izdaje Severjanova pri nas, se mi zdi potrebno dodati
navedenemu pregledu vsebine Ijubljanskega dela tudi pregled vsebine
leningrajskega (L.) in varšavskega
(V.) dela. Poseben razlog, da tukaj
navajam vsebino spomenika v celoti, je, ker je to potrebno za prikaz
Kopitarjevega prepisa Supraseljskega rokopisa, ki obsega naslednjo številko
našega popisa. 20) F. L.
1—4:Psevdo-Zlatoustova beseda na oznanjenje brez začetka . . . ž2r3cem2. i m3n1
b>det2 stradati podrouž5 i vol< svo=< a tvoö šiö bradviöot2s1knet2 .
. . × . . . s28n2 mi =si az2 d3nes3 rodih3 t<.
5ko tomou podobaat2 slava . . .
(М. 172—177, Sev. 237—243). 21) F. L. 4—8: S(v<)taago Iwana Zlatooustaago slovo na
Blagov1šteni= bogorodici. Pak28 radosti blagov1šteni=. pak28 svobod1
v3zv1šteni= . . . × . . . s2podobim2 s<. naslaždati
s< v3segda. blagod1t4> samogo Hristosa. =mouže slava . . . (М. 178—184, Sev. 243—251). Cf. van Wijk, War Klemens der Übersetzer der
nr. 21 des Cod. Supr. Юбiл. зб.
Грушевскому.
II.1928, 178—184. 22) F. L. 8'—9': M1s<ca marta &kđ. m>čeni= s(v<)taago Irinea. Egda krav2 blag2 s2 dobroč3sti=m2 v2zdrast2. bol3šiih2 žela< strah2 božii priimet3 . . . × . . . Se že s< s2tvori v2 Sr1m1. star1išin2stvouöštou Provou. c1sar3stvouöštou že v3 v1k28 Isou Hristosou gospodou našemou. =mouže slava . . . (М. 184—186, Sr. 225—227, Sev. 252—254). 23) F. L. 9'—16, V. 1—2': M1s<ca marta &k.&q m>čeni= s(v<)taago Iwi28 i Karahisi5. i droužin28 =go. V2 l1to osmonades<t= c(a)r1 pers3ka Savor5. goneni= b28st2 na cr3kvi Hristosov28 . . . × . . . s2paseni= i ousp1h2 počitaöštiim2. 5akože i in1m2 podražatelem2 takov28< o H(ristos)1 blagod1ti. =mouže slava . . . (М. 186—199; Sr. 228—240 do konca leningrajskega dela — vid1v2še že neč3stivii vl3svi b28v2še= to čoudo. i diviv2še s< sužasoš<s< . . . Sev. 254—272). 24) F. V. 2'—5': M1s<ca
marta &l žiti= pr1prost3. ot3ca Iwana igoumena s(v<)t28< gor28 Sineisk28. =može prirok2 Sholastik‘.
Eže oubo kotor28i =st2 rodiv28i. dob35go sego i v2skr2miv28i . . . ×
. . . skrižali. isv2i>dou oubo d1istv2i28izv2i>tr3 že vid3i28.
im>št< outvr3ždeni= glagol>št< sice. bougou že našemou slava . .
. (М. 199—203, Sev. 272—278). 25) F. V. 5'—17': M1s<ca
marta &la. žiti= s(v<)taago Iwana episkoupa ml3čalivaago. monost28ra otca našego Sab28. Pr2vo= pr1d2lož> v2 slovesi
ot3ca Iwana Ml3čalivaago. iže v2
monost28ri blaženaago Sav28. 5kože
i l1t28 i žiti=m2 sv1t2lom2 . . . × . . . i tečeni= =go v2 mirou s2vr2šit2. 5ko
tomou podobaat2 slava . . . (М.
203—222, Sev. 278—302). 26) F. V. 18—22: S(v<)taago o(t3)ca našego Iwana Zlatooustaago slovo o
četvr3tod3n3n11m3 Lazar1. D3nes3
ot2 mr2tv28ih2 v2sta< Lazar3. mnogou i različ2 gi1vou razdr1šeni=
nam1 da=t2 . . . ×
. . . =eže Žizni i s3mr3ti vlast3 ima2. semou slava . . . (М. 222—229, Sev. 303—311). 27) F. V. 22'—25': Sv<taago o(t3)ca Iwanna Zlatooustaago slovo o četvr3tod3n3n11m3 Lazari. Ŕko
se mati č<dol6ba. podav2ši s2s2 mladen3cou. veselit2 s< d1tištü .
. . × . . . v1str>bit2
bi i mr3tvii v3stan>t2. bez2 ist3l1ni5. blagod1tiö g(ospod)i našego Isousa Hristosa. =mouže slava . . . (М. 229—234, Sev. 312—318). 28) F. V. 25'—32': S(v<)taago otca našego Iwanna Zlatooustaago. slovo na
vr3b3nic>. Ot2 čoudes2 k2 čoudesem3 gospod3nem2 hodim2 brati5 . . . × . . . A k tomoupr1klonit2 s< =mou
v3s1ko kol1no nebes2i28ih2 i zem3i28ih2. i pr1ispod3niih2. slav> =mou
v2zdaöšte.n28n5 . . . (М.
234—245, Sev. 318—332). 29) F. V. 32'—37': Fot5
patriarha Kon2stantin5 grada slovo na vr2bnic> i o Lazar1. Egda otrok28
wsanna v1 v28š3niih2 v3piöšt< cr2kv28 v2str>bit2 . . . × . . . i teb1 slav> i
blagodareni=v2zda=m2. koup‘no s2 ot3cem2 i s2 sv<t28im2 douhom3.
=dnos>št3i1i i životvor<štii. i vsedr2<šti8 troici. i28i1 . . . (М. 245—252, Sev. 332—342). 30) F. V. 38—43': Iwanna
arhiepiskoupa Konstantin5 grada Zlatooustaago slovo. o smokvi v3 velik28i v2
poned1l3nik2. Oko oubo vid< ili d>b2 cv1t3čan2. ili istočnik2
silno tek>št2 . . . × . . . i cr3kvi poöt2. na nem2
rasp3n2šaago s< gospoda Hristosa. =mouže slava . . . (М. 253—261, Sev. 343—354). 31) F. V. 43'—50': Sv<taago Iwanna Zlatooustaago. slovo o alkanii. 9 w Iwsi˙1. i o pop1 i o Dav28d1. B3s1m2 nam2 po r<d>. na
č<sti p1sn3 po< obide blažen28i Dauid2 . . . ×
. . . l6b<štiim‘ boga v3se sp1=t2 s< na dobro. tomou slava . . . (М. 261—272, Sev. 354—368). 32) F. V. 50'—58': Togo žde Iwan‘na Zlatooustaago slovo. ot2
tl2kovani5 euaggeli<. 5že ot2 Mat‘qe< o dos<ti d1vic2. i o talant1h2
glagolano =st2 v2 sv<t28i v3tornik2. T2gda oupodobit2 s< c1sar3stci= nebes2no=
des<ti d1vic2 . . . ×
. . . i nas28tiši s< c1sar3stva. =gože b>di v3s1m2 nam2 poloučiti.
blagod1tiö i člov1kol6bi=m2 g(ospod)a našego I(sou)sa H(risto)sa. s nimže ot‘cou slava . . . (М. 272 —284, Sev. 368—384). 33) F. V. 58'—61: Iwan‘na
arhiep(iskou)pa Zlatooustaago slovo v2 velik28i v2tornik2. i o s2branii
s2bor2 na g(ospod)a. i gl(agol)aah> čto s2tvorim2. Pripodob<t2
s< cr2kv3nii kr2m3=nici. d1teh2 iže ml1ko po v3s< d3ni. pišti seb1 ot2
matera s2sa s2s>t2 . . . × . . . v2stav2še v2slavim2 nad2 v3s1mi
s>štaago b(o)ga. o Hristos1 Isous1
boga našego. n28n5 . . . (М.
285—289, Sev. 384—389). 34) F. V. 61'—64: Iwanna
arhiepiskoupa Zlatooustaago slovo o bl>d‘nici. v3 velik>‘>sr1d>
k2 past1 (m. i o post1). Na v3s1ko vr1m< dobro i s2pasno pokaani= . . . ×
. . . ot2puoštaöt2 s< gr1si =i mnozii. tomou bogovi našemou slava . . . (М. 289—294, Sev. 390—395). 35) F. V. 64—68': Iwanna
arhiep(iskou)pa Zlatooustaago slovo v2 velik> sred>. o zavisti =žže v2
euaggelii rečeno. izl1z2še ˙arisei s2v1t2 s2tvoriš< na I(sou)sa. da =go izgoub<t. Eliko
vas‘ Iliini oučenici =ste =že oubog28< trepez28 vdovič< ne
pohouli. ou nas2 vitaite . . . × . . . otide kde l6b28 živet2. i s(28)n2 i ot3c3
i sv<t28i douh2. tomou slava
(М. 294—301, Sev. 395—404). 36) F. V. 69—78': Iwanna arhiepiskoupa Konstantin5 grada
Zlatooustaago slovo v2 sv<t28i četvr2t3k2. o pr1dani(9) I6d28 i o
past1. i o s3kazanii sv<t28ih2 tain2. i =že ne pominati z2la. Mala noužda
d3nes3 k3 vašei l6b3vi s3v1štati . . . × . . . prist>paim2 k2 trepez1
Hristov1. s nimže otcou . . . (М.
302—317, Sev. 405—424). 37) F. V. 78'—80: Iwanna Zlatooustaago slovo v3 velik28 četvrt2k” . V2 istin>
t>ž> oužastiö s28 odr2žim” . kako nas28št> ž<<d> vašego
l6bosl28šani5 . . . × . . . =šte glagol” >štou teb1
rek>. se pridoh1. tomou Hristosou i bogou našemou slava . . . (M. 317-320, Sev. 424-427). 38) F. V. 80—86: S(v<)taago 0(t3)ca našego
Iwanna Zlatooustaago. slovo v2 sv<t28i p<t2k2. Kon3ča s<oubo
nam2 alč3b2i28i troud2. kon3ča že s< kr3stom2 . . . ×
. . . da gl>bok28i s2i2 židov3sk2 vidim2, i s3 nebes3i28imi voin2stv28
prazd2nou=m2. o Hristos 1 I(sou)s1 g(ospod)i našem2. =mouže slava . . . (М. 320—329, Sev. 427—439). 39) F. V. 86—90: І(w)anna arhiepiskoupa Konstantin5
grada Zlatoousta‘go. ot2 s2kazani5 euaggel3skaago. =že ot2 Matqe<. na outr5
=st2 po p<t3c1. s2braš< s< arhirei i ˙arisei k2 Pilatou
glagol‘šte. pom<n>hom2 5ko oi2 m3st3c3 =šte živ2 s28 glagola 5ko po
tr3h2 d3neh2 v3stan>. poveli oubo outvr3diti grob2 do treti5go d2ne. =da
kako priš2d2šeoučenici =go poštiö oukrad>t28 i. i rek>t2 l6dem2
5ko v2sta iz mr2tv28h2. i b>det posl1d3n55 pr1l3st3 gorši pr3v28<.
V2s>dou pr1l3st3 sama s< osl1p35=t2. i ne hot<šti istin1 pomaga=t2 .
. . × . . . milost2
priobr<štam28. v2vod<št<< v2 c1sar3stvo nebes3n=. =gože b>di v3s1m2 nam2
polučiti. blagod1tiö i člov1kol6biim2 g(ospod)a našego Isousa
H(risto)sa. =mouže slava . . .
(М. 330 —337, Sr. 174—181, Sev. 439—447). 40) F. V. 90—102: Slovo s(vy)taago Epi˙ani5 arhiepiskoupa Kupr3ska. o
pogrebenii t1lese g(ospod)i našego Isou H(ristos)a. 9 w Iwsi˙1 iže ot2
Arimaqe<. i o Nikodim1 i o s3nitii g(ospod)i našego. grob3i15m3. po
s2pas2pas3i1i (!) m>c1 div2no b28v2šou. Čto se d3n3s3 ml3čani=
mnogo na zemi . . . × . . . slav<šte v2skr1š3šaago n28.
ot2 ist3l1ni5 H(risto)sa. =mouže slava . . . (М. 337—357, Sev. 447—471). 41) F. V. 102—106: Iwana arhiep(iskou)pa Konstanti5 grada
Zlatooustaago na v3skr1šen= Hristovo. ot2 Louk28 euaggelista. I se d3va b1sta
ot2 nih2 id>šta p>t3m2 v3 t3 d3n3. . . . × . . .v2zide b(og)2
v2sklican3=m2. g(ospod)3 v2 glas1 tr>b3n1. tomou slava . . . (М. 358— 365, Sev. 471—479). 42) F. V. 106—109': I(w)an‘na arhiep(iskou)pa Konstantin5
grada Zlatooustaago slavo na s(v<)t>ö pash>. Radouite s< o
g(ospod)i v3segda, v3zl6b3=naa brat3= . . . × . . . da i28
s2podobit2. v3skr1šeni6 s(v<)t28ih2.d1l28 blag28 dešen28. i pravoö v1roö.
5ko toumou slava . . . (М.
365—371, Sev. 479—486). 43) F. V. 109'—115': Sv<taago o(t3)ca
našego 9 ar‘hiep(iskou)pa b28v‘ša Konstantin‘1 grada. Iwanna Zlatooustaago. slovo na
trid‘nevno= v3skr1šen3= g(ospod)i našego. v2 poned1lnik2. Dobro =st2 vr1m<
d2zglagol‘et2 sil28 g(ospod)n< . . . × . . . i nepri5snin2 s1tii v28še
b28v2še. v1č3naa blagdaa ouločiti. Blagd1tiö i člov1kol6bi‘im2
g(ospod)i našego I(so)u H(ristos)a. s nim2že o(t3)cou . . . (М. 372—382, Sev. 486—498). 44) F. V. 115'—120': S(vy)taago o(t3)ca našego Iwanna Zlatooustago
slovo v2 nov>ö ned1l‘>. i o nev1r3stvi9 qom28. Id> dl2g2 vam2
ot2dat2. dl2g2 i m3i1 daöštoumou na ousp1h2 i v28 obogat<i . . . ×
. . . prim1te ougotovano= vam2 c1sar2stvi=. ot2 s2ložen35 v3sego mira. =gože
b28 v3s1m2 nam2 ne pogr1šiti. o H(ristos)1 Isous1 g(ospod)i našem2. =mouže
slava . . . (М. 382—391, Sev.
498—508). 45) F. V. 120'—123: Sv<taago o(t3)ca našego Iwanna ar‘hiep(iskou)pa b28v‘ša Konstantin5 grada
Zlatooustaago. o sv<t1m3 qom1 apostol1. i na arian28. Zakonou oubo cr3k2vnoumou. pokar1<
s< pris<goh2. 5ko mošt3no st>pati ti . . . × . . . i ot2 v3sego v2koup1
v3sel‘enii. sl28š<šte i glagol‘>šte. g(ospod)3 moi i b(og)2 moi. toumou
slava . . . (М. 391— 396, Sev. 508-513). 46) F. V. 123—132': Žiti= I5kwva čr2noriz3ca.
mnogo im28 sumilen3=. mnog28ih2 blag28n‘< i d(ou)ši polez3n28ih2
dobrod1‘ani‘i.i po zapov1dem3 S2pasovom2žiti
načinaöštiim2 . . . × . . . =gože i m28 po oustavou
slavim2. blagovestv<šte o(t3)ca i s(28)na i s(v<)taago d(ou)ha. =mouže
slava . . . (М. 396—414, Sev.
513—532). 47) F. V. 132'—138: Marta v2 &z d‘n3 žiti=
i strast3 s(v<)t28ih2 o(t3)c3. i episkoup2 b28vši9h2. Vasil1a. Kapitona.
m>čen28ih2 v3 Her‘soi‘i. Hristos2 mi da nač‘net2 slovo. =din28i pr1m>dr28i . . . ×
. . . k i‘imže v3piöšte molim2 s< nebesnaago c1sar3stva
s3prič<st3nici im2 b28ti. blagod28t3ö i člov1kol6biim2
H(risto)sa b(og)a našego. =mouže slava . . . (М. 414—425, Sev. 532—543). 48) F. V. 138—151': Žiti=
i d1ani= pr1podob3naago Anina. Priš2d3 l6b3zn1. k2 prosv1šteni6 tvo=go
rozm28šl55. w b(og)ol6b‘če . . . V tekstu je vrzel zaradi izgubljenega lista za f.
150: pometah> sami
s< pr1d2 nogama =go da poperet2 <. da pop . . . ; f. 151 se začne . . . izb28v3ši elin3sk28<. na s2razoum1ni=
pr1slav3n1 s2b28v‘šiih2 s< o . . . Konec teksta je izgubljen skupaj s koncem rokopisa za f. 151 . . . 5ko
iže brata vidimaago ne l6b<i. kako možet2 b(og)a nevidimago . . . Sreznjevski domneva, da se to žitije nanaša na
18. marec in da je kot tudi že prej, dodano na koncu, ker je izpadlo na
ustreznem mestu v tekstu. Cod. Kop. 1 17 Kopitarjev prepis celotnega Supraseljskega
kodeksa, leta 1838—1840. Jagić, str. 130; isti Istorija slavjanskoj filologii,
Spb. 1910, str. 212—213; Jacimirski,
št. 17, str. 886. Papir, 31 X 23,2 cm;
ff. I + 300 + I. V trdi usnjeni vezavi. Vezava iz 1840: polusnje, prednja in
zadnja platnica prevlečena z marmoriranim papirjem. Na f. 1 in 300' žig
Ijubljanske licejske biblioteke. Prepis spomenika v
celoti, list za listom, s približnimi kopijami vinjet ter inicialk na
ustreznih mestih in z opombami na robu. Na mestih, kjer so v tekstu
prekinitve zaradi izgubljenih listov, so v kopiji prazni listi. Zato v
gornjem desnem kotu tečeta paralelno dve zapovrstji foliacije:
zapovrstna številka lista v originalu in številka lista v tej kopiji, ki jo
mi navajamo v ulomku kot imenovalec. Ljubljanski del
kodeksa (Severjanov, str. 1—236) obsega ff. 1—118/130; zatem sledita dva
prazna lista. Leningrajski del
(Severjanov, str. 237—268): ff 119/133—134/148. Varšavski del
(Severjanov, str. 269—570): ff. 135/149—285/300. Kakor je bilo navedeno v
opisu originala, je bila po Kopitarjevi kopiji pripravljena Miklošičeva
izdaja spomenika iz leta 1851. Miklošičev prepis Kopitarjeve kopije je v
Zagrebški univerzitetni biblioteki, signatura R 4473. Cod. Kop.19 18 Prolog za september—december, srbska
redakcija, 1. 1594. Jagić, str. 131; Iljinski, št. 16,
str. 262—263: XVI.—XVII. stol.; Jacimirski,
št. 18, str. 886—889: začetek druge polovice XVI. stoletja. Papir, 31 X 20,5 cm;
ff. 1 + 395. Vodni znaki: 1) Okorna figura leva s kontramarko FM, podoben tip
s kontramarko ZM pri Briquetu št. 10564 iz 1. 1593; 2) arbalet istega tipa
kot v dubrovniških knjigah Cons. Rogat. št. 74 iz leta 1595—1596; 3) krog z
ostrokotnikom na drogu in s kontramarko M — nekoliko podoben tip z isto
kontramarko M, toda s križem na drogu namesto trilistnika pri Briquetu št.
3050 iz leta 1578; 4) sidro v krogu z ostrokotnim trilistnikom zgoraj in s
kontramarko BAB, enako kakor v rokopisu Jugoslovanske akademije III a 38 iz
leta 1602; 5) enako sidro s kontramarko IC kakor v rokopisih iz Pljevlja št.
14 iz leta 1595 in št. 15 iz leta 1590; 6) enako sidro s kontramarko IP, ki
je včasih v kotu, včasih pa v sredini nasprotnega pollista. Enaka
kontramarka, toda ob sidru z zvezdo, je v rokopisu Jugoslovanske akademije
III c 7 in v cetinjskem rokopisu 35 s konca tretje četrtine XVI.
stoletja. Tako se datiranje papirja ujema z datumom 1. 1594—95, ki je naveden
v nekaj opombah. Tekst je popoln. Žiga licejske knjižnice v Ljubljani sta na
srednjem prostem veznem listu in na f. 259'. Pisava s 27, pozneje
s 25 vrsticami na strani je polustav iz tistega časa. Pisale so tri
roke. V vseh je srbska redakcija s sledovi resavskega pravopisa. Povsod so
akcenti in spiritusi, raba polglasnika pa ni izenačena. Prvi in tretji
pisec redko rabita 2 (povečini v predlogu v2 ali v3zvrati se),
drugi pa uporablja stalno 2 (k2, v2s2v1sti). Prvi in tretji pogosto rabita tudi đ — wtvr3đ1 se, đ1lw, kn1đü.. Z nekaterimi razlikami v gra-fiki so oblike
črk značilne za konec XVI. stoletja. Pojavljajo se razne polustavne
in hitropisne variante. Tako se pri prvem piscu poleg običajnega
trinožnega t včasih pojavi stari t na eni nogi, večkrat pa tudi visoki
enostranski; w ima včasih nizko, včasih visoko sredino,
včasih pa je kot zaprti, razvlečeni o; z je na isti strani zdaj z ostro zarezo na
spodnji črti, zdaj spet vijugast brez zareze; tripotezni ž ima včasih dolgo, včasih pa kratko
steblo; a ima navadno polustavno obliko s kratkim steblom v vrstici,
včasih hitropisno z dolgim poševnim steblom, vcasih pa tudi grško; 1 ima poleg običajne oblike z nizkim steblom
in dolgo levo kljukico včasih tudi visoko steblo z vijugasto
prečko; navzgor potegnjeni 3 je
včasih podoben znaku 2 z oglatim
prelomom zgoraj in je večkrat vijugasto zaobljen; pogosto rabi široki e. Za tisti čas nenavadna je oblika ˙ z dolgim steblom pod vrstico in ¦ z zelo kratkim repkom; zelo značilen pa je
d z dolgima navzdol potegnjenima nožicama.
Rdeče inicialke so dvojne: ene imajo okrasne zavoje, druge pa so
enostavnih oblik. Vinjeta je samo ena,
na prvem listu: pet pletenih krogov „v balkanskem stilu", grobo
pobarvanih z rjavo, rumeno, modro in vijoličasto barvo. Nad njo je
napis: G(ospod)i posp1ši
– w g(ospod)i sp(a)si.. Na isti
strani je tudi lepa inicialka B v rumeni in vijoličasti barvi. Platnice so iz iste
dobe kakor rokopis, kar je razvidno iz vodnega znaka na sprednjem prostem
veznem listu (sidro z oglatim trilistnikom). Deske imajo žlebove na ravnih
robovih, vogali pa so brez žlebov. Slepi tisk na rjavem usnju je na obeh
straneh enak: štirje koncentrični ornamentirani okviri. V zelo ozkem
središčnem pravokotniku v sredini. je majhen četverokotnik,
prekrižan z diagonalama, nad in pod njim pa so majhni pravokotniki s križci,
s horizontalno palmeto ter z medaljonom s podobo fantastične zveri.
Kapital je rdeče, zelene in rumene barve. Zapona iz usnjenih vrvic je
ohranjena le ena. Po vsebini sodi tekst
v mlajšo redakcijo slovanskega prologa, to je „stišna" ali
„stihovna". Ta je v grškem originalu imela kratke stihe pred vsakim
žitijem, včasih pa tudi namesto žitija. F. 1: Prwlwg3 s3brani6 s(ve)t3ih
v2segw l1ta. w gd1že i každo (!) izide i gde rwdi se. i
k4mi l1ti. ili m(ou)č(e)n9a radi ili po¦en9a d1la kakoi koždo v1i‘c3
pr9el3 est3. M(e)s(e)c3 sektevr9e imee d(3)ni. &l, d(3)n3 imat(3) čas &v9. a no¦,
&v9. V2 &a. načel(o) indik‘tou. S(ti)h Hr9sto˙ora an3tipata in3diktonam3. Bl(agoslo)veni
novomou l1tou. Wl1 vet‘h4
čl(o)vek3 radi nov9i: - Vedomo 5ko
in‘d9ktona praz‘nouet3 b(o)ž9a cr(3)kvi. ow iskon‘n4ih pr9em3š9a. za =že
v3men5ti se. wt Riml5an3 načet3k3, l1tou biti wt takovago In3d9ktiona .
. . itd. Na f. 52 se
začne oktober, na f. 122' november, na f. 182 pa december. V tekstu si
sledijo: F. 79': 14 okt. s(ve)t9e
pr1pwdwbn9e Parask4v4e (!) Pet‘k4i. S4i5 s(ve)taa i pr1pwdwbnaa Paraskev9 b4s(t3) wt vs9 Epivatem3 .
. . Аnаlogni tekst je
objavil V. Mošin., Ćirilski
rukopisi Jugoslavenske akademije, I, 1955, str. 183 po Prologu Jugosl. akad.
III c 8 iz leta 1570. F. 90: 19. okt. — Pamet pr(1)pwdwbnago w(t3)ca našego Iwan(n)a R9l‘skago. S(ve)t4i i pr1pwdwbn4i w(t3)c3 naš3 Iwan3. v1lik(i) v3 postnic1h . . . Podoben tekst je objavil Mošin, ibid. str. 180—181 po Prologu iz leta 1570. Tam so navedene druge izdaje. F. 95': 21. okt. — Pr1nesen9e mo¦em3 s(ve)tago Ilariwna
ep(i)sk(o)pa maglen3skago(!). C(a)rstvü6¦ou Kalo9wanü c(a)rü bl3gr3skomü.
bratü starago As1na c(a)ra . . . Izdaja podobnega teksta: Mošin,
str 182—183, po Prologu iz leta 1570. F. 169': 22. nov.— Ouspen9e s(ve)tago i prav1dnago
Mihaila voina. T3i s(ve)t4i b(o)ž9i Mihail3. b1še v3 l1ta
bl(a)goč3st4vago c(a)ra Mihaila . . . Izdaja podobnega teksta: Mošin,
ibid. str. 181—182, po Prologu iz leta 1570. F. 242: 24. dec. — Pamet pr(1)pwdwbnago
w(t3)ca našego Nikola mniha eže wt voi b4v‘šago pov1st3. Iže v3 s(ve)t4h(3)
w(t3)c3 naš3 Nikolae voin3 b4s(t3). Niku˙orou c(a)rou voevav‘šü na Bl3gari . . . Izdaja podobnega teksta: Mošin, ibid., str. 176—177, po Prologu Jugosl. akad.
ПІ b 19 iz 1. 1370. Piščeve beležke: F. 41' (v hitropisu):
ne bist3
iskousno mastilo poneže se wskr‘bih đ1lw. P. 49': M(e)s(e)ca avgu(sta),
&a bist3 grwm v1lik đ1lw i mnwđ4 v1l‘mi oubo5še se v2 let(o)
#&đr&v. Zadnjo
črko bere Jacimirski kot P in zato
postavi letnico 7180, to je 1672. Tu pa je popolnoma jasno napisan kvadratni v. Zato je treba brati 7102, se pravi
1594; torej je letnica ista kot v naslednjih opombah, pisanih z isto roko. F 61': Ne maistor‘skw slwvw prosto. wt sego
lista počeh bol‘še pis(a)ti perwm i rüko6 ;;; i to e zlo (z velikimi črkami v ustavu). F. 111' (v
hitropisu): V2 l1t(o) #&zr&g zimaa l6taa đ1lw braat9e. Letnica je tukaj 7103, to je 1595. Zapisana je
bila verjetno še med dokončavanjem rokopisa, v novembru ali decembru.
Tukaj navedena septembrska letnica 7103 spada očitno v 1. 1594. L. 192: + V2 l1t(o) #&zr&g
b4še grwmwvi i ml3n9a i tr1skovi strašni đ1lo m(e)s(e)ca avgousta
.&k&e. d(3)n3. v3 polüno¦i. (Та opomba je morebiti bila postavljena že po prvem
septembru in je zato pomotoma zapisana letnica 7103 namesto 7102 ?). F. 216': pisne vaje: besede
z akcenti — zl!ata”a” , mn!oga!a! F. 218: Prostete m(e)
w(t3)ci s(ve)t4i, zla e har‘t9a i zloe piše. F. 240: Prostet1 m(1) i n1 kl2i1t1 m(1) gr1šnagw, zlaa e
har‘t9a dw kon‘ca. F. 258', na koncu
teksta: S9e n9đobr1twh (!) v2
izvode dwpis(a)ti; a¦e s(e) izobr1te red izvoda da s(e) dwpiše dw k(o)n‘ca. Opomba očitno govori o nedopisanem tekstu
za ostala dva meseca zimske polovice leta. Navedene piščeve
opombe, od katerih je ena datirana 1594, a dve 1595 s septembrskim letom, so
pisane v istem pravopisu kakor tekst Prologa. Te opombe nam dovoljujejo, da
brez omahovanja postavimo nastanek rokopisa v navedeno leto 1594, ker spadajo
v ta čas tudi vodni znaki na papirju. F. 259; nekoliko
poznejši zapis: — S96 knigü prolwg wtküpi
Vidosava Radülova wt sela Lisica i priloži monastirü s(ve)toi i
živonačel‘noi Troici v2 podkril9i gwr4, Wv'čara b(og)2 da e prosti.
I a¦e kto wbr1¦et se i dr3znet wtnimiti s96 knigü wt monastira krome velik9e
noužde, da mü e prokleto i nebl(agoslo)veno i da se s2četa s2 wnemi iže
reše v2zmi v2zmi i rasp‘ni egw.
(Gl.: Iljinski, 263; Jacimirski, 888; Zap. i natp. po
Iljinskem, 4251). Po tem v pisavi
XVIII. stoletja: Kniga wt monastira Troice pod3 Ov3čarom2 da se zna. O tem, kako je ta
knjiga iz Ovčarskega samostana sv. Trojice prišla v Kopitarjevo zbirko,
v rokopisu ni nobenih podatkov. Cod. Kop. 4 19 Prolog za poletno polovico leta, srbska
redakcija, 1. 1566. Jagić, str. 131; Voskresenski, št. 5, str. 44; Iljinski, št. 17, str. 263—264; Jacimirski, št. 19, str. 889—991. Papir, 30,5 X 20,5
cm; ff. 1 + 236. Vodni znak: sidro z dvojno konturo v krogu z zvezdo zgoraj
in s kontramarko PAZ, ki v literaturi ni zabeležena. Enaka je v Cetinjskem
mineju št. 21 iz 1. 1569. Pisava po 30 vrstic na strani je lep polustav z
oblikami iz navedene dobe. Te oblike so: enostranski č; d z dolgima,
navzdol speljanima nožicama; trinožni in dvonožni t (z dolgo levo kljukico); w z visoko sredino in ostrima ogloma spodaj ter
drugo široko razvlečeno itd. Vidni so sledovi resavskega pravopisa z
akcenti in spiritusi, z rabo 2 v
predlogih, 3 ра v korenih in na koncu besede. V
naslovih se vrstijo besede, pisane z rdečo m modro oziroma črno
barvo. Inicialke so okrašene z zavoji, večinoma so rdeče, imajo pa
tudi modre dodatke. Pri nekaterih je rdeča barva pomešana z modro, tako
da je kolorit vijoličast. Vinjeta je samo ena v
začetku, v balkanskem stilu: pravokotnik s poševno mrežo in z
dvanajstimi prepletenimi krogi znotraj, v rumeni, zeleni in modri barvi.
Zgoraj je križ s IC XC HИKA in zapisom: G(ospod)i pospeši vladiko –
napravi početi i s2vr2šiti. Vezava je
sočasna: rjavo celo usnje z vezicami. Na prednji platnici je vtisnjen
zlat okvir. V njem so vtisnjeni majhni žigi z rastlinskimi motivi ter
medaljon z razpelom in s figurama bogorodice ter apostola Janeza in
besedilom: ІНЦІ, IΣ XΣ HИKA, MP ΘV, ІW АП. Na zadnji platnici so enaki
okraski: v medaljonu je slika Kristusovega vstajenja iz groba v baročni
kretnji z zastavo v roki, angela, vojakov ter napis —
ВЬСKPCEHIE. Vidni so samo sledovi zapon. Na prednjem
prostem veznem listu in na f. 235' žig Ijubljanske licejske knjižnice. F. I, pod vinjeto: M(e)s(e)c3
martie imat3 dn9i &l&a. d(3)n3 imat3 čas(3) &v8. i no¦3
&v8. Prwlwg2. S3i načet‘k3 m(e)secem3. i pr3v4i naričet se
b(o)goougodnikwm Mwusewm . . . F. 46' — april; f.
86' — maj; f. 125' — junij; f. 164' — julij; f. 194 — avgust, do 31. avgusta
na f. 235. Pod tem je izvirna beležka. F. 235' je prazen,
enako f. 236; na f. 236' so trije zapisi iz 1. 1690. Ni pravilno opažanje
Jacimirskega, da „obširnih žitij, seveda v mejah proloških, sploh ni".
Ta redakcija Prologa s kratkimi stihi pred tekstom ali na mestu teksta je
prav značilna zaradi neenakomernosti žitijske zgradbe. Tako se tudi v
tem rokopisu poleg kratkih žitij pojavljajo tudi precej obširna, na primer 9.
maja sv. mučenca Hristofora (ff. 97'—98'), posebno pa 30. junija svet4h3 &v8. velik4ih
apostol3 Hristov1h3 — f. 158—164)
in 23. maja sv. Georgija ff. 72'—76'). Od žitij
zgodovinskega pomena za južnoslovansko zgodovino moremo poudariti samo eno:
25. julija (ne 22., kakor je pomotoma pri Jacimirskem)— pamet3 iže v2 Bl3gareh
skoi‘čav‘ših se hristian3 brat9i naših3. Pri Niku˙or1 c(a)ri, eže v3 &q l1to
c(a)rstva ego. iz3šd3 na Bl3gari s3 v3sak4mi voin‘stv4i . . . Tekst je v celoti objavil Iljinski, str. 264. Prim. podoben tekst v Prologu Jugoslovanske
akademije 1. 1572, ki ga je objavil V.
Mošin, Ćirilski rukopisi Jugoslavenske akademije, I, Opis, Zagreb
1955, str. 184. Prim. tudi tekste, ki jih je objavil Jacimirski v Сборнику отд.
рус. яз. и слов. str. 98, 720—721 iz praškega in
brašovskega rokopisa, pa tudi krajši tekst v Prologu zbirke Hludova št. 191
po izdaji A. Popova (Описание ..., 381). Beležke razen
navedene piščeve opombe nad vinjeto: F. 235, pod koncem
teksta: S3i prolwg3 s3pisa se povel1n9em3 igoumena kur
Pan3krat9a 9eromonaha. i v2sego brat3stva: pris1de¦ü mi ou domü pr1s(ve)t1i
b(ogorodi)ce. v2 hram1 bl(a)gove¦en9a ee. v2 l1to #&z. i &o.&d. ü
monastirü zovom3 Bradača (Jacimirski 890, Iljinski napačno „Bradaca", Zap. i natp. pravilno
„Bradača" po Voskresenskem,
toda z napačno signaturo rokopisa „št. 9"). F. 2' — 4', na
spodnji margini: + S95 kniga gl(agol)=mi
prwlwg3 — mitropolita
požar1vačkog — kur IWankýa — l1ta #&z.&r.&č.&g. (7193, to je 1685; gl.: Jacimirski 890). F. 236', zapisi z
okrasnimi vmjetami: + Ar‘sen9e b(o)ž9e6 m(i)lost96 patr9arh peksk4 i v3sem Sr3bl=m i Bl‘garom. gor‘n9agw Podünav9a do c(a)rstvü6¦agw grada
Rima i v3segw Zapada i pročim stranam. 1690. + Iwanik9e b(o)ž8e6 m(i)lost96
mitrwpwlit3 braničev‘ski:
1690. Pis(a) v3 l1to #&z&rč&i m(e)s(e)ca aýgoust(a) &ke. ü
Wstrovo. gr1šni Nektar9e 1690.
(Jacimirski 890 namesto &k&e napačno
navaja „
&8se"). Iz teh zapiskov je
razvidno, da je rokopis nastal 1. 1566 v samostanu Bradači blizu
Požarevca. Ta samostan je bil že v času Joakima Vujića (1. 1826)
požgan in razrušen (glej: V.
Petković, Pregled cerkvenih spomenikov v zgodovini srbskega naroda.
Izd. SAN, Beograd 1950, str. 26). Rokopis pa je bil že ob koncu XVII.
stoletja v Ostrovu v Sremu blizu Vukovara. Zelo verjetno je, da ga je še tam našel
Vuk Karadžić med svojim bivanjem v Sremu po osvoboditvi Srbije in da ga
je po Vuku dobil za svojo zbirko Kopitar. Cod. Kop. 18 20 Parenezis Efrema Sirskega, srbska redakcija,
1. 1567. Jagić, str. 131: z letnico 1567; Iljinski, št. 20, str. 270—271: XVI.—XVII. stoletje; Jacimirski, št. 20, str. 891—892:
„začetek druge polovice XVI. stoletja, okrog 1. 1567". Papir 31,3 x 20,2 cm
(sredi knjige je širina 21: tako je pri Jacimirskem); ff. 1 4- 276. Vodni
znaki: 1) Sidro v krogu z zvezdo zgoraj in s kontramarko AP, enako kakor v
rokopisu Jugoslovanske akademije „Ortus animae" iz 1. 1567 in v drugih
rokopisih iz istega časa; v evangeliarju III c 7 Jugoslovanske akademije
in v čajničkem rokopisu št. 3. 2) Sidro podobne oblike s
kontramarko MP kot v cetinjskem rokopisu št. 37 iz 1. 1568 in v rokopisu
Jugoslovanske akademije IV d 6 iz 1. 1560—1565. 3) Sidro z dvojno konturo v
spodnjem delu in s kontramarko PC kot v sarajevskem rokopisu 219 in v
čajničkem rokopisu št. 2 iz okrog 1540—1565. Na spojnih listih sta
dva tipa krone z zvezdo in polmesecem tipa Heawood, št. 1132 iz 1. 1610, ki ju najdemo tudi v aktih iz
prvega desetletja XVII. stoletja. Vezava je tedaj iz začetka XVII.
stoletja, tekst pa je iz 1. 1567, kakor je bilo najbrž zapisano v opombi na
listu, ki je izrezan — po 1. 274. Ostal je le odrezek ob hrbtu. Tekst je
popoln. Na ff. 1 in 274' žig Ijubljanske licejske knjižnice. Pisava, po 29 vrstic
na strani, je čitljiv polustav: enostranski č, роdoben sedanjemu kurzivnemu; d z navzdol speljanima nožicama; trinožni in
dvonožni t z levo kljukico do spodnje linije; w z visoko sredino; O kakor „oko"; 1 s poševnim steblom in dolgo levo kljukico;
poševna prečka pri i, 5 in 6, ravna pri =; dvopotezni kurzivni ž. ob polustavnem. Pojavlja se đ (đm9i). Raba akcentov je nesistematična. Znaka 2 ni. Rdeče inicialke so preproste, brez
posebnih okrasnih zavojev. Platnice imajo žleb po vsem robu. Spredaj
sta na usnju dva koncentrična okvira z rombi in rozetami v polju, s
križem iz palmet okrog pletenega ovala v središčnem pravokotniku ter z
lilijami v kotih. Na zadnji platnici je v notranjem pravokotniku okvir z
diagonalama in rombom. Kapitalna vrvca je iz modrih in rdečih niti.
Zaponi manjkata. F. 1: Kn9ga narečen‘na
sýr‘sk4m ez4kwm parenesis3. slov1n‘sk4m že =z4kwm E˙rem3 pritče
out1šen9a. m(o)l=n9a nakazan9a d(ou)šepol3zna mnogorazlična. B1 i1k4 na
v3stoc1 mouž3 imenem E˙rem3. S9rin3
rwdwm3. s3 b1 čl(ov1)k3 bl(ago)č(3)stiv3. wtgr1ba= se v3sako= zli=
v1¦4. F. 2: Togo žde E˙rema nakazan9e, slovo &a. Az3 E˙rem gr1šn9i i nerazümn9i . . . F. 5: Togo žde pr(1)pwdwbnago E˙rema nakazan9e, slovo &v. Slava tebe b(ož)e n(a)š3 slava teb1 .
. . itd. F. 258': Slovo &č&q.w pokaan9i i w
l6b‘vi i w s(ve)¦enn9i i ispov1dan9a Hr(i)stü pohvala i w büdü¦em süd1. F. 268': Togožde
pr(1)podobnago o(t3)ca našego E˙rema
Sýrina na s(ve)toe pr1wbražen9e
g(ospod)a (!) do f. 274', ko se tekst konča. Na f- 274' je z roko
druge četrtine XIX. stoletja napisan račun:
Očitno je to prevajanje
kozmičnega datiranja v našo ero. Jagić je na podlagi tega zapisal v
svojem katalogu pri tem rokopisu letnico 1567. Ni izključeno, da je v
njegovem času še obstajal naslednji list, na katerem bi morala biti ta
letnica. Iljinski je dvomil o tem podatku in je mislil, da bi ta račun
mogel biti v zvezi z nekim drugim rokopisom, na primer s Prologom št. 4.
Jacimirski pa je opozoril, da niti v tej zbirki niti v drugih, ki bi mogle
imeti zvezo s Kopitarjevo zbirko, ni drugih rokopisov s tako letnico in bi se
po vsem tem navedeni račun utegnil nanašati na ta rokopis. Vodni znaki v
tem rokopisu se popolnoma ujemajo z enakimi znaki v drugih rokopisih prav iz
let 1567 in 1568. Zato je odveč vsak dvom o pravilnosti navedenega
datiranja. Drugih zapisov v knjigi ni, razen poznejšega na f.105: sia kniga. Cod. Kop. 1421 Dioptra Mihaila Psela, srbska redakcija,
druga četrtina XV. stoletja. Jagić, str. 131, s
pripombo, da je rokopis uporabljal Miklošič; Iljinski, št. 19, str. 269—270, z datiranjem v XIV. stol.; Jacimirski, št. 21, str. 892—893, z
istim datumom. Papir je pomešan s
pergamentom, 20,5 x 13 cm, v sredini knjige je širina 13,5 — tako Jacimirski;
1 + 290 ff. Na zadnjem listu je bila oznaka 292. Iljinski pa je opozoril, da
je bila pri foliiranju preskočena št. 96. Zato je navedel, da ima knjiga
293 listov. To je ponovil tudi Jacimirski in pripomnil, da zadnji listi
rokopisa niso v redu numerirani. Bili so iztrgani iz bloka in vstavljeni
pomešano na konec knjige. Ko sem jih uredil po tekstu, je bilo razvidno, da
spadajo nekateri v sredino knjige. Tako je po ureditvi rokopisa in po novem
foliiranju dognano, da je samo 290 listov s tekstom. Manjkajo: za f. 119 — 1
list, za f. 152 — 1 list, za f. 267 — 1 list, za f. 289 — 1 list in konec
rokopisa za f. 290. V prvem delu knjige
se vrstita pergament in papir — do f. 177. V vsakem sešitku sta zunanji in
srednji binij (1,8 in 4,5) iz pergamenta, oba notranja (2,3 in 6,7) pa iz
papirja. Drugi del rokopisa je ves iz papirja. Vodna znaka na papirju
predstavljata samoroga v skoku, enakega v zadrski notarski knjigi Bart. de
Serzana iz 1. 1426 — 27, in tri vrhove v krogu s križem zgoraj., podobno je
pri Briquetu št. 11881 iz 1. 1453. Pisava po 24 vrstic je v skladu s
starostjo papirja: drobni polustav s trinožnim t,
enostranskim č, širokim e, nizko omego, ovalnim v, і pred vokali in z drugimi oblikami iz
XV. stoletja, z akcenti. Iljinski je datiral
rokopis s XIV. stoletjem na podlagi ugotovitev Lihačeva, da spadajo
običajno v to dobo rokopisi, pri katerih se menjavata pergament in
papir, medtem ko je Jacimirski ponovil isto datiranje brez argumentacije. Vinjete v nežnem
koloritu so izdelane zelo okusno. Na f. 1 so pleteni krogi, narisani s
cinobrom, pobarvani z bledo zeleno barvo, in tanka inicialka I. Na f. 4 je
pravokotnik s križem zgoraj in vejicami v kotih, v istih barvah, s tekstom
„Plačeve..." v sredini pravokotnika in s pleteno inicialko K. Na f.
15' je ozka vinjeta iz pletenih zelenih in rjavih trakov (gl. tabl. V). Na f.
147' je vinjeta istega tipa v nežnem rumenem koloritu. Na f. 200 je zelo lepa
tablica — tri polja v obliki koncentričnih krogov z napisi, v treh
barvah. Platnice so verjetno
sočasne: deska z žlebom po robovih (ogli so brez žleba). Usnje je
spredaj ornamentirano s koncentričnimi okviri z diagonalama v
središčnem pravokotniku in s palmetami v poljih. Zadaj je središčni
pravokotnik presekan z vodoravno črto, včrtanim rombom in
diagonalama. Jermenčka od zapon sta deloma ohranjena. F. 1: Mihaila Pselwsa w kniz1 gl(agol)=m1i Diwp'tra našim že
=z4kom3 narica=t' se zr3calo. Louče =st3 reče maloe pravednikou
pače b(o)gat3stva gr1š'n4ih3 m'nwga . . . F. 2': Stihosi Kon'stan'tina i1koego. Ivesta. w kniz1
gl(agol)=m1i Diwp'tra. sir1č3 zr3calo. Iže si6 knigou hotei
pročisti. ne k3 m1r1 v3zirai stihov'i1i . . .; f. З' — vse čislo izč3t3 sih3, devet3 s3t3 i
ws3m3deset2. F. 4: Plačeve i ridan9a
inoka gr1šna i stranna. imiže s3piraše se k3 d(ou)ši svoei. Slovw pr3vo. stihove
#&a&t&o. Kako s1diši, kako bespečaloueši, kako neradiši
d(ou)še !mo5 . . . F. 15': Vtoragw slova sout vse
stihwvi t4sou¦a. i pet3s3t2. devet3 deset3 i pet3. Ŕvl=no nakazan9e. 5ko
v1ra bez' d1l3 nepol3zna =st3 . . . F. 73: Tret9ago slova süt vsi
stihwve #&a.&h.&n.&d. Ŕko ničtože tvorit3 d(ou)ša
ili d1istvou=t3 krom1 t1la . . . Za f. 119 manjka 1 list. F. 147': Četvr3tago übo slova
sout3 stihove vsi #&a.&r.&x. Ŕko üm3 bes t1la s3tvara=t'
zla5 . . . Za f. 152 manjka 1 list. F. 192: Petago übo slova süt3 vsi
stihove #&vt&l. V3praša6 ouv1d1ti kako gor'n5a aggl3ska5 slovesna5
sou¦3stva . . . Za f. 267 in 289
manjka po 1 list. Tekst je slednjič prekinjen na koncu f. 290' — a¦e ne wt b(og)a pr9imet3
eže mo¦i i hot1ti. Se bo pak4
gl(agol)6 ti, . . . Isti tekst bolgarske
redakcije je bil v rokopisu Narodne biblioteke v Beogradu št. 314, gl.
Katalog LJ.Stojanovića, št.
444, str. 213—215. Na prvem praznem
listu je več zapiskov, povečini izbrisanih. Na vrhu je bil daljši
zapisek, od katerega je viden samo desni konec in nekaj črk na levi
strani, medtem ko je vsa sredina tako zabrisana, da ni bilo mogoče
ničesar razbrati niti s pomočjo ultravijolične luči.
Ohranjeni del je približno tak: + az3 . . . . . . . . &đ
knig . . . wrika (?) i go . . . go . . #&đ &r&m&a. . . č¦ üze vld(i) ka. wt lüžanskoga . ca . . . wd Mr3ma . . . škoga . . . . . . . i
stalak . . . . . . . wt
Mačkova . . . . . . . Andri5
(?) wt Mark' . . . . . . . . za cr'kov Številka v drugi
vrstici je komaj vidna. Če je prav razbrana, bi utegnila biti letnica
7141, to je 1633, kar bi ustrezalo značaju pisave. V sredi lista: + va leta cina Davidova ks . . . . . . . i va dni negove potop2 . . . . . . . . pokrivena voda . . . . . . . . . + va sotonina (?) Na desni strani
stojijo črke druga pod drugo: Moamet3. Na f. I':
k g g me r + va vremena wna ae lgo kastrw (?) 1 5 ispisa da se zna za tanake či5 = kniga
Grabav2ca. Prva polovica opombe je
v tajnopisu: w9q
pevžirq đ9wb9yq s9a knižica d9sb9ta (morda je hotel pisec napisati Dioptra) monastira Oreškovice Diwptra(!). Si6 knigü wtküpi monah2
Petronie . . . novaca (Tajnopis): wqxlvo9 x9ešv n9 velrnu (Samoil3 m3iši v3 inoceh). wd sego dne wbo w9kvwq (tajnopis – s3pisa) w pr1slavnoe
č6do, w div'noe č6do, w g(ospod)i wprosti Petronia raba svoego wd3
toso(?) 9 boleznaa Sia kniga mitropolita
Požarevcü kýr Iwanići . . . #&z&rč&z. (7197, to je 1. 1689). Isti Joanićije,
metropolit v Požarevcu, je podpisan še na enem rokopisu iz Kopitarjeve
zbirke, na Prologu Cod. Kop. 4 (naša št. 19) kot lastnik te knjige 1. 1685.
Pozneje, 1. 1690, je bil rokopis v sremskem samostanu Ostrovu. Zelo zanimivo
je tudi ime drugega podpisnika na Dioptri, meniha Petronija, znano iz opombe
na enem od rokopisov v Kopitarjevi zbirki, v Psalterju Cod. Kop. 16 (naša št.
9), ki je v XVIII. stoletju pripadal samostanu Šišatovcu. Ni izključeno,
da je to ista oseba, a povsem mogoče, da je vsaj eden od teh istoveten s
hopovskim menihom Petronijem, ki je 1. 1675 prepisoval žitije sv. Stevana Štiljanovića
(Zap. i natp. 1707). Iz navedenih zapiskov
je razvidno, da je ta rokopis nekaj časa, verjetno v XVII. stoletju,
pripadal samostanu Grabavcu v Budimski krajini, nato pa samostanu Oreškovici
v Braničevem, kjer so bile v XVI. in XVII. stoletju napisane
različne knjige, ki so bile pozneje raznesene po fruškogorskih
samostanih. Če je omenjeni Petronije istoveten s soimenjakom iz
Šišatovca ali iz Hopova iz 1. 1675, bi smeli domnevati, da je iz enega od teh
samostanov z Vukovim posredovanjem rokopis prišel Kopitarju v roke. Cod. Kop. 5 22 Zbornik Zlatoust, srbska redakcija, 1. 1574. Voskresenski,
št. 61 str. 44—45: „Besede sv. otaca"; Jagić, str. 131: „Zlatoust 1. 1574"; Iljinski, št. 18, str. 265—269:
„Zlatoust"; Jacimirski, št. 22,
str. 893—901: „Zbornik 1. 1574". Papir, 29 х
19,5 cm; ff. 375. Rokopis sestavljata dva dela, oba iz istega časa: prvi
do f. 192, 24 sešitkov; drugi, začenši s f. 193 z novo vrsto sešitkov od
1 do 19. Vodni znaki v prvem delu: 1) sidro z dvojno konturo v spodnjem delu,
v krogu z zvezdo zgoraj, z inicialko M pod krogom in s kontramarko HS, ista
kot v dubrovniških knjigah Cons. Rogat. št. 63 iz 1. 1575—1576 in pri Nikolaevu št. 87 iz 1. 1576; 2) sidro
enojnega obrisa v krogu z zvezdo in s kontramarko BE. Ta kontramarka se
pojavlja z znakom sidra, toda drugačnega tipa (z dvojno konturo), v
Ijubljanskem Oktoihu št. 3 iz 1. 1535, pri Nikolaevu št. 14 iz 1. 1532—1533 in v lesnovski bibliji
Jugoslovanske akademije III c 17 iz druge četrtine XVI. stoletja; ista kontramarka
se pojavlja tudi pri drugem beneškem znaku, angelu v krogu, in to v navedenem
razdobju, 1. 1524, ter v drugi polovici XVI. stoletja, v letih 1554— 1571,
gl. Briquet št. 643, kar se ujema s
kronologijo prvega znaka. V drugem delu rokopisa: 1) sidro enojne konture v
krogu z zvezdo in s kontramarko CC kakor v pljeveljskem zborniku št. 11 iz 1.
1578—1579; 2) enako sidro s kontramarko HS kot v prvem delu rokopisa, iz 1.
1575—1576. Očitno je, da sta oba dela v istem času pisala dva pisca
in da sta oba začela signirati zvezke začenši s številko 1. Pisava po 27 vrstic
na strani je lep polustav z oblikami tistega časa, s sledovi resavskega
pravopisa, z akcenti, z razlikovanjem 2
іп 3 itd. Jacimirski domneva, da
je bil trnovski rokopis predloga za enega od vmesnih prepisov. Posamezne
posebnosti, iz katerih bi mogli sklepati o tem — mali jus, zelo v obliki 3 s kljukico z desne — so samo v
drugem delu knjige. Zato smemo domnevati, da je bila za ta del uporabljena
predloga z bolgarsko osnovo. Značilna je raznoličnost oblik:
trinožni, dvonožni in visoki enostranski t; a s kratkim poševnim steblom, z dolgim steblom
zgoraj in spodaj in z dolgim, spodaj zavitim steblom; zviti široki E in S; w z nizko in
druga z visoko sredino; ž s kratkim in drugi z dolgim
steblom; 1 običajnega tipa z dolgo levo kljukico in
drugi z visokim steblom ter z vijugasto prečko; enostranski č; poševna prečka pri i, 6, 5 in =. Inicialke
so rdeče in imajo ukrasne zavoje. Vinjeta je v rokopisu
samo ena, na f. 1: lepo pleteni trakovi, narisani s črnilom in cinobrom,
z vejicami na koncih. Platnice z vezicami
na hrbtu so verjetno iz nekoliko poznejšega časa. Slepi tisk na usnju
ima koncentrične ornamentirane okvire z okraski v središčnem
pravokotniku: spredaj je v sredini baročni ornamentalni medaljon; zadaj
ima središčni pravokotnik majhen medaljon v sredini in palmete v kotih.
Zaponi sta ohranjeni. Žig ljubljanske licejske knjižnice je na f. 1 in 375'. Po vsebini ta zbornik
ne ustreza povsem naslovu, ki ga je dal rokopisu pisec v zapisu na f. 375. Od
40 sestavkov jih 16 pripada sv. Janezu Zlatoustu, 6 sv. Vasiliju Velikemu, 3
patriarhu Kalistu, 1 sv. Andreju Kretskemu, 2 sv. Janezu Damaščanu, po 1
pa rimskemu papežu Hipolitu, sv. Gregorju Niskemu, prečastitemu Efremu
Sirskemu, sv. Teodorju Studitu, solunskemu arhiepiskopu Jožefu, prezbiterju
Leontiju, sv. Anastaziju Sinajskemu in še žitije prečastite Marije
Egipčanke. F. 1—5': Iže v2 s(ve)t4h w(t3)ca
našego Iwanna
arh9ep(iskou)pa Konstantina grada Zlatooustago.bes1da o m(o)litv1. i o
m38tari i ˙arisei. (Spodaj na
robu: nedel5
5že o m38tari i ˙ar9sei.) Nikogda že oun38vaim3 v3zmobl6en9i sp(a)sen96
našemou prom3išl=n9e polaga6¦e. n3 na k2ždo d(3)n3 m(o)lb4 tvorim3 k2
čl(ov1)kol6bcou . . . × . . . tako bo prisnago nasladim se zdrav9a, i boudou¦9ih3 poloučim3
bl(a)g3, ihže boudi vs1m3 nam3 poloučiti bl(a)god1t96 i
čl(ov1)kol6b9em3 g(ospod)a našego I(so)u(sa) H(rist)a, emou že
slava v2 v1k4 v1kwm amin3. F. 5'—10': Togo žde Iw(a)nna Zlatooustago o m4tari i ˙arisei. Iže
izdaleče cv1tnik4 vid1¦e različnih oubo zret3 cv1tov3 krasotou,
togda že t1h bl(a)govon! noe poznavaet3, egda bliz3 b4vše, i cv1t4 roukama
svoima osežout3 . . . ×. . . pr1zorstvo že v2znenavidim, ego že radi ˙arisei bogat3stvo
dobrod1tel=i pogüb4: gr3d4im bo g(ospod)3 protivit se, sm1ren4m že daet3
bl(a)godat3. tomou slava i dr3žava v2 v1k4 v1kwm amin3. F. 10'—17': Iže v2 s(ve)t38ih o(t3)ca našego arh9ep(isko)pa K=sar9e Kapadok38sk9e
Vas9l9a Velikago. b1seda o sm1renomüdr9i. Dl3žan3 b1 čl(ov1)k3 v2 iže wt
b(og)a slav1 pr1b38vati. i im1ti uobo v38sotou nel3žiü6, n3 istnnou6 . . . × . . . naüčite se wt mene 5ko
krot3k3 esm3 i sm1rena srdcem3. i wbr1¦eta pokoi d(ü)šam3 vašim. emou že
slava . . . F. 17'—24: Kalista patr9arha Kon‘nstantina grada. b1seda v3 nedel6 o m4tari i
˙arisei. /Ŕže o m4tari i ˙arisei pritča i vina, 5kože
obüčen9e n1koe i podvižen9e oum4sli se wt s(ve)t4h qt3c3 . . . × . . . i neist3¦imü6 pi¦ü i naslažden9e. ihže i da poloučim v2si o
sam1m3 H(rist)e g(ospod)i našem3, emou že slava . . . F. 24—32: Kal9sta arh9ep(isko)pa
Konstantina grada. b1seda w blüdn1m s(i)ne. Blag3 oubo b(og)3 k2 v2s1m3
es(t3) i čl(ov1)kol6biv3 i dl3gotr3p1liv3. izredn1e že svo6 bl(a)gost3
na s2gr1ša6¦9ih pokazouet . . . × . . . i obrüčen9e
d(ou)ha podast3 i n(e)besnomü c(a)rstv96 spwdwbit3. w H(rist)1 I(sou)s1 g(ospod)i našem3.
emou že slava i dr3žava . . . Jacimirski,
895 navaja še tri tekste Kalistove pridige o farizeju in cestninarju ter
štiri tekste njegove pridige o izgubljenem sinu, od teh eden v zgorelem
rokopisu beograjske Narodne biblioteke št. 28. F. 32—51: Iže v2 s(ve)t4h o(t3)ca
našego Andrea arh9episküpa kr9tskago i 9er(ou)saliml5nina, o
čl(ov1)č3st1m žit9i. i o ümr3š9ih. Ničtože 5ko v2 istinü 5že
v2 čl(ov1)c1h imüt3 stoatelnoe izv1stno. s1ni bo večern1i i trav1
ouv1da6¦9i čl(ov1)č3skaa slava i žit9e oupodwbi se . . . × . . . v2 sv1t1 živ4 nepristüpi1, ego že vid1 nikto že wt čl(ov1)k3
ni vid1ti možet3. emü že slava i č3st3 i dr3žava. F. 51——66': Iw(a)nna mniha Damaskina o
iže v2 v1r1 ous3pš9ih. 5ko eže w nih3 b4vaem4e sloužb4, i bl(a)gotvoren9a,
polzü6t3 ih3. 5kože wt s2n1dei č(3)stiaa i sladkaa pr1dlagaemaa
množice6. ne t3č96 alčü¦ee privlačet3 na s2i1d3 . . . × . . . amin3 da büdet3 vl(a)diko žiziodavče, mol=n9em3
v2sečist9e m(a)tere tvoee, i nev1¦estvn4ih i č6dn4ih tvoih oumov3,
i v2s1h koupno slove s(ve)t4ih tvoih iže wt v1ka teb1 bl(a)goügožd3ših, amin3 F. 66'—77: Iže v2 s(ve)t4ih w(t3)ca
našego Iwanna arh9ep(iskou)pa Konstantina grada Zlatoustago. slovo w
ap(osto)l3skwm rečen9i. 5ko v2si pr1dstan1m3 soudi¦ou H(risto)vü, da
pr9im1t3 k2ždo 5že s2 t1lwm3 s2d1la i w süd1. (Zgoraj na robu: Zlatoust3 va nedel6 mesopoustnou.) Nep¦evaah3
velika n1kaa i pače est3stvnaa v3 pr1dn9i d(3)n3 re¦i vam3. ibo b1hü
es(t3)stvwm velika i v2sako pr1v2shode¦a slovo . . . × . . . mük3 wn1h v2zmožete oub1žati. i boudouüčit4. bl(a)god1t96 i
čl(ov1)kol6b9em3 g(ospd)a našego I(so)u(sa)
H(rist)a, emü že slava i dr3žava . . . F. 77-89: Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca
našego Iwanna arh9ep(is)küpa
Konstantina grada Zlatoustago. bes1da o tr2p1n9n i oumil=n9i. i želan9i boudou¦ih
bl(a)g3. i o vtor1m3 priš3stv9i g(ospod)a našego I(so)u(sa) H(rist)a. Mol6 vas brat9e, ne t3č96 o
nastoe¦9ih3 o b(o)ž9im3 süditi prom4sl1, n3 i o büdü¦9ih . . . × . . . da poloučim3 pr1imou¦aa čl(ov1)č3
oum3 bl(a)gaa. o H(rist)1 I(sou)s1 g(ospod)i našem3,
5ko tomou slava i dr3žava . . . F. 89-98': Iže v2 s(ve)tih o(t3)ca
našego Iwanna arh9ep(iskü)pa
Konstantina grada Zlatoustago, v2 eže egda pr9idet s(i)n3
čl(ov1)čsk4 v2 slav(1) o(t3)ca svoego. i v2si s(ve)ti agg(e)li s2
nim. togda sed1t3 na pr1stol1 slavi svoee. i razlüčit3 wvce wt kozli¦3.
i wv1h oubo pr9met. 5ko alč6¦a togo napitaše, i žeždü¦a napoiše i
stranna sü¦a s2v2vedoše, i v2 t3mnici sü¦a vid1še, i darüet3 c(a)rstv9e svoe.
wv1h že wt s2protivnih obličiv3 wtslet v2 ogn3 v1čni ougotovan4i d9avolü
i agg(e)lwm ego. Pr1s1čen9a see sladosti, e6že često pitaemse ne
wstan1m se. ousl4šim3 n(i)n5 s3 t3¦an9em3 i oumil=n9em3 v2sac1m3 . . . × . . . i v1čn4ih poloučim3
bl(a)g3, bl(a)god1t96 i čl(ov1)kol6b9em g(ospod)a našego I(so)u(sa) H(rist)a, emü že slava i dr3žava i vel(e)lep9e, s2
beznačeln4im wcem3 . . . F. 98'-122: Upol9ta bl(a)žen1išago i
m(ou)čenika, pap4 rimskago. slovo o skončani mira. i o ant9hr9st1.
i vtorem priš3stv9i g(ospod)a našego I(so)u(sa)
H(rist)a. v2 tüžde ned. mes. püs. Pon=že oubo bl(a)žen9i proroci oči
nam3 b4še. s2kr3ven4ih v1d1n9e nam3 5vl56¦e . . . × . . . v2nidi v2 radost3 gospoda svoego. eže boudi v2s1m3 nam3
polüčiti bl(a)god1t96 i čl(ov1)kol6b9em3 g(ospod)a našego . . . Ob robu so na odgovarjajočih mestih
poznejše opombe: „zri w pastir", „zri &a zvera", „&v zv1r",
„gledai
&&&&&&&&&&&&g zvera", „&d zver3",
„Wči", ,, üsta",
„rüce", „noze". F. 122—134: Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca
našego Iwanna arh9episk(ou)pa
Konstant9na grada Zlatoustago. v2 eže w l1t1h že i vr1meneh brat9e. ne tr1be
es(t3) pisati vam3, sami bo izv1stno v1ste, 5ko d(3)n3 g(ospod3)n3, 5ko tat3
v2 no¦i tako pr9id1t3. wt eže k2 Solün5nwm poslan9e v2 tü že ned. mesopüs.
Ničtože tako mnogo isp4tatelno i istezatelno, o bezv1stnih i v2zbran=n4h
oučitelstvwh3, 5kože čl(ov1)č3skoe es(t3)stvo . . . × . . . boudet3 m(i)lostivi, da tako
bl(a)goougodim3 b(og)ou, i poloučim3 wb1¦ann4ih bl(a)g3 l6be¦9ih ego. bl(a)god1t96 i
čl(ov1)kol6b9em3 . . . F. 134-145': Iže v2 s(ve)t4h o(t3)ca
našego arh9ep(i)sk(ou)pa Kesar9e Kapadok9isk4e Vas9l9a Vel9kaago.bes1da o eže
v2nimai seb1. V2 ponedelnik s4rn4i. Slova potr1bou darova nam3 s3zdav4i nas
b(og)3. 5ko da s2v1sti srdč3n4e drüg3 drügü wtkr4vdem3. i radi wb3¦nago
es(t3)stva k2ždo iskr3nemü podavaet3 . . . × . . . v2nimai oubo seb1 5ko da v2nimaeši b(ogo)vi. Emü že slava v2 v1k4 v1kwm
amin3. F. 145'-155': Iže v2 s(ve)t4h o(t3)ca
našego arh9ep(i)sk(ou)pa K=sar9e Kapadok9isk4e, Vas9l9a Vel9kaago bes1da w
bl(a)godaren9i. v2 vto(rni)k s4r'n4i. Sl4šaste li gl(agol)4 ap(osto)la ihže
k2 Solün5nom3 gl(agol)=t3. v2sakomü zakon3 polaga6 žit96, oučitelstvo bo
oubo k2 iže v2segdan s2 nim3 sou¦9m3 . . . × . . . i agg(el)skoe radovan9e v2 srdcih naših
v2seliti. o H(rist)1 I(sou)s1 g(ospod)i našem3 emü že slava i dr3žava . . . F. 155'-167: Iže v2 s(ve)t4h o(t3)ca
našego Gr9gor9a Nisskaago.v2 načelo s(ve)t4h pos(tov). v2 t3žde
vto(rni)k s4rn4i. S2četano životno čl(ov1)k3, wt t1la vidimaago i
slovesn4ei bespl3tn4e d(ou)še, nasl1dovav3 b4ti eže es(t3) . . . × . . . egda s(pa)s3 naš3 s2vr2ši eže
v2 pl3ti b4(st3) 5vl=n9e. emü že v2saka slava, č3st3 i poklan59e, i(i)n5. F. 167-178: Iže b3 s(ve)t4h o(t3)ca
našego, arh9ep(i)sk(ou)pa Kesar9e Kapadok4sk4e Vas(il)9a Velikaago. slovo w
post1. v2 sr1dü s4rnü. V2strübite reče na nov3 m(ese)c3 trübo6. v2
bl(a)goznamenit3 d(3)n3 ¦em že v1c1 v2zdan9a o požit4ih3 nam3 v2 pravdü südi
H(rist)a moego. 5ko tomou podobdet3 slava i dr3žava . . . F. 178-185: Iže v2 s(ve)t4h o(t3)ca
našego arh9ep(is)k(ou)pa K=sar9e Kapadok9isk4= Vasil9a Velikaago. slovo o
post1. v2 pe(t3)k s4rn4i. Molite reče s(ve) ¦ennikwm l6di moe.
v3zgl(agol)ite v3 srdci Ier(ou)s(a)limü, dovolno
es(t3) slova es(t3)stva sp1šn4h oubo oustr3ml=n9e protegnüti . . . × . . . da wbr1¦em se dos(to)ini i iže . .
. v2 nev1stnic1 vesel9a. o H(rist)1 I(sou)s1
g(ospod)i našem3 emü že . . . F. 185-187: Togo žde o
post3nič3stv1. i kako pwdwbaet3 oukrašenü b4ti inokou. Dostoit3 inokü
pr1žde v3s1h' nestežatelno žit9e im1ti. t1lese tihost3, i oukrašen9e wbraza .
. . × .
. . s2 nimi že wbr1sti se pot3¦9im se, bl(a)god1t96 g(ospod)a našego I(so)u(sa) H(rist)a, emü že slava . . . F. 187-192': Pr(1=pwdwbiaago i
b(o)gonosnaago w(t3)ca našego Efrema Surina, slovo o w(t3)cih skončavših
se. v2 süb. s4rnü. V3 si d(3)n3 pr3v4i i bl(a)goznamenit4i. tainstva s(i)na
edinorodnaago slavn1 po6¦e . . . × . . . i pr9idoste k2 H(ristü iže vas3 v1nčavšomü,
i vüdete nasl1dn4ci c(a)rstva ego. (Konec prvega dela). F. 193—213: Iže v2 s(ve)t4h w(t3)ca
našego Iwanna
Zlatoustago slovo pooučen9e im1e o post1. i o pr1stüpl=n9n Adamov1. i o
loukav4ih i bloudn4ih ženah3. Pr1dležit3 nam3 v3zl6bl=nn9i trap1za
d(ou)hovna< ispl3n3 blg4ih. wt b(o)žstvn4ih pisan9i ispl3n5emaa . . . × . . . porevnouite . . .
b(o)goougodnoe, 5ko da c(a)rstv9a nebesnago spodobite se bl(a)god1t16 i
čl(ov1)kol6b9em3 g(ospod)a . . . Ob robu so na odgovarjajočih
mestih poznejše opombe :''zri posta
silou'', ''zri
plač3 Adamov3'' itd. F. 213—226': Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca
našego Iw(anna)
arh9ep(i)sk(ou)pa Konstantina grada Zlatoustago o s2zdan9i i iz3gnan9i
Adamov1. v2 toužde ned. s4ropous(nou). Prinesi pak4 da kosnem se pritči.
ne wb¦imi sloves4 ispitan9e nač3n3še, n3 wt s2mogo s(ve)tago pisan9a . .
. × . .
. spodobim se vid1ti sv1tli i sv1tlosni, v2 d(3)n3 v2zdaan9a prav1dnago, 5ko
tomü podobaet3
slava . . . F. 226'—243: Iwanna mniha i pr1zvitera Damask9na. slovo
skazou6¦ee o s(ve)t4ih i č(3)stn4ih ikonah k2 v2sakomü hr9st9aninü. k2
c(a)rü Konstantinü Kavalinü i na v2se eretik4. Pon=že oubo mnozi načeše
s3 čin5vati pov1st3 po bl(a)žennomü ap(osto)lü i eý(ag)gel9stü Douc1. w
v1r1 pravoslavn1i i dr3žav1 cr(3)kovn1i. 6že str(a)st96 svoe6 steža I(sou)s H(risto)s . . . × . . . 5ko da üsl4šim i m3 v1ra vaša sp(a)se vas id1te v2 mir3. Ego
že boudi v2s2m3 nam3 ouloučiti bl(a)god1t96 i čl(ov1)kol6b9em3
g(ospod)a. . . F. 243—259: Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca
našego Iwanna
Zlatoüstago arh9ep(i)sk(ou)pa Konstantina grada. slovo w pedesetwm yalm1. v2
ned. &v. s(be)tago pos(ta). Wstank4 včerašn=e trapez4 wtdati vam3
ho¦ou d(3)n(3)s3. n3 ostank4 i trap1zü (?) sl4še
b2zl6bl=nn1, da ničtože č6vst3vno nep¦oueši . . . × . . . i üm3r4i w živom3 pr1dstoaše,
pravednim3 i po skončani st1no borstbü6¦im3, zde že oubo pr1poko6 slovo
w H(rist)1 I(sou)s1 g(ospod)i našem3. emüže slava . . . F. 259—269: Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca
našego Iwanna
arh9ep(i)sk(ou)pa Konstantina grada Zlatoustago. slovo w pokaan9i v3 tü žde
nedel6 A¦e i včera wt vas3 wstah, n3 nevol=6 prinüžden3 b4v3. wstah že
t1lwm a ne nravom3 . . . × . . . pokann9a l1čbou v1de¦e, slavü v2slim3 w(t3)cü i
s(i)nü i s(ve)tomü d(ou)hü v2 v1k4 amin3. F. 269—272: Iže v2 s(ve)t34h (?) o(t3)ca našego Iwanna arh9ep(i)sk(ou)pa
Konstantina grada Zlatoüstago, slovo k3 wsta6¦im3 wt b(o)žst3vn4e slüžbi. io
s(ve)¦enn1i trap1z1. i w süd1. V2. tü žde nedel6. 5kože s16¦9im3 nikaa že
polza egda pri püti s16t3 s1mena, sice i vam es(t3) polza wt eže sl4šati se
hr9st9anwm, a¦e ne i d1l4 podobno imam4 narečen9e . . . × . . . 5ko da i nastoe¦ee žizni nasladim se
v1čn4h bl(a)g3 polüčim3. w H(rist)1 I(sou)s1 g(ospod)i našem3,
emü že slava . . . F. 272—278': Iže v2 s(ve)t4h o(t3)ca našego Iwanna ar'h9ep(i)sk(ü)pa
Konstantina grda Zlatoustago. slovo o ež wbače v2süe metet se v2sak3
čl(ov1)k3 živ4i. &m&q. Ponouždaet3 i n1dro gl3binnoe r4bolovca.
egda mr1žü v2vr3g3 . . . istr3g3 privlačit . . . × . . . poelikü s2tvoriste edinomü wt sih
m3n'ših brat9i moih, mn1 s2tvoriste reče g(ospod)3. tomü slava . . . F. 278' – 287: Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca našego Iwanna arh9episkopa Konst9na
() grada Zlatoüstago. v2 eže česo radi dr1vo, razümno dobrü i zlü
nareče se. i kako razüm1et se eže d(3)n(3)s3 s2 mno6 esi v2 rai. v2 ned.
&g. pos(ta). Mnogo m(o)lih3 včera vašou l6bov3 pomniti gl(agol)=maa,
i sougübü pr1dstavih3 trapezü . . . × . . . i dr3že¦e s2 wpasn9em3, i k2 hote¦im bes1dovati pak4 ougotovim
se. i wb¦ü6 v2zdadim3 slavou b(ogo)i,
emü že slava . . . F. 287—292: Iže v2 s(ve)t4h o(t3)ca
našego Iwanna
arh9ep(i)sk(ü)pa Konstantina grada Zlatoustago slovo. o eže ne post4d1vati
č(3)stnago kr(3)sta. i 5ko t1m3 sp(a)sl3 es(t3) nas H(risto)s, i dostoit
o n=m hvaliti se . i o dobrod1teli. i kako nastoit sp(a)sen96 našemü. na. V2
tüžde ned. Se es(t3) brat9e znamen9e eže vl(a)d(i)ka b2s1m3 ob1¦a se dati
gl(agol)=. rod3 lükav3 i pr1l6bod1iv3 znamen9a i¦et3, i znamen9e ne dast se
emü . . . × . . . 5ko da wd1an9a polüčim3 c(a)rstv9a nebesnago, i slav4 wnoe
neizrečenn4e, =že boudi v2s1m3 nam3 polüčiti. bl(a)god1t96 i
čl(ov1)kol6b9em3 g(ospod)a našego . . . F. 292—296: Pr(1)podwbnago o(t3)ca
našego qewdwra igümena wbiteli Stüd9isk4e.
slovo na poklon=n9e č(3)stnago kr(3)sta. V2 tüžde ned. g. pos(ta).
Radosti i vesel9a d(3)n3, 5ko znamen9e radosti pr1dsta hval=n9a i ispov1dan9a
likovan9e . . . × . . . s2hran5e s(veti)tel= že i c(a)re.
edin3st'vn4e že i prim1sn4e v2se w H(rist)1 I(sou)s1
g(ospod)i našem3. emü že slava . . . F. 296-300: Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca
našego i ispov1dnika Iws9˙a.
arh9ep(i)sk(ou)pa Solün3skago
slovo. w č(3)stn1m3 i životvore¦im kr(3)st1.v2 ned. g. s(ve)t4h
pos(tov). Kr(3)sta pr1dležit3 d(3)n(3)s3 prazdnik3, lik3 agg(e)l3sk4i da
likastvouet(!). kr(3)sta vid1n9e
proishodit . . . × . . . ideže b2s1h w g(ospod)i vesele¦ih se
žili¦e. 5ko tomü pwdwbaet3 v2saka slava. č3st3 i poklan59e küpno s2
w(t3)cem3 i s(ve)t4m d(ou)hom3. n(4)n5 . . . F. 300—309': Kalista arh9ep(i)sk(ou)pa
Konstant9na grda bes1da, v2 nedel6 g. pos(ta).(Spodaj ob robu: v2 ned. g. kr(3)stü.) Prowbrazüe i propisüe bl(a)žen4 Mwýsi životvore¦9i
b(o)žstvn4i kr(3)st3. ž3zlom3 Čr3mnoe pr1seče more . . . × . . .
wpl3čim se na n= i v2zrazim3 ih, da i bez3kon3čnoe nasl1d9e
polüčim3. w H(rist)1 I(sou)s1 g(ospod)i našem3, emü že slava . . . (Jacimirski, 899—900, navaja še 6
rokopisov, v katerih se pojavlja isti Kalistov govor, med njimi BNB 732). F.309'—320: Iwanna arh9ep(i)sk(ou)pa Konstantina grada
Zlatoustago. slovo w post1. i w hram1 ap(osto)l3st1m3. i w pr1polovl=n9i
postaa. v2 sr1d(ou) &g. osta na pr1polovl=n9e. Mnog4 vid1h radou6¦e i
drüg3 k2 drügü gl(agol)6¦e, pov1dihwm, oudr3žahwm. provodihwm pol3 posta . .
. × . . . mnogo i zde i v2 boudou¦em priplodim v2zdan9e, bl(a)god1t96 i
čl(ov1)kol6b9em3 g(ospod)a našego I(so)u(sa) H(rist)a, s2 nim'
že w(t3)cü slava küpno s2 s(ve)t4m d(ou)hwm v2 v1k4 v1kov2 amin3. F. 321—336': Iže v2 s(ve)t4ih o(t3)ca
našego Iwanna arh9ep(i)sk(ou)pa Konstantina grada Zlatoustago. slovo o
pokaan9i, v2 n=m že v3spomenü i v2se str(a)sti čl(ov1)č3sk4e. v2
ned. &d. posta. Pr(i)sno oubo pominati b(og)a, dobro. i čto
ouboboudet3 sego dobr1iše . . . × . . . čto s2tvorü 5ko
ne im16 prostran1išou6 žitnicou. F.337—359: V2 sred(ou) več(er),
velikago kanwn(a). Žit9e i žizn3 pr(1)pwdwbn4e Mar9e Egýpt1nin4 s2pisano So˙ron9en3 patr9arhwm
9er(ou)s(a)limsk4im3. Tainü c(a)rskü6 dobro es(t3) taiti, d1la že g(ospod)n5
propov1dati 5sno. tako bo reče agg(e)l3 k2 Tovitou . . . × . . .
dadim3 oubo i m4 b(ogo)vi slovü v2seca)rü v1kom3, 5ko da i nas spwd3bit3
m(i)l(o)t3 polüčiti v2 strašn4i d(3)n3 südn4i. w H(rist)1 I(sou)s1 g(ospod)i našem3.
Emü že podobaet3 v2sakaa slava, č3st3 i poklan5n9e. dr2žava i
velič9e i vlast3 s2 o(t3)cem3 i pr1s(ve)t4m3 d(ou)hwm3. v2segda i n(i)n5
. . . F. 359'—362': Lewnt9a prazbitera
Konstantina grada slovo pohvalno pr1s(ve)t1i b(ogorodi)ci.V2 süb. akaq9stü.
Nastoe¦ego č(3)stnago i c(a)rskaago s3bran9a. sv1tlago že i
pr1č6dnago v2spominan9a, l6d9e, kol1na, =z4ci. i v2sako dos(t)oinstvo .
. . × . . . bl(agoslo)ven3 plod3 čr1va tboego. tomü slava . . . F. 362'—375: Bl(a)žennago Anastas9a
mniha gor4 S9naisk4e. slovo w
s(ve)t1m3 s2brani. i o eže ne pametozlobstvovati. Pr(i)sno oubo s(ve)tago d(ou)ha
bl(a)god1t3. v2sak4m b(o)žstvn4m3 pisan9em, na d1lan9e b(o)žstvn4ih zapov1dei
nas ponüždaet3 . . . × . . . čto bo r3ci mi oudob1iša es(t3) wt
zapov1dei sih3, n3 wbače veliko imüt3 sp(a)sen9e. ih3 že pot3¦im se i m4
g(ospod)a našego I(so)u(sa) H(rist)a silo6
polüčiti. 5ko da spwdwbim se togo nasladiti se bl(a)g3. 5ko tomü
pwdwbaet3 slava s2 beznačeln4im w(t3)cem3 i životvore¦9im3 d(ou)hwm
n(i)n5 . . . Zbornik
„Zlatoust" (ta naslov ima v opombi morda po tem, ker obsega večino
Zlatoustovih pridig, ali pa zato, ker se začne z Zlatoustovo pridigo)
vsebuje pouk o ciklusu velikega posta, ki se ujema s tekstom trioda
„Farisejevca": od nedelje cestninarja in farizeja do pete nedelje (sv.
Marije Egipčanke), medtem ko je bogoslužje Lazarjeve sobote (šesti teden
posta) v starih tekstih že začenjalo ciklus tihega tedna in
velikonočni ciklus, ki sta bila obsežena v triodu „Lazarevcu". Beležke: F. 375, pod koncem teksta izvirna opomba iz 7082, to je iz 1. 1574: S9a s(ve)ta i d(ou)šespasnaa kniga gl(agol)=m4i Zlatoust3
s2pisa se v2 l1to # &z. i &p.&v. v3 hram1 rož3dstva
č(3)stnago i slavnago proroka pr(e)dteče 9 Krstitel5 Iwanna pri igümenü kýr
Lewnt96. v2 podkr4l9i gor4 Wbčara pri r1c1 Moravi. i prilož9 6 v2
s(ve)t4 monast4r3, ermonah Aqanas9e dühovnik3, b(og)3 da ga prosti. (Fr. Miklosich, Lexicon
palaeoslovenico-graeco-latinum, 1862—5, str. VII, Voskresenski, 45, Iljinski,
269, Jacmirski, 894, Zap. i natp. 707). Pod tem novo, nespretno: wt vsakogo süda wt Iisüsa.. F. 376', novejša pisava: S95 kniga Iwana Zlatoüsta. Si5 kniga. Zlatoüst3 izbranie
va razümü čatü¦omü w knize i o prešastvi6 s(i)na b(o)žia
#&a,&y&o&g (1773) monast.da se zna. F. 336: Parqeni =rmon. Rakov. Zadnja platnica na
notranji strani: Pov1st3 d(ou)šepolazna. Parqen9i wd . . . . . Da se zna koliko e lista sto sto sto triteset II lista. Perqeni. Parqen9= ah. r. pod. na 1754. god. Da se zna koliko. Da se zna koliko e lista &g stotina tridesete dva. Na isti platnici je
zapisan tudi tale račun:
Število 7082
očitno pomeni leto, ki je navedeno v izvirnem zapisu, namreč 1.
1574. Po tem moremo sklepati, da število 7245, od katerega odštejemo prvo
leto, pomeni leto, ko je bil račun narejen, to je 1. 1737. Pisec je
izračunal, da je od takrat, ko je bil rokopis sestavljen, do njegovega
časa preteklo 163 let. Še ena opomba na f.
372: kniga
Avaküma ermonaha predloži e (nadaljnji
tekst je izbrisan, pod tem pa je mogoče razbrati ü Petko . . . . . tinü). Menih Partenije, ki
se je večkrat podpisal v teh opombah, se je na f. 336 označil za
Rakovčana. Vse kaže, da v tem času tega rokopisa ni več bilo v
Ovčarskem samostanu, ampak je bil v Rakovici. Verjetno je od ondod
prišel v roke zbiratelju (Vuku Karadžiću?, P. J. Šafariku?), ki ga je
odstopil Kopitarju. Povedati moramo, da je v Kopitarjevi zbirki tudi
preverjen prepis rokopisa Vlastarjeve Sintagme z Dušanovim zakonikom iz
Rakovice. Original tega rokopisa je sedaj v Šafarikovi rokopisni zbirki v
Narodnem muzeju v Pragi, v dobi overitve pa je bil v novosadski gimnaziji.
Ali je ta rokopis šel po isti poti? Prav tako je treba omeniti, da je v
Kopitarjevi zbirki še en rokopis, ki je nekoč pripadal Ovčarskemu
samostanu (gl. našo št. 19, Cod. Kop. 4). Cod. Kop. 21 23 Zbornik „Damaskin", bolgarski, konec
XVII. - začetek ХVШ. stol. V. I. Lamanski,
Неопорешенный
вопрос
(Журнал Миннст. Народн.
Просвещ., 1868, часть 143, стр.
349—378 и часть 144,
стр. 84—123); I. I.
Sreznjevski, Отчет о XV
присуждении наград
гр. Уварова, 1. 1872,
str. 320—358; Voskresenski št. 7,
str. 45; V. Makušev, recenzija o
„Период. Списание" (Русский Филолог. Вестник, IV 1883, str. 347); S. Argirov,
Люблянскиять
бьлгарски рукопись оть
XVII вђкь
(Сборник за народни
умотворения, наука и книжнина, изд. Минист. на
Народното просв.
kn. XII, Sofija 1895, str. 463—560; predgovor in objava teksta; knj-
XVI—XVII, 1900, str. 246—313: paleografska in jezikovna analiza s tremi
posnetki; Jagić, str. 123—124
in 132; Jacimirski, št. 24, str.
907—908. Papir, 20,5 X 14,5 cm
(v sredini je knjiga široka 15 cm, tako pri Jacimirskem), ff. III + 108 +
III. Vodni znaki: v prvem delu (f. 1—45): tri različne
variante krone z zvezdo in polmesecem brez kontramarke, tipa Nikolaev, št. 299 iz 1. 1703; v drugem
delu (f. 46—108): trije polmeseci s kontramarko ZT, kot Heawood, št. 867 iz 1. 1696 in podoben znak s kontramarko VG, kot
Nikolaev št. 297 iz 1. 1703. Tako
sta oba dela rokopisa iz istega časa. Manjka: v
začetku 1 list; za f. 45, na koncu prvega dela, po Argirovu verjetno trije
listi, vendar bi po obsegu izgubljenega teksta mogel biti samo 1 list. Na
koncu rokopisa manjkata 1 ali 2 lista. List 29 je bil zelo poškodovan;
ohranjen je samo zgornji del ob hrbtu z osranki 14 vrstic teksta. Na f. 1 in
108' žig Ijubljanske licejske biblioteke. Pisava ima v prvem
delu rokopisa po 21—23 vrstic (ne po 27), v drugem delu pa večinoma po
20. V prvem delu je polustav knjižnega tipa, v drugem delu je po Argirovu
hitropis; vendar bi to imenoval polustav s hitropisnimi elementi
drugačnega tipa kot v prvem delu: črke so ožje in tanjše. Oba dela
sta napisana v novobolgarščini, z akcenti po živem govoru. Zaradi jezika
in vsebine je spomenik pritegnil pozornost Lamanskega, ki ga je imel za
„enega od najredkejših spomenikov bolgarske književnosti XVI.—XVII.
stoletja". Zato je prepisal ves
rokopis in objavil iz njega več odlomkov. Sreznjevski je po prepisu
Lamanskega objavil v celoti „Slovo o vtorom prišestvii" in opozoril na
grški original zbornika, česar nekoč ni opazil Lamanski. Argirov je
1. 1895 objavil celotni tekst zbornika po originalu, ki so mu ga s
posredovanjem G. Polivke poslali v Prago, ter mu je posvetil izčrpno
študijo o grafiki, pravopisu in jeziku, datirajoč rokopis v XVII.
stoletje. Makušev je mislil na XVIII. stoletje. Jacimirski se je odločil
za začetek XVII. stoletja. Kakor pričajo navedeni vodni znaki, je
rokopis iz okoli leta 1700. Razlika v tipu pisave
med prvim in drugim delom ter neizenačenost v posameznih delih drugega
dela je privedla Lamanskega do zaključka, da je pisalo zbornik več
rok. Nasprotno pa Argirov opozarja na isti pravopis in jezik v obeh delih.
Opozoril je na to, da se hitropisne oblike drugega dela pojavljajo ponekod
tudi v prvem delu, polustavne oblike prvega dela pa nastopajo tudi v naslovih
drugega dela. Po vsem tem zaključuje, da je ves zbornik napisal isti
človek, ki se je po f. 45 odločil pospešiti proces pisanja in je
zato uporabil hitropis. Jaz pa bi kljub temu menil, da so oba dela rokopisa
napisali različni pisci, ki so pripadali istemu jezikovnemu področju
in isti pisni šoli. Posebno značilne so oblike črk: visoki k z nizko zarezo pri kljuki (v prvem delu je
kljuka posebej, v drugem delu pa se dotika stebla); z z oglato zarezo v prvem delu in z zavito v
drugem; n s poševno prečko v sredini črke v
prvem delu ter n nove oblike s poševno
prečko iz levega spodnjega kota v drugem delu rokopisa. Tudi nekatcre
druge črke pričajo o različnih rokah. Oblike prvega in drugega
dela gredo očitno v konec XVII. ali v začetek XVIII. stoletja (glej
tablice k delu Argirova). Od ornamentike je
ohranjeno: na f. 75, v začetku žitija sv. Nikolaja pravokotna vinjeta v
zeleno rjavo rumeno sivem koloritu tako imenovanega kratovskega tipa, s sliko
sv. Nikolaja v osrednjem medaljonu in z napisom „S(ve)tyj Nikolae" ter
pletena inicialka H (gl. tabl.
VII). Na f. 96' pred žitijem prečastite Paraskeve je vinjeta podobnega
tipa v zeleno rdeče rjavem koloritu, s sliko svetnice v medaljonu in
pletena inicialka C. Rokopis je vezan po
orientalskem načinu: ima zavihek in 4 usnjene trakove. Spredaj je okvir
iz rozet v polju in z zvezdasto razporejenimi palmetami. V središčnem
pravokotniku je velika rozeta iz palmet, krogov in drugih elementov. Zadaj je
notranji pravokotnik razpolovljen z vodoravno črto in presekan z
diagonalama, polja pa so okrašena z istimi elementi. Po vsebini
predstavlja rokopis poseben tip zbornika, ki so ga imenovali „Damaskin",
ker večidel vsebuje prevode znanega grškega zbornika Thesauros
Dameskenou tou hypodiakonou kai Stouditou tou Thessalinikeos (gl. B. Conev,
Новобьлгарската
писменость
прЬди Паисия. Бьлг. ПрЬгледь, 1. I, knj. VIII, str.
80—94). F. 1—45: (Damaskina Monaha
ipodiakona i Stüdita slovo po
ob¦em <z4c1 o skončan9e mira i w Antihrist1 i w vtorem3 priš2stv4i
gospoda našego Isous Hrista preloženo wt slova . . . Ipolita papi
rimskaago . . . Та
naslov je bil skupaj z začetkom sestavka izgubljen na izgubljenem listu.
Tu je rekonstruiran po „Damaskinu" beograjske Narodne biblioteke št.
318—Katalog Lj. Stojanovića, št. 417, str 131. Argirov je v svoji izdaji
nadomestil izgubljeni začetek z ustreznim tekstom grškega originala.
Ohranjeni del se začne: . . . i na
podir1šno i¦o¦e da se stori. i kak'¦e da doide kak2 s2di i na živ4 i na
mr3tv4 g(ospod)2 naš3 . . . × . . .
Pravednicite na vsoko a gr1šnicite vnisko. Za tem sledi na f. 45': Poüčen9e.
A mi zaradi tova in4e bl(ago)s(l)oven9i hr(i)st9ane . . . Tekst je prekinjen na koncu strani: da harižeme wt ¦o imame wt
mal'ko mal'ko, wt mnwgo mnwgo. da prigledame . . . V opombi 420 navaja
Argirov ves grški tekst tega έπίλογος-а. F. 46—74: (Monaha Damask9na
ipod9akona i oučitel5 slovo, moučen9e svetago i slavnago
velikomoučenika Gewrg9a pob1donosca wt Meta˙rasta (! — m. preloženo —
metaphrastheis) po wb¦em ez4ce w eže imat v2koup1 i wt česti č6desem
pov1st1h.) Ta naslov, ki manjka
skupaj z začetkom sestavka, navajamo po analognem tekstu beograjske
Narodne biblioteke 318, Katalog št. 417, str. 129. Argirov je nadomestil
manjkajoče besedilo z grškim tekstom originala str. 504—505. Ohranjeni
tekst se začne: . . . Rabota napravi, i kakli m3ka potegli zara(9) ime H(risto)vo . . . × . . .
takae i v3 m(3)č(e)nič3ski čin3 alae toizi nai sv1tliv3,
poveče wt l1tnaa dennica. Za
tem na f. 72: Poüčen9e hr(i)st9anwm3. Ami in4e w bl(ago)s(lo)ven9i hr(i)st9ane.
koito se spodobih'me . . . × . . . deto sič'ko oživ1va, i sega i
sekog4, i v3 bez'krain4e ¦oto neprem1nuvat3 v1kove i v3 v1ki, amin3. (Argirov, 504—532). F. 75—96: M(1)s(e)ca Dekemvr9a
&đ. iže v2 s(ve)t4h3 o(t)ca našego Nikolae murilik9iskago
č6dotvorca. S2pisano
Damaskýna inoka ipod9akona i Sdüdita
s2pisano sü¦e Solün'sk4e cr(3)kve.
W(t)če bl(a)goslovi. Na anatol'sk'aa stran3 na istok3, na sinor3
mýrlik9isk4e eparh9e. ima grad3, ta se zove Patar3 . . . × . . .
Ami w o(t)če č(e)stn4i s(ve)t4i Nikolae, ne zaborav1 svoite rob9e
detoti pamet3 strüvat3. Sledi na f.
95: Poučen9e
hr(i)st9anwm. Takvozie bilo provaždan9eto s(ve)t(o)mü Nikolü . . . × . . . i
sega i s1kog4, i v3 bezkrain4e ¦oto nepr1m1nüvat3 v1kwve i v3 v1k4. amin3. (Argirov, 532—550; isti tekst je bil v
Damaskinu Narodne biblioteke v Beogradu št. 60. Gl. Stojanovićev Katalog
št. 420, str. 135). F. 96'—107': M(1)s(s(e)c2 Oktom'vr9e
&d9 žit9e pr(1)podobn4e m(a)t(e)re naše Pet'k4 tr3nov'sk4e.
Bl(ago)s(lo)vi otče. Sh. za
m(o)l(i)tv3 s(ve)t4h. Sl(3)nce
kolkoto ima sv1t3, i sv1ti. tolkozi ina pr(1)podobnaa Petka pamet' šone
prosv1tila posički sv1t3 . . . × . . . i položiha5 v2 l1te
wt rožd3stvo H(risto)vo, #&as&v: različno č6do i isc1l=n9e
čin4, i do dnešn4i d(e)n3. koi s3s'čista v1ra prihožda na n=in3
kovčeg3. bl(a)g(o)d(a)t96 i čl(ov1)kol6b9em3 g(ospod)a našego . . .
(Argirov 550—556. Isti tekst je bil
v Zborniku Narodne biblioteke v Beogradu št. 106. Gl. Stojanovićev
Katalog št. 508, str. 375. Primerjaj tekst, ki ga je izdal Novaković,
„Starine" IX, 53—59). F. 103'—107': Sl(o)vo s(ve)t(a)go o(t)ca našego Iwanna Zlat(o)ustago, o
d(u)ševno pokaan9e. W(t)če bl(ago)sl(ov)i. Koi da se ne poč6di, ili
da se ne üplaši za toizi sv1t3 . . . × . . . i toi da izbavi nas
wt sičk4 zl8n4 i na toizi sv1t3 i na onzi. ot9e n=gova slava i dr3žava.
i sega i s1kog4 i v3 v1k4 v1kwm, amin3. (Argirov, 556—559; isti tekst je bil v Zborniku Narodne biblioteke v
Beogradu št. 41. Gl. Stojanovićev Katalog št. 504, st. 371 — Slovo sv. I. Zl.w douševni razbwre). F. 108—108': Slovo s(ve)t(a)go Iw(anna) Zlat(o)ustago o
zl4h' ženah. Ničto i1e takvozi prilično kato žena zloezična .
. . Tekst se konča: Zla žena, ako 5 gadiš3, a
t9a se ob1s6va. akol5 milüvaš3, a t9a se v3znosi, i ne znaesi zakonat3 s3s'
l6bov3 da go pazi. (Argirov,
559—560: isti tekst je bil v Zborniku Narodne biblioteke v Beogradu št. 450,
Stojanovićev Katalog št. 479, str. 332 in v Zborniku št. 42, Katalog št.
511, str. 380). Na notranji strani
platnice je prilepljen listek s podatkom: „Restavrirala v Inšitutu za
patologijo knjige v Rimu 5—18. 12. 1957 G. Škerl in A. Gspan". Pri
restavriranju vezave so iz platnic izluščili 2 lista turškega dokumenta
s carsko tugro, ki sta rabila za knjigoveški material. Gre za ferman sultana
Mehmeda IV. iz leta 1682, izdan ob vojaških nasiljih v Brusi. Naj se na tem
mestu zahvalim g. Sulejmanu Bajraktareviću, upravniku Orientalske zbirke
Jugoslovanske akademije v Zagrebu, za prevod tega fermana. Takrat so bili
odlepljeni z listov drobni odrezki nekega pisma, ki so ga nekoč
uporabili za krpanje poškodovanih listov. Po značaju hitropisa menim, da
gredo ti fragmenti v XVII. stol.; predstavljajo dele dveh pisem med nekim
učiteljem in njegovim bratom Petrom. V prvem pismu —
Petrovem — „&a9
v2 p(o)ned." pozdravlja ta
svojega brata „(zdravstvü)ite moi brate"
in pošilja ,,metan9e
i po(zdravlen9e) popu (Sto5)nü
gramatikü'' ter sporoča
le-temu o neki zadevi, kjer omenja „ü sinџir3 na kasa . . ., neko „Karlovo" in neki "asprit1''. V drugem pismu, v torek 12. aprila, pošilja
brat „az3
daskal3" bratu Petru in sestri
„mnogopoklonen9e" z željami „zdrav95" in sporoča podatke o neki zadevi, pri čemer omenja „mermer3, člov1ka
Nedelča gr3nčara",
рора Stojana s turškimi izrazi kakor v prvem pismu. Cod. Kop. 32 24 Zbornik Jovana Zlokruhovića, srbska
redakcija, začetek XVII. stoletja. Iljinski, št. 15, str. 260—262
(„Trebnik"), Jacimirski, št.
23, str. 901—907. Voskresenski in Jagić zbornika ne omenjata. Papir, 14,5 x 9,5 cm;
ff. 131 z napačno foliacijo : f. 64 bis prvotno ni bil signiran, f. 125
pa je bil preskočen. Vodni znaki: tri variante sidra v krogu s
trilistnikom zgoraj in z različnimi kontramarkami: 1) s kontramarko GC
podobno Heawood, št. 2 iz 1. 1600;
2) s kontramarko G3B istega tipa, vendar kontramarka ni zabeležena v
literaturi; 3) s kontramarko 3AT istega tipa, vendar kontramarka doslej ni
bila znana. Manjka: za f. 5 1 list; za f. 11 2 lista, za f. 123 1 list. Na f.
1 m 131' žig Ijubljanske licejske knjižnice. Pisava po 22 vrstic
na strani (Iljinski po 21) je droben, lep polustav, ki v drugem delu (ff. 107—123)
preide v lep hitropis. Pravopis z akcenti in spiritusi kaže močne sledi
resavske šole, razen tega pa, kakor je ugotovil Jacimirski, ima tudi sledove
ruske predloge. Od ornamentike sta
samo 2 majhni pleteni črni vinjeti na f. 66 in 70. Rokopis je vezan v
deske s poševnim robom, prevlečene s temno rjavim usnjem, z rebri na
hrbtu in rumeno modrim kapitalom. Ornament na usnju je obrobni rastlinsko
ornamentiran okvir z vtisnjenimi palmetami in rozetami ter zlatim medaljonom
v sredini. Spredaj je v medaljonu razpelo s stoječima figurama, zadaj pa
bogorodica. Zaponi nista ohranjeni. Po vsebini je zbornik
zelo zanimiv. Vsebuje navodila za dušnega pastirja, „pomenik", skrajšani
oktoih, kanonik in zbornik formularjev službenih pisem ter zapiskov. F. 1: O žež kogda poet se
č(3)stn1išü herüvim3. i kogda ne poet se. F. 1': O(t3)ca qeoktista, 9noka
stüd9nskago, egda ünivaet2 oum3 tvoi v3 d1l1. nepr1stannei m(o)l(i)tv1. w o
(t3)če i brate. i o s(ve)t1m3 d(ou)s1 s(i)nou bližn9i, i vsel6bime.
togda privedi ego v3 viden9e &a e. i v'toroe, i tret9e. i sl4ši übo
viden9e. Pr3voe oubo viden9e es(t3) se. privedi oum3 svoik3 grobü, i zri tamo
mr3tb3ca četverod(3)nevna, kako počr3n1vaet3 . . . s citati iz Vasilija Velikega, Koron9evo, inogo, togwž. F. 3': Pravila s(ve)t4h ap(osto)l3.
vtorago s3bora. žit9e s(ve)t4h w(t3)c3 predan9e, kako pwdwbaet žiti.
Povel1vaem3 vsakomü hr(i)st9aninu po s(ve)t1i Pasc1 . . . pravila o nepostnem času in o postu — do f. 5'. Za tem je izgubljen
najmanj 1 list. F. 6: (Kratkoe iz2<vlen9e, w
eže kako vs<komü pravoslavnomü hrist9aninü . . . na izobražen9e
znamen9< kr3sta svetago . . . rüki svoe< perst4, i ki< slagati . .
.) Та naslov je bil
skupaj z začetkom sestavka na izgubljenih listih. Tekst se začne: s(ve)t9i d(ou)h3. i ne
b4st3 znamen9a. Po sem' že Melet9i dvaa s3v3küpl3 a treti prignü. i
bl(agoslo)vi l6di. i izide wt n=go 5ko ogn3 ml3n9i . . . F. 6': Kako pwdwbaet3 9er6
naoučiti prihode¦9ih k3 istin'nomü pokaan96. k4imi d1li wčistiti
gr1h3. Prvoe pokaan9e eže k' tomü ne s3gr1šati . . . F. 7: Sice pravilo v3 kel9ah neüme6¦9im gramati; potem — Sice povel1 agg(e)l3
Velikomü Pahom9ü predavati inokwm pravilo v3 kel9ah3: о Jezusovi molitvi in o številu darov
namesto vsakega cerkvenega bogoslužja. F. 7': Podobaet3 v1d1ti hote¦9im
pričestiti se, na liturg9i —
pravilo о pripravi na
bogoslužje in obhajilo. F. 10—11: Pomenik. Pomeni g(ospod)i
prestavl3ših se d(o)še rab3 svoih i rab4n3 eže wt b(o)ž9e rüki s3zdan'nago
čl(ov1)ka pradeda našego Adama i Evgi. i wt nih narodivših se i
poznavših teb< (!) tvorca i zižditel5
istin'nago b(o)fa g(ospod)a našego I(sou)sa H(risto)a. Pomeni
g(ospod)i pravo slavn4h c(a)rei i velikih kn<zei. kneza Vladimera, knez
Dmitre5, knaz' Vasil9a skim'nika Vor'lama, c(a)ra i velikago kn<z<
Ivana v3 inoceh skimnika Iwnü. c(a)ra i kn<z< Ivana. cara i velikago
kn<z< Fewdora (+1. 1598). Pomeni g(ospod)i s(ve)t1iših patr5rh3 Ivana, Isai=,
Gerasima, Tarasi5, Me˙od(9)<, Nik9˙ora. Sledi omenitev mitropolita Lewn't9a,
Asa˙a, Makari5, Filip'pa, Kurila Onton9a i Diwnis9a (То je bil zadnji moskovski
metropolit pred Iovom, ki je bil 1. 1589 povišan do časti prvega ruskega
patriarha.) Pomeni g(ospod)i bl(a)goč(3)stiv4h c(a)r(i)c3 i velik4h kn<gin3.
kn<gin6 skimnicü Marqü. knegin6 Elenü. c(a)r(i)cü Anastase6. caricü Mari6.
c(a)r(i)cü skim'nicü Aleksan'drü
(То je soproga carja Feodorja, Irina, ki je po njegovi smni 1.
1598 šla v samostan.) Potem so omenjeni
arhiepiskopi, episkopi, arhimandriti in drugi cerkveni dostojanstveniki,
skimniki in skimnice ter ürodivi H(rist)a radi; potem omenja
vse, ki so umrli v nesrečah, kot wt groma oubienn4h itd. Nato: Pomeni g(ospod)i wt T3tara i wt Litv4 i wt Nemec3
pobien'n4h i v3 plen zaveden'n4h, i v3 t3mnicah zakl6čen'n4h, i v3
sküdel'niceh leža¦ih müžski pol3 i žen3sk4i, itd. Sledi značilna opomba: Pomeni g(ospod)i sirot oubog4h ou g(o)spodarei v3 gorkih rabotah
ravota6¦i star4e i mlad4e, prestavl3ših se k3 H(rist)ü b(og)ü v3 b1ki. amin3. Slednjič pride
na koncu, na f. 11: Rod3 Iwan'na prozvi¦em
Zlokrühovik. Pomeni g(ospod)i roditel= moe i s3rod3nik4, pr1stavl3ših se wt
žizni see k3 v1č'n9m3 wb4tel=m. raba svoego Baičetü. Negovana.
Lil5nü. K=ranü, Raiča. Živanü. Stanü. Kalinü. Marü. Cvetü. Dostü.
Nikolü. Cvetka. Ivana. Seznam se konča
z molitvijo za očeta in mater. Kakor je razvidno iz
vsebine seznama in iz jezika, je njegov osnovni tekst prepisan z ruske
predloge, ki je bila sestavljena v začetku XVII. stoletja, kmalu po
smrti carja Feodorja (1598) in njegove vdove, verjetno pa pred smrtjo prvega
ruskega patriarha lova, ki ni omenjen med umrlimi. Na ff. 6—11 teče
na spodnji margini zapisek: S9e iz3wbr1toh az3 star'c3 Dan9il3 v3 c(a)rstvü6¦em i
velikom grade Moskvi v3 bl(a)goč(3)stiven Rüs9i. pri dr3žave
bl(a)gov1rnago i hr(ist)ol6bivago g(osou)d(a)ra c(a)ra i velikago kneza
Vasil9a Ivanoviča v'sei Rüs9i samodr3žca. i pri ego bl(a)gov1r'n1i
c(a)r(i)ci i velikoi kneg9ni Mar9i Petrovne Rostovskoi, i čedeh ego
bl(a)gov1r'n1i c(a)rev'n1 An'n1 i pri v3seln'skom patriarse Moskovskom i
v'see Velik9e Rüs9i kýr Ermogenü. Wle wle kako sm1ten9e v3 toi zemli togda
s3dr3žaše h(rist)oimenitoe stado b(o)ž9e. 5ko i samomü ih d9adimü nose¦omü
t3m'nici ne goneznüti. ümilen3 pozor3 brat9e 5ko iže inogda c(a)rsk9im v1ncem
ükrašen3. 5ko edin3 wt übog4h v3 ple3 wtvodit se wt bez'božn9ih Lehov3. v2
istinü ümilena pov1st3 5ko v3si h(ris)t9ane wstaše 5ko wv'ce ne imü¦e
pastira, i v'se c(a)rstvo pokoleba se.. (Gl. Iljinski, str. 260—261; Jacimirski, str. 901.) Ta opomba je bila
zapisana v Moskvi v času tako imenovane „smute", to je med koncem
1. 1610, ko je hetman Žolkevski odvedel na Poljsko tedaj že odstavljenega in
pomenišenega carja Vasilija Šujskega, in 17. februarjem 1612, ko je umrl
patriarh Germogen. F. 11': Oustav w s3bornom s3glas9i,
9 p1t9i (ur).Tekst je prekinjen na
koncu iste strani: Šest4i čas3 p1ti. 5ko v3 t3i čas3 raspet se g(ospod)3 b(og)3
naš3 gr1h3 radi naših. v2 s9i čas3 i Adam3 s3zdan3 b4st3 i Ev'va. I s2 .
. . Za tem sta izrezana dva lista, od katerih so ostali ostanki ob
hrbtu. Na hrbtni strani drugega od obeh listov je bil začetek tedenskega oktoiha. F. 12: V3 soubotou večer3, na
Gospodi v3zvah3 gl. a. Tekst se
začne s stihiro iz bogoslužja prvega glasu: . . . 5ko raspet9e pr=t3 i
s3m'rt3 bezgr1š'ne in teče do f. 33'. F. 34: V3 nedel6 večer3 na
G(ospod)i v3zvah, glas đ.
а do f. 42; f. 42': prazen. F. 43: V3 vtorok3 večer3 na
g(ospod)i v3zvah, glas đ. do
f. 45'; f. 46: prazen. F. 46': V3 sredü večer3 . . .
glas đ do f. 50, {. 50': prazen. P. 51: V3 četvrtok
večer3 . . . glas đ do {.
54, f. 54' in 55 sta bila prazna. Pozneje je bil tukaj izpisan velikonočni
irmos „Angel2
vopiaše blagodai1i . . . ." in
tropar „Predvarivšie
(!! ) utro". F. 55': V3 p tok3 večer3 . . . а do f. 59'; f. 60: prazen. F. 60': Sv1til'ne d(3)nevn9i po
v3s6 sedmicü. . F. 63'-64':V n(e)de6 po
neporočnah (troparji). F. 64
bis prazen. F. 64 bis —65: S(ve)tago Alin'p9a 5ko
velikou pol'zü tvor4t3, eže daati za ümar'š9e F. 65': prazen. F. 66, pod vinjeto: Podobaet3 v1d1ti. kogda
po6t se troičn4 d(3)nev'n9i, na osm3 glasov3: troičn4 i sv1tiln4. F. 70, pod vinjeto: C1dal'n4 oto wsmoglasnika, 5že poem3 na per'v4h
stiholog9ah, s(ve)t9e četire(de)setnice do velikonočnih zornic. Konča se na f. 91'. F. 92—96': Kanon3 v3 pet3k3 o raspet9i
g(ospod)ni i na plač3 pre(sve)t1i b(ogorodi)ci tvoren9e Cimewna dogo˙eta. F. 96'—97: poznejši
tekst — „Na
voskresen9e" in „Molitva v2kratc1 w(sve)titi vodü". F. 97': Apostol3 i evangel9e po
vas9 d(3)ni (Mr, zač. 37). F. 98: grško:
Фως ίλαρων
αγίας δόξης (,, Sv1te tih9i, sv5t45 slav4'') in Δόστε
προσχυνήσομεν
(,,Pr9dite
poklonim se''). F. 99—101': Granica müdra< sedmago
s2bora, koledarske tablice. F. 102: Kanwn m(o)lb'n3 s(ve)tomü
velikomüčenikü i pob1donoscü Gewrg96. F. 106—123: Akaqtist3 g(ospod)ou
b(og)ou i sp(a)sou našemou Is(ou)sou H(rist)ou, zatem sledi Molitva po s(ve)tem3 I(sou)sa akaq9st4; za f. 123 je izrezan en list. F. 124: Recepti za
cinober; prvi je brez začetka, ki je bil na iztrganem listu: . . . tri s3 vodo6 za
d(3)n3. i primesi ša˙rana pomalo, i s3beri ü čin96 i stavi topl1n3
komid3, i tako piši. Drügo skazan9e w kýnovarü: Kýnovar' tri na mramorü. i bl6di da se
neč'to sm1tno ne prikosnet'. i tri v3s3 d(3)n3, i izmi ego dobr1. i kad'
se iz'bistrit3 oc1di i dva¦i i tri¦i. i postavi malo ša˙rana i stip'ye.
i komid3 alexandr3sk4 dovol'no. Drügo: V3zmi kýnovar3 i rastri na ploče koliko možeš3 v1k= svoee
bol=. paki ga vwdwm3 pr1plavi mnoga¦i. pak4 stavi gübü ou vo¦anicü. ili
svilenü kr3pü, teke da n1s(t)' ma¦ena da mü ne üz'me obraz. i postavi komid3
i piši. i često m1šai i pr1vrati zan= pada=t na d'no ¦o e har'no i
dobro. F. 124' prazen; f. 125 preskočen v foliaciji. F. 126—131:
Formularji pisav in zapiskov: 1)
F. 126—126': Slava s3vr3šitel6 b(og)ü w v3sakom3 d1l1 blaz1 v3 v1k4
am(i)n. B(a)g(o)d(a)t96 i čl(ov1)kol6b9em3 g(ospod)a našego I(sou)sa H(rist)a, i
izvol=n9em pr1č(i)st9e ego m(a)tere. i s(ve)tago imer(ek), l6bov96 že i
hoten9em s(ve)t4h wt(3)c3 moih i g(o)spod9i s3bora monastirü. trüdi se w sem
s3pisan9i az3 wkaan'n1iši i gr1š'n9i v3 čl(ov1)ceh Iw(a)n3 wt Cr3n9e gor4
đv1zdoimen'n9e. emüže wtč3stvo grob3 zem'l5 že mati. S9e pisa se, pri
v'seč(3)stn1išomü o(t3)cü našemü igümenü imr(ek) 9er'monahou. i pri
eklis9arhü – m(o)l6 w(t3)ce i brat96 i kol1nim3 kasa6 se. star9ih že i 6n9ih
i mn1 s3v2z'rastn9ih č3tü¦e ili pr1pisü6¦e. ili na sl(3)nci sed'š9im i tl3kü6¦9im.
Aše büdet3 čto pogr1šeno =z4kwm n3 i rüko6. l6b've radi H(risto)v4
isprav'l5ite. i nas w sem3 trüdiv'ši se bl(ago)slovite a ne kl3nete. da i v4
oulüčite ousl4šati, vl(a)dičn9i strašn9i gl(a)s3, eže rečet3
k3 sü¦9im wd1snü6 ego. pr9idete bl(ago)sloven9i w(t3)ca v3 c(a)rstv9e. egože
büdi v'sem3 nam oulüčiti, slave¦e wboi küp'no wca i s(i)na i s(ve)togo
d(ou)ha. S9e pisa se wt bit9a v3 l1to
#&zr&q togda b4s(t3) krüg3 sl(3)ncü &a. lün1 zlat(o) čis(lo)
qemel(9e) epah(ta). s3vr3ši se m(1)seca pri hram(1) s(ve)tagw imer(ek) togda
s(ve)t(ite)l3stvü6¦ü i dobr1 prave¦ü p1t'sk9im pr1stolom3. v3sem3 sr3b3sk9im
i bl3gar'sk9m zeml5m3. i pomor9ah zapadn9h, i sev1r'n9im3 stranam3.
ar'h9episkopü kýr' Iwan'nü V navedenem datumu
sončni krog 1 ne odgovarja letnici 7109 (1601), saj je verjetno
abreviatura nad črko a tukaj
napačno postavljena, črka pa naj bi označevala veznik med
sončnim in mesečevim krogom. (Gl. Iljinski, 261—262; Jacimirski,
904—905.) 2)
F. 127—127': Iw(a)n' m(i)lost96 b(o)ž9e6 ar'h9episk'p3
peksk4. Sm1ren9e moe pišet iže
pov3soudou v3 bl(a)god1ti pr(1)s(ve)togo d(ou)ha wbr1ta6¦im se pravoslavnim
hr(i)st9anom3. v3sews(ve)¦en'nim mitrwpwlitwm. b(o)gol6b3znim3 episk'pwm.
pr(1)pwdwbn1išim3 (i)gümenwm i iže v3 H(rist)a b(og)a bl(a)gov1r'n4m3
knezovom3. i v3sem pravoslavn4m hr(i)st9anom3, bl(a)god1t3 b(o)ž9a büdi s2
v'semi vami. Po sih v1domo büd(i) vam3 za sego d(ou)hov'nika imer(ek). i s2 brat9ami
kako sü wt dalečn9e zemli wt s(ve)tago grada Ier(ousa)lma wt mwnastira
s(ve)tago ar'h9strat9ga Mihaila i wt lavri s(ve)togo Savi 9er(ousa)lm'skago. twgw rad(i) adh3 im3 našego sm1ren9a
rükopisan9e, ouv1ren9a rad(i) i istin4. Twgw rad(i) da ih3 s3pomožete wt
vašeg b(ogo)m3 dan'nago stežan9a eliko e kto v3zmož'n3 protivü sili üsr3d9a
sam bo reče H(risto)s v2 s(ve)tem eu(ag)gel9i gl(agol)=t3. bl(a)ženi
m(i)lostivi 5ko t9i pom(i)lovani büdüt3 v2 d(3)n3 v3zdan9a. zan= i s3 v4še
rečen4i hram s(ve)tago ar'h9stratiga Mihaila kako =s(t3) s3zdan3
s(ve)t4mi c(a)ri srb3sk4mi togw rad(i)zakon nam =s(t3) milovati i s3nabdevati.
i pročee 5ko že i više r1hom, bl(a)god(1)t3 i m(i)lost3 b(o)ž9a büd(i)
sa vami, i pokrwv pr1č(i)st9e b(o)gom(a)tere. i zastüpl=n9e s(ve)t4h
bespl3tn4h Mihaila i Gavrila. i pr(1)pwdwbnago i b(o)gonosnago w(t3)ca našego
Savi, i vseh s(ve)t4h. amin. (Iljinski, 262 in Jacimir-ski, 905—906 citirata
samo prvo polovico tega teksta.) 3)
f. 127': Pr1dislov9e +C(a)rsk9e i s(ve)¦en'n9e obiteli imer(ek) sm1rn9i igümen3 imer(ek) s3 v'sem3 bratstvwm s2born1, metan9e s2tvaraem l6b3znim3 i l6botrüdn9im brat9am našim püt'nikwm, d(ou)hov'nikü kýr imer(ek), i bratu imer(ek), mir' vam3 i ob¦ee bl(ago)sloven9e. I po sih brat9e naša toliko vaše zak3sn=n9e nam3 neüdob3 s2tr3pimo =s(t3). sami bo v1ste i sl4šali este v2 kakwv1m3 podvize es'mi. I piši eže ho¦eši. (Prim.
podobni tekst na f. 129.) 4) F. 128—128': Poslan9e k2 patr9arhü l6bokoego monastira: - Dw(st)w bl(a)žen'n1išemü i v'sakimi dobrod1telnimi vidi izr1d'no
ükrašen'nomü. i v3sel=nsk4h3 peteroč6 v'st3'n4h načel'nik3
edinowbrazeü i s3pr1stol'nü, nam že o b(o)đe ob'¦enü o(t3)cü i
g(ospo)dinü v2se pr1os(ve)¦en'nomü ar'h9ep(i)skopü sr3b3sk9e i pomor3sk9e i
dünam'sk9e, e¦e že i Bl3garwm zemli, kýr Paýseü. o g(ospod)i na mnoga l1ta
radovati se, tvoemü dostopočtem'nomü vl(a)dč3stvü. monastir,
imer(ek), hram imer(ek) (ni vrzeli) toežde obiteli sm1ren'ni
igümen (ni vrzeli) 9ermonah3 s3 v'se6 brat9e6
mnwgw v2 sm1ren9e metan9e tvorimo, s2 velik4m3 želan9m tvoemü b(ogo)m3
os9atel'nomü i agg(e)lozritel'nomü licü. i wt tvoego bl(a)žen'stva
obično bl(ago)sloven9e čaemo. Twgw rad(i) poslahwm o H(rist)e
brat96 našu k3 tvoemü bl(a)ženstvü, d(ou)hov'nika imer(ek), 9eromanaha
I9ws9˙a, da m1¦e v'seh nas priš3d3 poklonet se i bl(agoslo)vet3 wt
tvoego vl(a)d3č3stva. I3 i običi9e dari iže pwdwb'ni süt(3) tvoemü
vl(a)dč3stvü, ü nas nev3zmožno wbr1sti se, n3 elici v2z'možn9e ti=
prinosimo, pon=že pr1bivaemo v2 zemli č6ždei i priskr3b'i1i, tür'sc1i i
lütor3sc1i. i 5ko že i samo tvoe blažen'stvo sl4šit3, n3 a¦e smo i zemli
priskr3b'nei i tüždei tvoe slüge i m(ol)bnici esmi i vel'mi i naša s(ve)ta
wbitel želit3 tvoego k2 nam priš3stv9a.nü a¦e ti ne b4s(t3) v2znož'no k3 nam
sm1ren'n9im pr9iti tel1sne, pr9di k3 nam d(ou)hovn1, i posli nam3
običnoe tvoe bl(agoslo)ven9e, pročee čto rečem3,
t3č96 mnoga l1ta tvoemü vl(ad)3č3stvü, i nas sm1ren'n9ih g(ospod)3
b(og)3 da spwdwbit3 tvoego bl(agoslo)ven9a o H(rist)e b(o)đ1 našem3.
amin': 5) F. 129: Pr1dslov9e. Cr'sk9e i s(ve)¦en'n9e obiteli imer(ek), sm1ren9i igümen3 imer(ek), s3
v'sem3 bratstvwm s3bor'i1, metan9e s3tvaraem3 l6b3z'nim i l6botrüdn9im
brat9ama3 našim3 pütnikwm, d(ou)hov'nikü kýr imer(ek). Mir vam3 i ob¦ee
bl(agoslo)ven9e. I po sih brat9e naša toliko vaše zak3sn=n9e nam3 neüdob3
s3tr3pimo =s(t3). sami bo v1st1 i sl4šali este v2 kakov1m3 podviz1 esmi. I piši čto ho¦eši: — (Isti
formular je zgoraj na f. 127'.) 6) F. 129: A se ino: + Iw(a)n'
m(i)l(o)st96 b(o)ž9e6 ar'h9episkop3 p1kski: - Sm1ren9e moe pišet iže
pov3südü v3 bl(a)god1ti pr1s(ve)tago d(ou)ha wbr1ta6¦im se pravoslav'n9im
hr(i)st9anwm. v2sews(ve)¦en'n9im mitrwpwlitwm, b(o)gol6b3znim ep(i)skopom3.
pr1pwdwbneišim igümenwm. i iže v3 H(rist)a b(og)a bl(a)gov1r'n4m3
kneđovom3. i vsem3 pravoslav'n4m3 hr(i)st9anw. bl(a)god1t3 b(o)ž9a büdi
s3 v'sem3 vami. Po sih v1domo büdi vam3 za sego d(ou)hov'nika imer(ek), i s3 brat9ami
kako sü wt daleč9e zemli wt s(ve)tago grada Ier(ousa)lima, wt monastira
s(ve)tago ar'h9strat9ga Mihaila i wt lavri s(ve)tago Savi 9er(ousa)limskago.twgw radi dah3 im3 našego sm1ren9a
rükopisan9e ouv1ren9a radi i istin4. twgw radi da ih s3možete wt vašego
b(o)godan. (Prazen prostor) sam bo reče H(risto)s,
bl(a)ženi m(ilos).i proča piši: — Formular je isti kot št. 2 na f. 127, samo skrajšan. 7) F. 129': Se drügo. Vasil9e m(i)l(o)st96 b(o)ž9e6 episkop3 bački. Sm1ren9e moe pišet, pon=že
da se znaet iže v3 Troici slavimago b(og)a. i izložen9em s(ve)t4h ap(osto)l3, i pr1dan96 s(ve)t4h w(t3)c3. i po
darovan'nei mn1 vlasti arh9ereistva, rükopoložnih bl(a)g(o)č3st9vago
d9aka kýr imer(ek). biti emü s(ve)¦enn'nikü si reč3 popü. krstiti i
v1i'čati čl(ov1)k4, i p1ti bož3st3v'n9e liturg9i, i proča vsa
s(ve)¦en'nič3ska s3vr3šati. i oučiti l6die k3 d(ou)šesp(a)snomü
nastavl=n96. i dah emü našego sm1ren9a rükopisan9e ouv1ren9a radi i istin9i:- v2 l1et #&z&r&q (7109,
to je leto 1601) m(e)s(e)ca:- 8) F. 130: A
se drügo. Az3 sm1ren'n9i mitrwpwlit s'r1m'sk4, imer(ek). Pišem3 za sego
čl(ov1)ka imenem, imer(ek). Kako na n=go rükopoložih ws(ve)¦en'n9e. pak4 wbr1te se, na d(ou)hov'nomü
ocü 5ko ne možet3 s3vr3žen3 biti, i pravili i zakonwm üstav'l=n3 b4st3 wt
s(ve)¦en'stva. n3 tak'mo (!) da se b(og)ü m(o)li
prosto, 5kože i proč9i bl(a)goč3stiv9i hr(i)st9ani:- 9) F. 130—130': — Se drügo predslov9e. Bl(a)goč3st9a izv1st'nomü hranitel6 i v3 dobrod1tel=h krase¦omü se,
pačeže sa više odarovan'nomü gramatisk4ih granes3 d1latel6, nam že mnwgw
v2ždel1n'nomü o bl(a)goč3stivei v1re hr(i)st9an'sc1i bratü, pačeže
i g(ospo)dinü, kýr imer(ek) gramat9kü. sm1ren'n9i hüd9i v2 čl(ov1)ceh, Iw(a)n čr3tal'c3
čr3nilü, mnwgw v3 sm1ren9i metan9e tvor6 tvoemü bl(a)gočst96. i
bl(a)go. I piši eže ho¦eši, i na ko(n3)c. I pročee z'drav3stvüi w g(ospod)i
b(o)žstv'n4 Is(rai)l6, imr(ek) s(ve)t9e tvoe sami sm1ren'n9im,
amin3. 10) F. 130': Se ino. qewdws9e m(i)lost96 b(o)ž9e6 mitrwpwlit' zvornič'sk4:- Sm1ren9e moe pišet3 v2 selo
imer(ek), i v2 selo imer(ek), i v2 selo imer(ek). V2sem3 kmetovwm bl(agod1t3 bož9a büdi s3 vami. i da znate kako rekoh, da
vam popüe pop3 imer(ek), i vsa s(ve)¦en'nea po zakonü s3vr3ša, i v4 pwdwbnü6
č3st3 emü tvorite. i v'sa s(ve)¦en'nič3ska emü isprav'l5ite s2
mirwm i s3 dobrom3, 5ko da pr9imete bl(agoslo)ven9e a ne kl1tvü. A¦e li
kotori pr1slüšaa i neposlüšna imat biti zadr3žan3 i wtlüčen3 wt cr(3)kve
b(o)ž9e i wt s3bora hr(i)st9ai'skago, n3 poslüšaite 5ko da pr9m1te
bl(ago)sloven9e, i b(og)3 mira s3 vami, amin3. Pis. l1to, #&z&r&q (7109, to je leto 1601). m(e)s(e)ca ˙(eb)r. &k&d. d(3)n3 ü Mokrog (Mokri gori). 11) F. 131: T1m' že krasn9i por1v'nüi
wt üsr3d9a da te oupišemo ou s(ve)t4i žr3tv'nik i nekoe oukrašen9e
cr(3)kov'noe za tvoeg života da t9 e v1č'n9e pomen3 do v1ka, i roditel=m
tvoim. s3 s(ve)t4mi ht9tori i c(a)ri. m4 sm1ren9i mlb'nici b(o)ž9i i
gospodstva ti don'deže =s(t3) s(ve)ta wbitel. twgw radi potrüdihwm s96 brat96
našü i v1se bl(a)g4 b(og)3 i pr1čista b(o)gomati. i m(o)litvi s(ve)tih3
w(t3)c3, i nas sm1renn4h. da süt(3) s tobo6 i v3se domov'i1 i s3 b(ogo)m3
da'nimi ti čed4. v2 mnoga l1ta l1tom3. amin3. 12) F. 131: Vlastelinü. Bl(a)gorodnomü i h(rist)ol6obivomü, i b(ogo)m3 poč3ten'nomü s(i)nü
cr(3)kov'nomü g(ospodi)nü našemü i vlastelinü kýr, imer(ek), w g(ospod)i
radovati se na mnoga l1ta. I m(o)litvi s(be)t4h wt(3)c3 i nas sm1ren'n4h s3 vašim
bl(a)goč3st9em3, amin3. 13) F. 131': Seže ob¦e pr1dslov9e,
kalwerom2. V2 c(a)skü6 s(ve)tü6 i s(ve)¦n'nü6 obitel3, v2 dom3 pr1s(ve)t9e
vl(adiči)ce, wb'¦ee bl(a)god1tel'nici, ili inogo s(ve)tago, imr(ek),
zovwm, imer(ek). Iže v3 velicei č(3)sti, i žit9a agg(e)l3skago živü¦9im.
imü¦e sice obraz3 sm1ren9a, čr1sla pr1p5sana dobrod1tel96. noz1
ougotovan'n1, pütem3 tekü¦e poslüšan9a H(risto)va eu(ag)gl9a, v3razüme
pr1hode¦e žit9a süet'nago, instin'nim pütem3 g(ospod)ne zapov1di s3hran56¦e,
i imü¦e d(ou)hovnago rasüžden9a razüm3. i obra¦en3 oum3 k2 viš'nemü. s2glas9e
ob¦ee l6bov3 i m(i)lovan9e k2 tr1bü6¦9im. 5kože i k2 nam3 pokazüete. v2se
č(3)stnomü w(t3)cü i g(ospodi)nü i bratu našego sm1ren9a wb'¦emü igümenü
kýr Iws9˙ü
9er'monahü s3 v'semi brat9ami. radovati se H(rist)e I(sou)se po ap(osto)lü
v2segda. amin3. Imeli smo za potrebno
navesti v celoti besedilo teh formularjev, ki so zelo zanimivi po okrašenem
književnem stilu, značilnem za to obdobje pravoslavnega baroka, in po
stvarnih podatkih, saj so ti formularji očitno prepisani z dokumentarnih
tekstov, v katerih so ohranjena tudi imena tedanjih cerkvenih
dostojanstvenikov ter datumi. Na dveh mestih v teh formularjih navaja pisec
svoje ime. V prvi beležki, v neki knjigi iz 1. 1601 imenuje sebe „wkaan'n1iši i gr1š'n8i v3
člov1ceh Iwan3 wt Crn8e gor4". V devetem formularju pisma nekemu gramatiku se podpiše kot „sm1ren'n8i hüd8i v2
člov1ceh Iwan čr3talac čr3nilü". Ni dvoma, da to ni isti Jovan Zlokruhović,
ki je vpisal svoj rod v seznam na začetku rokopisa. Znan je še en
zapisek Jovana Zlokruhovića (v tajnopisu Golpchüsivp) iz 1. 1602 na nomokanonu iz Mokre gore, ki ga hranijo v Jugoslovanski
akademiji s signaturo III a 38 (Mošin, Ćirilski rukopisi Jugosl.
akademije, I, 1955, str. 55; Zap. i natp. 916 in 6493). Tam je omenjen isti
zvorniški episkop Teodosije, ki ga najdemo tudi na 10. formularju z dne 24.
februarja 1601. Ti formularji niso iz
istega časa. Trije so datirani z letnico 1601. Št. 1: opomba, št. 7:
pričevanje bačkega episkopa Vasilija o posvečenju duhovnika in
št. 10: spremno pismo zvorniškega episkopa Teodosija nekemu duhovniku. V št.
2 in 6 daje patriarh Jovan (1592—1614) priporočilo jeruzalemskim
menihom. Št. 4 vsebuje pismo nekega samostana iz turških in lutrovskih krajev
(iz Bačke?), naslovljeno patriarhu Pajsiju (1614—1647). Ker je omenjeni
zapisek iz Moskve (v prvem delu rokopisa) nastal gotovo pred februarjem 1612,
moremo sklepati, da je bil zadnji del (formularji) ali pozneje dodan
rokopisu, ki je bil 1. 1613 prinesen iz Rusije, ali pa naknadno pripisan na
zadnjih praznih listih. Vsi navedeni podatki
predstavljajo zanimivo gradivo o osebnosti lastnika in pisca rokopisa Jovana
Zlokruhovića, ki sam sebe imenuje Črnogorca. V nobenem od teh
zapiskov ne navaja zase duhovniškega naziva, niti ni jeromonah niti menih,
ampak samo „grešni", „hudi" in podobno. Nabrekli stil njegovih
tekstov, zlasti formularja njegovega pisma nekemu gramatiku, priča, da
je tudi on bil eden od pomembnih literatov svojega časa in „gramatiskih
granes delatel", to je gramatik. Zato je morda bil sekretar prav
zvorniškega episkopa Teodosija v letih 1601 in 1602, ko je tudi prejemal
naročila za prepisovanje knjig. Tako je bil zagrebški nomokanon napisan
po naročilu nekega prezbiterja popa Jovana. Pozneje je mogel biti
sprejet v službo patriarha Jovana in tedaj je najbrž sestavil
priporočilo jeruzalemskim menihom. Od tam je bil verjetno z neko
delegacijo poslan v Rusijo v času carja Vasilija Šujskega in je živel v
Moskvi med poljsko okupacijo 1611—1612. Tam je prepisal v svoj rokopis
podatke iz ruskega seznama in ni izključeno, da je tam nastal tudi
večji del rokopisa, ki na številnih mestih izpričuje sledove ruske
predloge. V domovino se je vrnil gotovo po osvoboditvi Moskve in verjetno po
poroki carja Mihaila Feodoroviča 1. 1613. V Peći ni več našel
patriarha Jovana, ki je bil zaprt v Carigradu in je tam umrl 1. 1614. Bil pa
je pri patriarhu Pajsiju in tam je utegnil prepisati v svoj zbornik
formularjev besedilo pisma, poslanega iz samostana iz turških in lutrovskih
krajev. Na notranji strani
sprednje platnice je poznejši zapis iz 18. stoletja: si5 kniga; na prilepljenem
veznem listu zadnje platnice: si5 kniga ђaka (ino)ka Zaharie
Lozanova (?) isküpi za a . . . (?) Pod tem je neka roka
iz XIX. stoletja napisala račun:
Cod. Kop. 22 25 Glagolski liturgični zbornik, hrvatska
redakcija, XV. stol. Jagić, str. 132; I. Milčetić,
Hrvatska glagoljska bibliografija. I. dio. Opisi rukopisa (Starine, knj.
XXXIII, Zagreb 1911), str. 85—86; J.
Vajs, Rukovet hlaholske paleografie. V Praze 1932, str. 155. Pergament, 17,1 x
11,1 cm (pri Vajsu 18 x 12 cm, ker je meril ob platnicah); 177 pergamentnih
listov s tekstom. Kodeks ima spredaj 4 in zadaj 12 praznih papirnih veznih
listov z vodnim znakom v obliki kroga z zvezdo na drogu, podobno Briquet št.
3075 iz 1. 1542. Vezava je torej iz prve polovice 16. stoletja. Žig
Ijubljanske licejske biblioteke na f. 1 in f. 177'. Pisava v dveh
stolpcih je po Vajsu drobna, lepa oglata glagolska polunciala. Od f. 152
dalje je pisava bolj zgoščena in manj dognana, pa tudi tinta je druga.
Vsekakor sta kodeks napisali dve roki. Po tipu pisave uvršča Vajs
spomenik v isto skupino z Lobkovićevim kodeksom iz 1. 1359 (tabl.
XXXIII), Pariškim št. 11 iz 1. 1380 (tabl. XXXIX) in Oxfordskim iz XV.
stoletja. Po jeziku pripada ikavskemu področju. Inicialke so lepe,
posebno v drugem delu. Pobarvane so rdeče, rumeno in modro (gl. tabl.
VIIIa). Platnice iz sredine
XVI. stoletja s poševnim robom so zahodnega tipa, kar kaže tudi vodni znak na
veznih listih. Na rdečkastem celem usnju prek deščic je na obeh
straneh enak, z geometrijskim ornamentom izpolnjen okvir, narejen v slepem
tisku. Notranji pravokotnik je razdeljen z diagonalama in okrašen z manjšimi
ukrasnimi elementi: Vsebina je (po
Milčetiću) tale; I) f. 1—117': Psalter — Počatie salt(i)ra po z(a)k(o)nu rimsk(o)ga dvora . . . Psalmi
so razvrščeni po različnih dnevih in svetnikih pri zornicah in
večernicah. II) ff. 117—123': Koledar. 14. febr. — ¤urila i Metodie I&s i Valentina &mč. Milčetić opozarja na omembe ogrskih
svetnikov, ki dokazujejo, da je bil kodeks sestavljen v zadrski ali pa v
senjski škofiji. III) ff. 124—131: Služabnik — ordo missae — Vnidu ka ol'taru b(o)ž. IV) ff. 131—148: Trebnik — Rituale — znamenati vodu vsaku
nedil6; blagoslovitev vode na
veliko soboto; čin3 mazati nemo¦nika ol1em3; čin3 priporučiti dušü; pogrebni obredi; o˙icii za mrtvih3 nepovinnih; obredi pri poroki, kadar je mogoče; prsten3 peti po zakonu
rimskom3. V) ff. 148'—151': Šekvenci1. Sudac3 ho¦et3
gn3van3 priti. (Ista je na ff.
160—161' z nekaterimi drobnimi razlikami.) VI) ff. 152—177': Misal — prva je misa v' č(3)st3
s(ve)te Troice; zadnja misa s(ve)tago Eronima. Vajs opozarja, da je
na f. 1 spodaj prečrtan zapisek: Resid(enzia) Ragusina Socis
Jesu. Cod. Kop. 2626 Nomokanon, srbska redakcija, tretja
četrtina XVI. stoletja. Jagić, str. 132; Iljinski, št. 21,
str. 271; XVI—XVII. stoletje; Jacimirski,
št. 15, str. 885: XVI—XVII. stoletje. Papir, 20,2 X 14,8 cm
(v sredini knjige je širina 15,5 cm; tako pri Jacimirskem); ff. 1 + 143.
Vodni znaki: 1) sidro v krogu z zvezdo zgoraj, brez kontramarke, istega tipa
kakor v prizrenskem rokopisu Dušanovega zakonika in kakor Briquet št. 548 iz
1. 1567; 2) s kontramarko MP, istega tipa kot v cetinjskem rokopisu št. 37 iz
1. 1568 in v cetinjskem rokopisu št. 15 iz tretje četrtine XVI. stoletja;
3) s spodnjim delom sidra z dvojno konturo, s kontramarko 3M, kakor v
rokopisu Jugoslovanske akademije III c 7 iz 1. 1560—1570. Za f. 136 manjka en
list, namesto katerega je bil pri vezavi vlepljen bel list s kontramarko
А3С iz zadnje četrtine XVII. stoletja. Na
prednjem veznem listu je vodni znak v obliki grba, podoben znaku na dokumentu
iz 1. 1688 v arhivu Jugoslovanske akademije DV — 217. Rokopis je potemtakem
iz tretje četrtine XVI. stol., platnice pa so s konca XVII. stoletja.
Žig Ijubljanske licejske biblioteke na prednjem in zadnjem prostem veznem
listu ter na ff. 1 in 142'. Papir so mestoma na robovih uničile plesni,
nakar je bil nestrokovno restavriran. Pisava po 20 vrstic
na strani je velik, nelep polustav. Pisali sta dve roki: do f. 56 s svetlejšo
rjavo tinto, od 56' pa s temnejšo črno. Pravopis kaže ostanke resavskega
vpliva z akcenti (nedosledno). Med oblikami sta značilni za to razdobje
različnost in mešanje polustavnih črk s hitropisnimi: w v treh oblikah — ozka z
visoko sredino, podobna oblika z oblimi loki in lončasta oblika brez
zareze spodaj; 1 z ravno in z zavito
prečko; ž polustavni in drugi hitropisni v dveh potezah;
poševna prečka pri 5, 6 in i; ¦ z dolgim zavitim repkom; d s pomanjšanima nožicama; b z zgornjim zavojem, ki se spušča do
spodnje linije; ponekod čudna oblika a s
pentljo, ločeno od ravnega, dolgega stebla. Vokalizacija polglasnika je
običajna — samrt3 itd. Ornamentike ni. Plamice imajo poševen
rob in vezice na hrbtu. Kot je razvidno iz vodnega znaka na prilepljenih in
prostih spojnih listih, so s konca XVIII. stoletja. Slepi tisk na usnju
spredaj ima baročno ornamentiran okvir z medaljonom v sredini in z
baročnimi okraski v kotih. Zadaj so trije koncentrični okviri:
središčni pravokotnik je razpolovljen z vodoravno črto in presekan
z diagonalama. Vidni so ostanki zapon. Po vsebini je to
skrajšani nomokanon Zonarine redakcije. F. 1: S3 b(ogo)m3 počina=m
pravilo s(ve)t4h ap(osto)l3 i pr1podobnih i b(o)gonosnih wt(3)c3 n(a)ših.
&z. go s3bora w erewh i w l6d1h mir'sk4h zapovedi vsak9=. Az3 Petr3 i
Pavl3, ap(osto)l4 H(risto)v4 zapovedou=m rabwm H(risto)v1m3 w d1lan4
čl(ov1)č3c1m . . . (glej Jacmirski,
K истории апокрифов и легенд
в
южно-славянской
письменности, XI — Известия отд. рус. яз. и слов., XV/1, 1910, str 41—44.) Vsega 209 poglavij. Naff. 116—117' je
znana apokrifna pripoved o duhovniku, ki je smrtno grešil pred
velikonočno liturgijo: —wbr1tohom že bo skazan9= nekakovo=. Sice b4vš9i iž(e)
rasüdihom i napisavše iže pr1dati. Ierei b1 n1k4 v3 neko=li v3si. ime=i ženü. iže
wba mlada b4sta. itd. F . 119'—123': Oukas3 i t4pik vsemü
pravilü cr(3)kovnomü o mnihoh i o erewh i w mirsk4h čl(ov1)c1h: sistematski popis vsebine vsega prejšnjega
dela... F.124:Pr3v4 s3vor3 v3 Nikei pri Konstan'tin4 c'ri . . . : kratki kronolški podatki o vesoljnih
cerkvenih zborih. F.124'.Wtvr3žen9e eret4kwm.
=rmenwm kako podoba=t proklinat4 wbra¦a6¦a na v1rü pravoslav'nih Gr3k3. a¦e
ne kr3¦a6t' se s3 mirwm pokazü=t se (!) Az3
wn'sica ili wn'sica. prihode¦ei k3 pravoslavn1i i ap(osto)l3sc1i i saborn1i
cr(3)kv4. Wtvr3ga6 se . . . F.125': Slovesa izabran(a) wt
zakon'nika s(ve)t4h wt(3)c3 na potr1bü popovom i vsem3 l6d(e)m3. po zakonü
cr(3)kvnago oustava. I pr3vo da sü s3z4dane s(ve)te trapeze po v's1h
cr(3)kvah velik4h i malih i da sü ws(ve)¦ene eže v3 nih mo¦9i s(ve)t9e da se
postave. tako da i liturgisa6t inako nikako . . . (Gl.
od Jagića izdani tekst, „Starine" VI, str. 125—127, po rokopisih
Jugosl. akademije IIIa43 in IIIa38.) F.129: Se že w s(ve)tem3 pos(t1) velik4= &m-ce =že b(o)žstvnimi
pravili oustavl=no =s(t3) s3bl6dat4 s9a inokom že i m4rskim3. Iže kto ho¦et
postiti se. da post4t' se b3 s(ve)tü6 i velikü6 &m-cü . . . itd.; f.134':W przdnikwh že gospodsk4h i velik4h s(ve)t4h.
iže v3 koih raz dr1ša=t post. i kol1nopr1klon=n9a ne tvorit9. ili pak4 ne
razdr1šat4 s9a po vsemü. Tekst je
prekinjen na f. 136' zaradi izgubljenega sledečega lista pri besedah – podobaet v1d1t4 5ko v3
post1h3 rožd(3)stva H(risto)va i s(ve)t4h ap(osto)l3 prilüča6¦9im' se v3
velik4m s(ve)tim ne podba=t inokom razdr1šat4 . . . Tekst se nadaljuje na f. 137: v3 r1dnih' že pr1dložihom3
o s9h3 v3s1h s(ve)t4 že s3bor4
proč9i pak4 b(o)godahnoveni o(t3)ci pr1daše. Nato sledi: Nikenskago s3bora pravilo &k. Pon=že n1c9i sout v3 ned(el6)
kol1na pr1klan5¦e . . . itd. do
f.142 F.142-142': O Frügwh i w in1h t3kovih,
anaqema.i pak4 =že wt s9h3 bl6sti se vsakomü hrist9anniü . . . F. 142: na koncu
strani : Čin3
b5vdem4 kako podoba=t ishodit4 s3 s(ve)tim4 krst4. v3 prazdnik4 gospodsk4 . .
. Tukaj je tekst prekinjen. Beležke: Na sprednji platnici:
Prews(ve)¦enn1išemü
i v4sokodostoineišemu G(ospodi)nu Ste˙anu
wtč. Stratimirovičü
pravoslavnom2 arhiepiskopü Mitropolitu Karlovačkomu mnoga< l1ta. Ma(na)stira Šštwvsca (!). 1. prosti spojni
list: F. I. ob sprednji
platnici: Sna kniga sve¦ennika Kýrila
. . . M(e)s(e)ca 5nüar9a 175
(!) Poleg tega je račun:
Pomisliti moramo, da
bi 1811 utegnila biti letnica te beležke. Tretje število je aritmetična
razlika med gornjimi števili. Drugo število ima zadnje tri številke iste kot
v čudnem datumu ,,januarja'' 175. S8я s(ve)taя i d(oušepolezna kniška monastira s(ve)ti
Ste˙ana ¤& a ¤&8¦eskog (verjetno je htel napisati Ste˙ana ¤(ilanović)a Šiš(atov)skog: iz opombe na platnicah vemo, da je knjiga pripadala samostanu Šišatovcu,
tam pa so bile relikvije sv. Štefana Štiljanovića) Prews(ve)¦enn1iš9i i slov1sn1iš9i G(ospod)n2 G(ospod)n2 Arhiepiskop2. Druga roka je
ponovila: Prewsve¦en1iši
G(ospo)din2. S tretjo roko: Ti že čl(o)vče
ravnodüšne vl(a)d(i)ko (besede iz psalma — ni izključeno, da
merijo na prej omenjenega arhiereja). Na hrbtni strani 1. prostega spojnega
lista je bil novejši zapis, skrbno premazan s tinto, tako da ni mogoče
ničesar razbrati. F. 143 pisane vaje: G(ospodi)i kir Gavr8l2. To ime je ponovljeno
še trikrat. F. 143': Krasnor1č8e! Kod1 vsebl(a)g9i B(og2 sotvor9o zeln9i rai, n9e n9edno dervo ü n1m3
bezplodno sotvor9o, koe ne b4 ü vreme plod2 svoi prinelo; zato e i rekao Bog
Adamü. Wt vs1h2 drev2 jažd2 6že est2 v2 rai.
M8hail2 Matqeev2 paroh2 V4ž3l3sk9i
(?). Na notranji strani
folije platnice: Si zakonike . . . Po vsem tem je tudi
ta rokopis pripadal samostanu Šišatovcu in je verjetno prišel v Kopitarjevo
zbirko po isti poti kakor drugi šišatovski rokopisi. Cod. Kop. 20. 27 Prepis Rakovškega rokopisa Dušanovega
zakonika, 1. 1827. Jagić str. 132. Papir, 36,5 x 23,7
cm; ff. 78; zelenkasto siv papir z vodnim znakom na robu lista
„Ranersdorf". Izpisana kurzivna pisava, mestoma tudi z rdečilom.
Prednji in zadnji spojni list sta pomotoma foliirana. Od f. 6 dalje je v
desnem kotu spodaj prvotna foliacija s črkami: a itd. Trde platnice so prevlečene z marmoriranim papirjem.
Na ff. 2, 77' in 79' žig Ijubljanske licejske knjižnice. Na f. 2 spodaj
overitev: Apographum collatum codicis Neoplatensis. 4. sept. 1827. F. 2—5: Oglav'l=n9e. F. 6: S2 b(ogo)m3 počinaem
pravilo s(ve)t4h ap(osto)l3. W 9erewh i w l6deh mir'sk4h zapov1di v2sak4= na
v2sakü potr1bü, potrouždeno v2koup1 i složen'no iže v2 s(ve)¦en'noinokwh posl1dn4im3
Mat'qe=m3 . . . Skrajšana Vlastarjeva
Sintagma posebne redakcije. V celoti še ni nikjer objavljena. Pregled vsebine
je podal T. Florinski,
Памятники
законодатеьной
деятельности Душана
царя Сербов и Греков,
Кяев — 1888, str. 326. Tekst teče do f. 53, kjer
se konča 75. poglavje. F. 53': Prepis
Rakovškega zapiska iz 1. 1700:—Si zakonik3 ili pravilo s(ve)t4ih ap(osto)l3 po üstavü ... (Zap. i natp. št. 2080; Jacimirski. str.
697). F. 54: Iüstin9ana
bl(a)gočastivago c(a)ra wt novago zapov1dan9a ože =s(t3) soudil'nik . ..
(Tekst je objavil Florinski, Памятники, Приложение VII, str. 212—215)—do f. 56'. F. 57—74': V2 l1to #
&đ&wn&z indiktiwn2. &v. v2 prazdnik3 v2znesen9a. g(ospod)n5 m(e)s(e)ca mai &ka d(3)n3 s2i zakonik3
postavl5m3 . . . Dušanov zakonik. Tekst je objavil Dj.
Magarašević 1828 v Serpskem letopisu III, 44—62 in IV, 31—55
(opuščeni so členi „W ereseh latin3sk4ih3). Objavil ga je tudi P. J. Šafarik v delu Kuharskega Antiquissima
monumenta juris slovenici, Vars. 1838, 92—326. Opisala sta ga Florinski, Pamjatniki, 224—249 in Novaković, Zakonik, str.
XXVII—XXIX. F. 75—77: T1m'že i az2 v2nouk3 i
s(i)n3 i wtrasl3 bl(a)gago korene ...
ohranjeni odlomek Dušanove listine o zakonodajnem delu. Objavil ga je Magarašević, Srp. letopis IV,
49—53, St. Novaković, Zakonik,
I. izdanje str. XXII—XXVI, II, izd. str. 3—5; A. Solovjev, Dušanov zakonik g. 1349 i 1354. Beograd, 1929, str.
5—8. Vse kaže, da je bil
prepis narejen v času, ko je bil rokopis še v novosadski gimnaziji, leto
dni pred Magaraševićevo izdajo. Pozneje ga je Šafarik odnesel v Prago,
kjer je še sedaj v Narodnem muzeju. Opis originala Rakovškega prepisa glej
pri Jacmirskem, str. 696—699 in pri
J. Vašica — J. Vajs, Soupis staroslovanskych rukopisu Narodniho musea v Praze.
Praha 1957, str. 50—51. Cod. Kop. 2528 Slovenski rokopis Adama Skalarja iz 1. 1643. Vatroslav
Oblak, Doneski k historični slovenski dialektologiji I, Skalarjev
rokopis, Letopis Matice slovenske, 1890, str. 185—236; Mirko Rupel, Protireformacija in barok, Zgodovina slovenskega
slovstva I, 1956, str. 281; isti,
Skalar Adam, Slovenski biografski leksikon III, 1967, str. 324. Papir, 19,2 x 14,6
cm; ff. 435; spredaj 2, zadaj 6 spojnih listov; med ff. 394 in 395 uvezanih
15 nefoliiranih, praznih listov; v foliaciji več pomot: preskoki pri oštevilčevanju,
zato naknadno oštevilčeni listi s številkami: 174 a, 175a, 176a, 177a,
190a in 334a, številka 133 pa je bila preskočena. Posebnost rokopisa je
tudi ta, da ima skoraj vsaka stran kustos. Žigi Ljubljanske licejske
knjižnice so na prvih 4 listih spredaj in na več listih zadaj. Pisava po 13 oziroma
po 19 in 20 vrstic na strani je kaligrafska, a ne neoporečna
bohoričica. Po nadrobni Oblakovi analizi (o. c.) je jezik „povse svoje
domače narečje in preseza v tem oziru ne samo vse knjige iz te
dobe, nego nadkriljuje celo skoraj vse rokopise" in „dasi ni jednoten in
v obeh polovicah rokopisa jeden ter isti, spada nedvojbeno v oblast
gorenjščine". Vezava je iz srede
XVII. stol.: deščice so prevlečene s temno rjavim usnjem s slepo
vtisnjenimi črnimi okviri na obeh platnicah. Rokopis vsebuje
nabožna premišljevanja in obsega 4 (Oblak: 2, Rupel: 3) besedila: 1., 2.
іn 4. je pisala roka Adama Skalarja, nekaj časa kaplana v Šmartinu
pri Kranju, 3. je pisal neznanec. Njihov vrstni red je tale: Ff. 1—190': Shulla
tiga premishluuana sloshena skusi brata Joannesa Wolfa reformiraniga
Franciscaineria (sic!) is pouella tiga Visoku zhastitiga Firsta inu Gospuda,
Gospuda Wilhelma skoffa v' Prisxni (sic!). Istiskana v Insprukhi per Johannu
Jachen. 1633. 2) Ff. 190a—392:
Ехеmрlаr Od Suetiga Bonauentura Zhloueku naprei
postaulena Koku se ima eden spet s'Bogam sdrushiti skusi pokuro ker se ie od
niega skusi greh odlozhil. Venim sgouorianiu mei Zhlouekam inu Dushizo.
Breuiloquium (gl. tabl. VIIIb). Iz Letinskiga (sic!) na Nemskho, is nemshkiga
na slouensko perloshen. 1643. in Decemb: skusi Adama Skallaria Mashnika.
Besedilo ima obliko dialoga. F. 392' prazen. 3) Ff. 393—394: Vsakdaine Spomishlane vernih
karshanskich Dushiz, stuprau Andoctliuich Ludi. Vnedelo Spomishlui. Besedilo
je fragmentarno in obsega le 3 strani: na 393' 20 vrst, na 394 19 vrst.
Nadaljnjih 15 praznih listov je bilo namenjenih nadaljevanju teksta. Pisava
je prav tako kaligrafska, le drobnejša; tudi pravopis je drugačen. 4) Ff. 395a—435': Vselai, inu Nikoli, to ie
Vezhnost. F. 424' je prazen in je v besedilu vrzel. Beležke: Na notranji strani prednje platnice dve bibliotekarski zaznambi: „Adam
Skallar. Vide Blatt zwischen 190 u. 191. Laibach am 12. Juni 1883. Fr.
Levstik" (Levstikova roka); Oblak V.: Doneski... LMS 1890, 185 ss. (roka
dr. Avgusta Pirjevca). Na 1. prostem spojnem
listu zapisek iz konca XVIII. ali začetka XIX. stoletja: „Maiha dolžin
mi Penez R 86"; pod tem beležka z nespretno roko iz istega časa:
Ijudsko medicinski recept v hrvaščini (ikavsko narečje):... useti
fig jedno deset tar drobno srisati tar stuchi pak onda useti lanenog
semena... Na naslednjem veznem
listu spet druga roka iz XVIII. stol.: „Pismo za zmrlicsu", nato
latinska molitev- zarotitev zoper tridnevno, štiridnevno ali daljšo
vročično bolezen. Na f. 436' zapisek z
isto roko, ki je pisala recept: Sa tu mrslicu uractuo ovak naopak napisano;
pod tem narisan krog v premeru 7 cm, na notranji strani oboda 32 križev, v
sredi pa + in tekst: Jesus Maria sakta trinitas. Na hrbtni strani zadnjega
prostega spojnega lista pisne vaje bržčas iz 18. stol.: Anna Martha
Pathachich Roina Onich de Slauetich (Susana Penhes) Illustrissimi ac
Excellent. Com. & Bd. I) F. 1—190: Shulla tiga premishluvana sloshena skusi
brata Joannesa Wolfa reformiraniga Franciscaneria is povella tiga visoku
zhastitiga Firsta inu Gospuda, Gospuda Wilhelma skoffa v' Priskni I.
Istiskana v Insprukhi per Johannu Jachen 1633. II) F. 191—392: Ехеmlаr od Suetiga
Bonauentura zhloueku naprei postaulena koku se ima eden spet s'Bogom sdtrushiti
skusi pokuro ker se ie od niega skusi greh odlozhil. Venim sgouorianiu mei
shlouekam inu Dnshizo. Breuiloijuium. Is letinskiga na Nemskho, is nemshkiga
na slouensko perloschen 1643 in Decemb. skusi Adama Skallaria Mashnika. III) F. 393—394: Vsakdanie
spomishlane vernih karshansckich Duschia, stuprau Andokotlivich Ludi. V
nedelo spomishlui. Brez konca. IV) F. 395—435: Vselai, inu nikoli, to ie vezhnost'. Cod. Kop. 13 29 Zvezek Valentina Vodnika za slovansko
paleografijo iz 1. 1797. Josepho Shober. Amico. Suo. Valentinus.
Marcellianus. Vodnik-ia. M.
DCC. XCVII. XIII. Kal. 8bris.
Perennis'. Memoriae. Causa. Exarauit.
Ex Archigrapho. Collectionis. Factae. Ab L. B. Sigismundo. De Zois. Labaci.
Carniolae. — Zvezek v zelenih
platnicah iz kartona, 21,8 x 17,5 cm; 1+48 ff. Na f. 1 navedeno latinsko
posvetilo, beležka s svinčnikom Zoisove (?) roke: Alphabeta Slavica in
žig: K. K. Lyceal Bibliothek zu Laibach. F. 2—41: tabele
cirilskih in glagolskih črk, sestavljene na osnovi naslednjih del:
Valvasor Chron. Carniol., Missale Pragense, Exitiones Segniae, Codex
Assemanii, Usuale Msm et Librm., Seruianum antiquum,
Seruianum Modernum, Alphabethum Mauri Orbini. F. 42—48: Podatki iz
slovanskih knjig v Ijubljanski nadškofijski biblioteki: Labaci in Bibliotheca
Archiepiscopali exstant: F. 42. Bibl9a
sir1č knig4 Vethago i Novago Zav1ta, #&a˙&pa, (1581) F. 43. Novum Testamentum Russicum, Moskva 1702, Vo slavü s(va)t4<
edinosü¦n4< . . . . Kniga s9a Novago Zav1ta . . . v2 Moskv1 . . . #
&ay&v (1702) F. 43': prazen F44': M1s ceslov2 vsego l1ta. Moskva 1705. F.44': Znamen9<
prišestv9< Ant9hr9stova i končin4 v1ka. Moskva 1703. F. 45: Breviationes
tachygraphicae Caracteris Glagolici. Ff. 45', 46 in 46' prazni. F. 47: Missale
Romanum Slavonico idiomate .. . Romae MDCXXXI—glagol. F.47': De9tür9ar9on-
si est2 slüžebnik2, v2 Lvov1, #&ahč&a, (1691). F.48: Yaltir3. #&a&yo. (1770). Benetke, tisk Teodosia Ivanninskago.
Новый и краткій
способь кь
сложенію россіискИхь стиховь ...
Василья
Тредіаковскаго.
Spb.MDCCXXXV. F.48': Naslćenie
dühovno.Venetiis 1682 apud Nicolaum
Pezzana. --Fal w sveti. ü Mleči #&a&wi, po Nikoli Pezani. --Bükvar3 . . . Moskva
#&ah&čv (1692) Na čelni strani
zadnjega prostega veznega lista beležka Šobrove(?) roke: Klein,
Schulz und Haag haben die ersten lithauischen Sprach lehren verfertiget. Im
Carniatischen Hause N. 178. Cod. Kop. 28 30 Revnosta na togozi deto iskopa noviat
kladenec, bolgarski, zacetek XIX. stoletja. Jagić, 132; Iljinski, št. 22, str. 271; Jacimirski, št. 26, str. 909—910. Papir, 19,5 X 12 cm;
ff. 28: iz dveh leg sešit zvezek, prva ima 12 zelenkastih, druga 16
rumenkastih listov; obe sta zlato obrezani in imata za ovitek dvojni list
rjavkastega pisemskega papirja. Žig ljubljanske licejske biblioteke na
prednji in zadnji strani ovitka. Pisava po 19 vrstic, kurziva iz začetka
19. stoletja. Bolgarski pravopis z akcenti. Gornji naslov
predstavlja epigraf, postavljen na začetek spisa. Po vsebini je to
sestavek o vzgoji otrok. Vsebuje 6 poglavij in 13 stopenj. Stepen' perv4i. Ne ¦e t4
stapa a˙endimü, pokoren2 tozi trud', deto sa podkakih na st9hov4 na izkopavanito tomüzi nov96
kladencü . . . V tekstu je veliko verzov, kakor n. pr.: St9hov4 na rod9tel4te,
st9hov4 na maika, st9hov4 na lihoim1n9at2 in drugo. Tetrast9h4 na daskala.
Logo9tate, ne ¦e t4 b4 zla vole ako ida i na tebe da se mole
Zam2 da si n1 salt2 üčitel2 pa p9smoto, ami i provod9tel na dobroto. Na marginah so opombe
z drugo roko, med njimi veliko grških. Na notranji strani prednjega ovitka
beležka: Libellus, qui vocatur cura eius, qui defodit
novum puteum. Capita vocantur gradus. Constat in praeceptis pueros bene
instituendi. Novi (?) B. Cod. Kop. 30 31 Petar Kazakovič: Pov1stvuvan9e w edinom2 čelov1kom3 i sovs1m2
nezlobiv2. eže wbr1te se v' püst9in6 qadeiste&i; bolgarsko 1. 1815. Jagić, str. 132; Iljinski, št. 24,
str. 272; Jacimirski, št. 27, Str.
911. Papir zelenkaste barve, 21,5 x 13,5 cm; dve
nesešiti legi po 8 listov, zadnji 4 so prazni. Žig Ijubljanske licejske
biblioteke na ff. 1 in 12'. Pisava s po 18 vrstic na strani je kurziva.
Redakcija je bolgarska. Pravopis ima akcente in spirituse. F. 1: Slüčisa či dodi v'
püstine qadeiste&i edin2 postnik2 čüden2 i bl(a)gočestin2. itd. Jacmirski opozarja na glose, dodane z isto roko, ki je pisala tekst: prost2- glüpav2 ili ohmak'; pastor2- čoban2, in drugo. Beležki: Произведеся,
и написаася, на
просто-Булгарскими языкь огь
Петра
Казаковича., рождень
у Булгарію у
градь Лофча. Віенне
1-го маія 1815. Na F. 1 Kopitarjeva
opomba: Narratio de quodam homine in deserto Thadeo invento. Legenda N. V. B.
Pred tem je ista roka pomotoma napisala in nato prečrtala: Libellus, qui
vocatur cura eius . . . (gl. tudi št. 30, Cod. Kop. 28). Cod. Kop. 29 32 Fiziolog, bolgarski, začetek XIX.
stoletja. Jagić, str. 132; Iljinski, št. 25,
str. 272; Jacimirski, št. 28, str.
912. Sedem nesešitih leg
na rumenkastem pisemskem papirju, 15,5 x 11,5 cm; ff. 52. Pisava po 15 vrstic
na strani je kurziva iz začetka XIX. stoletja. Rdeče inicialke. Rob
f. 25 je odtrgan. žig Ijubljanske licejske biblioteke na ff. 1 in 52'.
Bolgarščina, pravopis z akcenti. Konec rokopisa je izgubljen. Po vsebini je to
naravoslovni spis s podatki o različnih živalih, na podlagi starega
„Fiziologa". F. 1: Rad(i)
kokis' gad'. Kokis2. tui eta deto mu kazu dam4 kukavica, pee na prolet2 na
gorite . . . Zadnji sestavek je na
ff. 49-52: Radi
l1stwvicata. Helidon' ima a&det'. tuko izvad9š' wčite na pilincata i
. . . Prekinjeno na str. 52:ima i tui čüdo, wt9 . . . Na f. 1 je opomba:
Liber de memorabilibus mundi. De monstris et raris animalibus. Cod. Kop. 3133 Slovarček in druga besedila v
bolgarščini, začetek XIX. stoletja. Iljinski, st. 23, str. 271; Jacimirski,
št. 25, str. 908—909. Papir, 20 x 12 cm; ff. 15: sešit zvežček, zadnjih
5 listov praznih, drugi odrezan. Žig ljubljanske licejske biblioteke na
ovitku spredaj in zadaj. Pisava po 20 vrstic na strani je kurziva iz
začetka XIX. stoletja. Bolgarščina. Pravopis ima akcente in druge
nadvrstične znake. Rokopis obsega: I) F. 1-4': bolgarski slovar z 273 besedami, razvrščenimi po
vsebini. Pri besedah ''očov2'' in '' ma¦eha'' so navedeni nemški izrazi. II) F. 4':
različne oblike zaimkov; števniki. III) F. 5—8':
bolgarski prevod nekaterih poglavij iz evangelija. IV) F. 8': bolgarski prevod molitve „Oče naš". V) F. 8'—9: o
akcentih v bolgarščini v primerjavi s francoščino: tisti, ki
ustreza francoskemu širokemu e, pomeni ё —
човекь,
место; drugi pomeni ё brez pojasnila, s
primerom „лёкь" — v pomenu lahek —
„лёкь" v pomenu zdravilo. VI) F. 9—9': Popis
enakih besed po glasovih z različnimi akcenti, od česar je odvisen
njihov pomen. Dodan je grški prevod teh besed. Na ovitku spredaj s svinčnikom: Ad. 16967—1858 13 Dek. Cod. Kop. 27 34 Bartholomaeus Kopitar: Hodierni Vinidi in
Styria sermonem conferentes
cum antiguissimo Glagolita Cloziano seu ПАРАΛΛΕΛΙΣΜΟΣ linguae novissimae Slavоrum inter
fluvios Murum, Dravum, Savumque, nec non proximorum dialectorum Hungariae
Croatiaeque adlimitantis, cum vetussima lingua glagolitica ex IIImi
comitis Paridis de Cloz Tridentini, codice, olim Frangepaniano Veglee
communiter pro bibliis croaticis S. Hieronymi habito, quem in lucem dedit
Dominus Bartholomaeus Kopitar, Augustissimo Austriae Imperatori a Bibliotheca
Palatina custodia Vindobonae M. D. CCC. XXXVI. Papir, 22 x 17,5 cm; sešit zvezek z 32 listi. Pisava po 24 vrstic na strani. žig ljubljanske licejske knjižnice na ff. 1 in 32'. Kopitarjeva razprava o jeziku današnjih štajerskih
Slovencev po najstarejših staroslovanskih tekstih. Rokopis ni Kopitarjev; gre za prepis. F. 1 je
prazen. F. 2—10: ΠΡΟΛΟΓΟΣ, to je uvod o Slovencih in njihovih
sosedih. F. 11—31:
Hodierni Vinidi in Styria sermonem conferentes insingulas voces antiquissimi
Glagolitae Cloziani, Tabele besednih oblik, razvrščenih v naslednje
rubrike: Greecus | Latinus | Glag. Cloz. | Styrus 1836 | Synonima et notationes F. 31'—32 sta prazna. RÉSUMÉ LA COLLECTION DES MANUSCRITS SLAVES DE KOPITAR ET LE PRAGMENT CYRILLIQUE DE ZOIS DE LA BIBLIOTHEQUE NATIONALE ET UNIVERSITAIRE DE LJUBLJANA La collection des manuscrits slaves de la Bibliothčque Nationale et Universitaire de Ljubljana comprend 34 monuments: 33 de la collection de Kopitar et un fragment de 1'Evangile cyrillique appartenant a Zois. On y trouve une partie de Recueil de Sup-rasle en vieux-slave, 22 mss cyrilliques serbes des XIII—XVII ss. (6 évangiles, dont l'un en écriture bosnienne, 1 Apôtre, 3 Psautiers, 2 octoéchos, 1 eucologe, 1 Canlique en 1'honneur de la Sainte Vierge, 2 prologues, 1 recueil canonique de Zlokruhović, 1 Parénesis de St Ephrčme, Dioptra dc M. Psellos datée du XVe s., Chrysostome de 1574), 1 triodion macédonien du XIIIe s., 1 recueil liturgique croate du XVe s. en écriture glagolitique, 5 mss bulgares (entre eux 1 Damascčne), 1 ms slovčne de Skalar de 1643, notes de V. Vodnik de 1797 sur la paléographie slave, traité de Kopitar sur la langue des Slovčnes de Styrie en comparaison avec la langue vieux-slave de 1836 et une copie du Code de Douchan de Rakovitza de 1827. Par rapport aux descriptions connues de Voskresenski de 1883, de Jagic de 1899, d' I1'inski de 1914 et Jacimirski de 1921 la présente description donne des philigrane» qui permettent de préciser la date d'une série de monuments, offre de certaines don-nées sur 1'enluminure et la reliure et mentionne toutes. les inscriptions. РЕЗЮМЕ СОБРАНИЕ
СЛАВЯНСКИХ
РУКОПИСЕЙ
КОПИТАРЯ И
КИРИЛЛИЧЕСКИЙ
ОТРЫВОК
ЦОЙСА В
НАЦИОНАЛЬНОЙ
Н
УНИВЕРСИТЕТСКОЙ
БИБЛНОТЕКЕ
В ЛЮБЛЯНЕ Собрание
славянских
рукописей,
храняшееся
в Национальной
и
Универ-ситетской
библиотеке
в Любляне,
содержит 34
памятнияка: 33
из коллекции
Ко-питаря и 1
отрывок
кирилловского
евангелия
принадлежавший
Цойсу. Здесь
находится
часть
старославянского
Супрасльского
сборняка, 22
кирилловских
рукописи
сербской
рецензии XIII—XVII
вв. (6
евангелии,
среди них
одно боснийского
письма, 1
апостол, 3
псалтыри, 2
октоиха, 1
требник, 1
богородичник,
2 пролога, 1
канонический
сборник
Злокруховича,
1 Паренесис
Ефрема
Сирина, Диоптра
Михаила
Пселла XV в.,
Златоуст 1574 г.), 1
македонская
триодь XIII в., 1
глаголмческий
хорватский литургический
сборияк XV в., 5
младших
болгарских
рукописей
(между ними 1
Дамаскин), 1
словенская
рукопись
Скалара 1643 г.,
записки
Валентина
Водника из славянской
палеографии
1797 г., трактат
Копитаря о
языке
штирийскях
словенцев в
сравнении
со
старославянским
языком из 1836 г.
к копия Раковачского
списка
Душанова
Законника из
1827 г. В сравнении
с прежними
описаниями
(Воскресенского
из 1883 г., Ягича 1899,
Ильинского 1914
и
Яцимирского
1921) настояіцее
описание
регистрирует
водяные
знаки, позволяіоодне
уточнить
датировку
ряда памятников,
приводит
данные об
орнаменте и
о переплете
и цитирует
все
имеюіциеся
записи. |
|
* Iz tehničnih razlogov opuščamo nadvrstične znake in razrešujemo okrajšave v oklepajih. Osebna imena začenjamo z velikimi črkami. Obdržali smo interpunkcijo originala. |